in 8. mesto. Danes ga čaka najdaljša biatlonska preizkušnja, v kateri je pred tremi leti postal svetovni prvak.

Z njim smo se pogovarjali v enem od številnih parkov v mestu Joensuu, ki ga prebivalci pozimi uporabljajo tudi za tek na smučeh.

Jakov, ker so naju ravno zmotili otroci na smučeh, ali se spominjate, kako je bilo, ko ste bili vi njihovih let?
Spomnim se, da sem vedno hotel biti zvečer dolgo na smučkah, ker je bila dopoldne šola. Ko sva z bratom prišla domov, je bilo okovje za čevelj pogosto zamrznjeno in nisva mogla dol s smuči. Potem sva morala pred hišo čakati mamo, da je segrela vodo, s katero je potem polila okovje. Komaj sem čakal, da zrastem. Zdaj, ko sem zrasel, gre čas hitro mimo in preprosto je hitro konec sezone. Včasih človek malo pozabi na tisto otroško igrivost, kar je slabo v športu. Dlje kot otrok vztraja v tem, bolje je, bolj tekmovalen si.

Ko ste omenili tekmovalnost ... kako sprejemate poraze? Že večkrat ste mi dejali, da je v življenju športnika več porazov kot zmag.
Mislim, da ni problema, ko izgubim. Je pa res, da zdaj o tem razmišljam malce več kot prej. Kot otrok si bolj razigran in misli hitreje odvrneš od slabega, ko pa enkrat postaneš profesionalni športnik, se več časa posvetiš temu, zakaj je prišlo do neuspeha. Morda je to napačno. Če nekaj naredim slabše, potem to analiziram. Če zelo hitro odpravim napako, potem je vse pozabljeno, in to te žene naprej.

Kaj pa strah pred neuspehom? Vas ta kdaj ohromi. Na tem prvenstvu imate še dve priložnosti za medaljo. Vas je strah, da boste prvenstvo zapustili brez kolajne?
Mogoče pred tekmo, ko razmišljam o tem, da imam samo še dve priložnosti. Ko pa štartam tekmo, sem v svojem svetu. Tako mi je lepo, ko tekmujem, pozabim na vse in hočem narediti čim boljšo tekmo. Težava je, ker je priložnosti malo in moraš biti točno ob določenem času na točno določen dan najboljši, kot se le da, v vseh elementih, če želiš osvojiti medaljo. Po drugi strani pa tudi zato bolj cenimo uspeh, če seveda do njega pride.

V letošnji sezoni ste močno spremenili način dela. Odločili ste se za samostojno pot in delo s trenerjema Tomašem Kosom in Janijem Grilom. Kako poteka to sodelovanje in kaj ste s tem pridobili?
Kar zadeva fizično moč, sem zelo hitro napredoval. Same priprave, ki smo jih naredili pred svetovnim prvenstvom na Hrvaškem, so bile zelo sproščene. Ne moreš se že tedaj obremenjevati s tem, kako bo tu. Toliko je dejavnikov, na katere ne moreš vplivati, da sploh nima smisla. Eden od glavnih razlogov, zakaj smo bili na Hrvaškem, je bila nevarnost, da na Pokljuki zbolim. V tem času je tam preveč ljudi. Če človek trenira in vsak trenutek posveča športu (osebnega življenja je zelo malo), potem je res nespametno, če zboli pred SP ali pred sezono ali med njo. Ostati zdrav je najpomembnejše. Glede spremenjenega načina dela pa lahko rečem, da imam trenerja, ki nista del reprezentance, ampak smo našli skupni jezik. V ospredju je rezultat, nimamo nobenih težav, vse poteka v športnem duhu in ni negativnih dejavnikov. Bi bilo pa res lažje, če bi bila trenerja ves čas ob meni, da bi videla, kako se odzovem na treningu, ker potem je vse lažje načrtovati.

Zdaj vas čaka tretja posamična tekma na tem prvenstvu. Ali se zgodi, da kdaj že pred tekmo začutite, da bo to vaš dan?
Včasih, ko grem na prizorišče, ne čutim prav nič. Ali pa čutiš težke noge pred štartom, ko pa se tekma začne, se vse spremeni. Vse gre lahkotno, zelo težko se utrudiš in se ženeš naprej. Včasih pa je vse perfektno pred tekmo, ko pa štartaš, gre vse narobe. Moram reči, da nimam občutka, kdaj mi bo uspela dobra tekma in kdaj ne.

Kakšen je vaš ritual dan pred tekmo, kaj se dogaja v vaši glavi večer pred tako pomembno preizkušnjo?
Ko se ugasnejo luči, zaprem oči, poskusim v glavi predelati tekmo. Če daš v glavi skozi tudi kakšno neprijetno situacijo, jo potem – če se zgodi – lažje rešiš. Je zanimiv občutek, ko človek nekaj natančno načrtuje, moraš pa biti pripravljen na vse: da se smučka odpre, da padeš … Ampak potem je vse lažje, telo se že samo odzove. Pri načrtovanju želiš, da gre vse perfektno. Verjetno tako kot dekleta, ki planirajo svojo poroko, je vse idealno, sije tudi sonce. Ampak včasih potem pride dež. Tudi jaz, ko razmišljam o tekmi, vedno zadenem vse tarče, ampak potem drug dan ni vedno tako. Razmišljati moraš čim bolj pozitivno in s tako glavo iti v tekmo.