76-letni Gartner, ki je slovensko alpsko smučanje popeljal do prvih medalj na svetovnih prvenstvih (Schladming, 1982, bron Borisa Strela, srebro Bojana Križaja) in na olimpijskih igrah (Sarajevo, 1984, srebro Jureta Franka), je bil skupaj deset let glavni trener norveške reprezentance, prevzel pa je tudi mesto prvega trenerja avstrijske moške ekipe. Z Rudijem Nierlichom se je veselil dveh zlatih medalj na SP-ju v Vailu leta 1989, deset let pozneje pa je bil del smučarske zgodovine, saj je njegov varovanec Lasse Kjus v Vailu osvojil pet medalj v petih disciplinah.

Dolga leta ste bili del bele karavane, zdaj tekmovanja spremljate po televiziji. Kakšen je vaš komentar izjemne bere Tine Maze v Beaver Creeku?
Fenomenalni uspehi! Čestitam tako njej kot njeni ekipi in tudi Črni, ki je vzgojila takšno šampionko. Vse se namreč začne že v otroštvu.

V Vailu ste bili na svetovnem prvenstvu leta 1989 in leta 1999 in trdite, da so razmere tam izjemno neprijazne. Zakaj?
Prvi negativni dejavnik je visoka nadmorska višina, saj je smučišče med 2500 in 3400 metri nad morjem. Svetloba je izredno močna, petkrat močnejša kot na primer v Ljubljani, kar je velika motnja, potem je tam suh zrak, močna belina snega in tekmovalni oklep, kot imenujem kombinezon, ščitnike in čelado. Vse to pritiska na živčevje in v določenem trenutku ti je vseeno za vse. Pred letom 1989 sem veliko treniral tam in smo nastradali, ker tega nismo upoštevali. Ozračje je izjemno vzpodbudno in se razdajaš tako na snegu kot na kondicijskem treningu. Ko te ujame ta utrujenost, se je ne rešiš v treh, štirih tednih. Z bratom Alešem sva ugotovila, da si na tej višini utrujen, če prevoziš več kot 3000 višinskih metrov, do naslednjega dne si ne spočiješ.

Tako sploh ne preseneča, da je bila Tina Maze na zadnji tekmi povsem izčrpana, čeprav je telesno pripravljena kot nobena druga smučarka ...
Nesporno je za vse discipline pripravljena najbolje. Se pa čudim, ker smo vse te stvari, ki sem jih omenil, že zapisali in predavali, vendar nekateri mladi trenerji očitno tega ne upoštevajo in mislijo, da lahko oni to rešijo drugače. Nihče me ne bo prepričal, da je zdajšnja mladina sposobna več kot takratna. Ravno nasprotno, takratna je bila bolj sposobna preživeti to kruto naravo, ki vlada tam.

Ko je Lasse Kjus leta 1999 v Vailu na svetovnem prvenstvu osvojil pet medalj, ste bili vi trener norveške reprezentance. Ste takrat upoštevali vsa ta spoznanja?
Seveda. Kjus je občutljiv na višino in suh zrak in mi je že nekaj let pred tem prvenstvom rekel, da Norvežani ne trenirajo več v Koloradu. Kako bomo preživeli, smo se spraševali. Odgovor je bil: tako, da bomo le tekmovali, jedli, spali in zraven zelo malo trenirali. Pozitivno sem bil presenečen, da so se tudi tekmovalci strinjali. Vsa proslavljanja medalj zato odpadejo, prav tako razne videoanalize. Vse to te samo obremenjuje.

Za Američane je verjetno vse lažje, ker so bolj vajeni takšnih razmer?
Tako je. So kot kolumbijski kolesarji, ki imajo na dirkah v Alpah prednost.

Po petem mestu v veleslalomu je bila Tina Maze kar malce jezna, da so jo novinarji preveč obremenjevali z zgodbo o petih medaljah v petih disciplinah.
Tudi jaz bi bil. Če te to sprašujejo vsak dan, je vse skupaj monotono moteče. Ona lahko sanja o tem dosežku, če ji to vsiljujejo drugi, pa je moteče. Res pa je, da bi na primer Alberto Tomba to breme prevzel z lahkoto.

Kako je bilo leta 1999? Je bil kakšen pritisk na Kjusa, potem ko je imel v žepu že štiri medalje SP-ja?
Niti ene besede ni bilo o tem. Kjus takrat sploh ni več treniral slaloma, vozil ga je le še za kombinacijo. Po štirih osvojenih medaljah sem mu rekel: dobro ti gre, pojdi na štart. In zgodilo se je, da je bilo blazno ledeno in tekmovalci s prvimi številkami, med njimi Jagge in Furuseth, so odstopali. Kjus je štartal na pol za hec, brez vsakršne obremenitve, in osvojil srebro.

Bi Marcel Hirscher osvojil zlato medaljo v slalomu, če bi prišel do cilja finalne vožnje?
Ne. Vozil je pretrdo, preveč agresivno.

Privoščili ste uspeh Aleksandru Horošilovu ...
Sto na uro sem navijal zanj. Ta zgodba je fenomenalna. Smučar iz Kamčatke ... Zaradi ruske politike so ga celo nekoliko osamili. Takšnega tekmovalca je treba podpreti, saj sam ni nič kriv.

Za njegov preboj med najboljše imajo veliko zaslug tudi slovenski trenerji. Urbana Planinška dobro poznate, kajne?
Ko je bil star deset let, sem ga treniral. Je odličen organizator, Jani Hladnik pa odličen trener, to je jasno. Neobremenjeni so, nihče jih ne moti in lahko delajo na dolgi rok, res pa je, da so malo zamudili s Sočijem.

Katere so bile tiste vožnje na letošnjem SP-ju, ki bi jim lahko rekli sanjske? Kdaj ste najbolj uživali?
Uživam, če tekmovalcu uspe mehka in sproščena vožnja. Da se opazi, da ob tem uživa. Doseči takšno stanje je umetnost, noben psiholog ti ne more pomagati, če nisi pravi. Tinin smuk, Ligetyjeva druga vožnja veleslaloma, Anna Fenninger v obeh vožnjah v veleslalomu, v nedeljo Grange v drugi vožnji slaloma. Da ti uspe sanjska vožnja, se mora vse poklopiti.

Zdaj sledi boj za veliki kristalni globus. Se strinjate, da Tina Maze ne bi smela imeti prevelikih težav, da bi ji uspelo?
Normalno gledano res ne, če se bo tekem lotila sproščeno in z veseljem.

Konec tedna bo Maribor gostil tekmi za Zlato lisico. Vi ste svoje delo kot snežni kontrolor že opravili, vendar bo ta teden vreme precej toplo. Ste optimist?
Snežno kontrolo sem imel 12. februarja, ko je bilo dovolj snega. Trenutno je še vedno vse videti zelo pozitivno.

Imajo tekme v Mariboru, na tako nizki nadmorski višini, sploh prihodnost?
Ne vidim razloga, zakaj ne. Potem lahko zapremo vso Slovenijo do vrha Triglava, saj tudi tamkajšnji ledenik izginja. Zakaj vsi tako gledate? Vsa smučarska središča imajo kompakten sneg, ki je veliko bolj obstojen. Naravnega smučarji turisti pregriznejo, kot rečem. Vsa ta središča, ne glede na to, ali so visoko ali nizko, imajo določeno število zelo hladnih dni, in če v tem času perfektno zasnežujejo, naredijo od 50 do 60 cm snega, ki ga potem do marca predelujejo, tudi če je 10 stopinj. Torej, vsak mrzel dan je treba izkoristiti.

Menite, da je prihodnost v smučanju v dvoranah?
Zame je to nezanimivo. Čar smučanja je ravno v tem, da gre za šport v naravi.

Kaj pa sistem tekmovanja. Nekateri pravijo, da je smučanje preveč dolgočasno.
Nočem kritizirati tega sistema, ker nimam boljšega predloga.

Morda več nočnih tekem?
To sem predlagal že pred 15 leti. Če je tekma dopoldne, ob desetih, imajo prve številke prednost, v drugi vožnji pa je spet vprašanje, kakšne so razmere. Na nočnih tekmah so bolj izenačene razmere.

Zakaj v Mariboru ni nočne tekme?
Ne vem.

Včasih so zgodaj zjutraj na terenu postavili obe progi tako za slalom kot za veleslalom. Je res, da ste prav vi na olimpijskih igrah v Sarajevu 1984 prekinili to tradicijo?
Več let sem se boril, da nista postavljeni dve progi na enem terenu, saj potem postavljavec ne more postaviti razgibane proge. V Sarajevu sem bil postavljavec druge vožnje. Imel sem zelo malo prostora in moral bi postaviti zelo naravnost, zavedal pa sem se, da so moji tekmovalci boljši na zavitih progah. Dušanu Senčarju, vodji tekmovanja, sem rekel, da bom drugo progo postavil šele po koncu prve vožnje. Rekel je, ali se zavedam, da bom za vsako minuto zamude moral plačati. Rekel sem: v redu, prevzamem to odgovornost! In res sem v dvajsetih minutah postavil progo za drugo vožnjo, na kateri je Jure Franko prišel do srebra.

Povabili so vas v zadnjo oddajo Tarča, ki je imela naslov Tina Maze - pot k zmagi, vendar ste sodelovanje odpovedali. Zakaj?
Pred javnostjo nočem prati umazanega perila. Na takšen način ničesar ne doprinesem. Če nisi stoodstotno zraven, nima pomena.