Ritem za skakalce je v Saporu vedno zelo napet. po trojnem zmagoslavju včeraj pa se v tej noči ni vse izteklo po slovenskih načrtih. Da bo v tej zimi prišel tudi dan, ki na zmagovalnem odru ne bo ponudil podobe premočno vodilnega v seštevku sezone Petra Prevca, smo vedeli že najmanj od prve tekme v olimpijskem Lillehammerju, kjer je bil 5. decembra naš skakalni in športni junak nazadnje brez zmagovalnega odra.

V tem času je nanizal kar osem zmag, na dvanajstih zaporednih preizkušnjah pa je bil fant iz Dolenje vasi v Selški dolini med tistimi, ki jih prireditelji po koncu zadržijo v izteku skakalnice in jih na zmagovalnem odru še enkrat predstavijo gledalcem. Z včerajšnjo zmago je Petru uspel podvig, kar v najboljši sezoni, ko je bil na poti k velikemu kristalnemu globusu, ni uspelo niti Primožu Peterki.

Osem zmag v zgolj eni sezoni doslej ni vpisal še noben slovenski skakalec, pod goro Okura nad dvomilijonsko prestolnico severnega japonskega otoka Hokaido pa je Peter Prevc včeraj dosegel jubilejno 50. zmago slovenskih skakalcev v posamični konkurenci na tekmah svetovnega pokala.

Peter zagotovo ni poskakoval od veselja
Sam jih ima zdaj 14 in le še za eno zaostaja za že omenjenim moravškim orlom, ki je doslej kar dvakrat pokoril celotno konkurenco v svetovnem pokalu tudi ob zaključku v domači Planici. Ko je šesto mesto drugi najslabši dosežek v določeni sezoni, potem se zavedaš, da si zares na najboljši poti, da v marčevskem terminu domače tekme na letalnici bratov Gorišek lahko računaš tudi na veliko kristalno kroglo. Če kdo taki uvrstitvi pravi spodrsljaj, mu tega seveda ne bomo oporekali, ima pač visoko postavljena merila. Ob letošnjem Petrovem nizu najbrž takih niti ni malo in zagotovo tudi skakalec, odet v rumeno majico, ni ravno poskakoval od veselja po končani tekmi. Ob vsem se je včeraj iz rok našega šampiona izvil še en statistični presežek, saj je najstarejši iz skakalne flote Air Prevcev lovil tudi 13 zaporednih uvrstitev na zmagovalni oder, kar je doslej uspelo le Fincu Janneju Ahonenu. Po drugi strani pa sem vse bolj prepričan, da se s temi statističnimi podatki v največji meri ubadamo le kronisti športnega dogajanja, športniki sami pa si podobne podatke pogledajo šele, ko stopijo v zaslužen tekmovalni pokoj.

Peter si najbrž zdajle v daljnem Saporu najbolj želi, da ujame kakšno restavracijo z dobrim sušijem, da se v miru sprehodi v okolju, kjer ga ne bo vsak cukal za rokav, in predvsem, da se bo na dolgi poldnevni poti nazaj na staro celino čim bolj naspal, saj, kot je rekel, na poti proti deželi vzhajajočega sonca skorajda ni zatisnil očesa.

Previdnost je mati modrosti
Saporo pa bo tudi v prihodnje zagotovo stalna postaja svetovnega pokala. In to ne glede na to, koliko zmede življenjski ritem tekmovalcev. Japonski vložek v olimpijskem mestu je enostavno prevelik, vpliv pa tudi. Obenem so tekmovanja vedno izvedena na najvišji ravni. Da ob skakalnici ni gledalcev, pa ne moti nikogar. Že ob odhodu na sever Evrope ob koncu naslednjega tedna bo drugače, sploh pa na zadnjih treh postajah v marcu. Vse bliže je tudi zaključek v Planici, kjer pa se obeta praznik nad prazniki. Lani je Peter Prevc rumeno majico prvič oblekel prav v Saporu. Do Planice je ni prinesel. Ob letošnjem ritmu sezone nihče ne dvomi, da jo bo imel na sebi vse dni planiškega praznika in tudi na koncu. Seveda pa je previdnost mati modrosti, zato nikakor ne prehitevajmo, po olimpijskem Saporu je na vrsti še bolj čislano olimpijsko prizorišče – Holmenkollen nad Oslom.