Petra Majdič se je po olimpijski drami, ko je z zlomljenimi rebri pritekla do brona, odločila za nadaljevanje kariere. Poleti je bila zelo marljiva in pravi, da je na podobni ravni kot lani ob tem času. Trenirala je na Rogli in v Dobbiacu, na začetku septembra pa je že bila nekaj dni na snegu.

Tri mesece je, odkar ste razkrili, da boste nadaljevali kariero. Kako so minili ti trije meseci, kako trenirate?
Zdi se mi, da je minilo dlje ... Plan treningov je zelo naporen. Treniram trikrat dnevno, vadimo tudi na Fakulteti za šport, kjer opravljam izokinetične vaje, ki so zelo naporne, vendar učinkovite. Vseeno bi bilo bolje, če bi hitreje minevalo vse skupaj.

Ste trenirali le v Sloveniji ali ste šli tudi v tujino?
Priprave so potekale tudi v tujini. V preteklosti smo kombinirali Roglo z Ruhpoldingom, kjer pa pripravljajo poligon za svetovno prvenstvo v biatlonu, zato smo se umaknili v novi rolkarski center v Dobbiaco. Bili smo zadovoljni, gneče ni bilo, trening je bil stoodstotno narejen.

Je bilo vmes tudi nekaj vraževerja, saj vam je trening tam že prinesel dobre rezulate?
Predvsem trener je navdušen nad Dobbiacom in morda je res vraževeren. Zadnje trening-kampe smo imeli tam vedno pred velikimi tekmovanji in se je potem dobro izteklo. Tudi letos je vse v redu. Sem na podobni ravni kot sem bila pred lansko sezono. A za mano je precej dela in želela bi si, da bi bili ti dnevi priprav krajši.

Kako ste nadoknadili izostanek treninga po poškodbi v Vancouvru?
Marca in aprila je bilo še precej bolečine, zato nisem imela občutka, da počivam, ampak da se zdravim. Na priporočilo zdravnika sem začela kmalu migati. Na začetku aprila sem že tekla, proti koncu aprila je šlo že čisto zares. Ničesar nisem zamudila, bi si pa želela še kakšen teden več počitka.

Kateri del treninga je bil do zdaj najtežji?
Predvsem je bilo psihično težko sprejemati vse skupaj. Poškodovana sem bila v trenutku, ko sem bila v najboljši formi življenja. Ko greš naslednjič na trening, sem bila v slabšem stanju, v glavi pa imaš, kako si nazadnje z lahkoto premagoval vse. To je težko sprejeti v glavi.

Ste kaj spremenili v pripravah v primerjavi s prejšnjimi sezonami?
Lanska sezona je bila optimalna, kar se tiče priprav. Letos je podobno. To je 24-urna služba, to nista le dva treninga na dan z vmesnim počitkom in hrano. Precej obveznosti je tudi do pokroviteljev in medijev. Odpoveš se običajnemu življenju in živiš le ža šport.

Vas kaj zanima, kaj dela konkurenca?
Zelo malo. V preteklosti se je pogosto dogajalo, da so govorili, kako je kakšna tekačica super pripravljena, pa potem pozimi ni bilo čisto tako. Imam občutek, da bodo letos spet izjemno močne Kowalczykova, Björgnova in Kalla. Mislim, da bom vsaj konkurenčna.

Cilj je najbrž osvojiti veliki globus?
Potrebnih je veliko koščkov, da se sestavijo v celoto. Vsak vikend moraš dobro odteči dve tekmi, imeti super pripravljene smuči. V petih mesecih mora biti vse optimalno, nobenih bolezni, poškodb, kar je težko. Osvojiti veliki kristalni globus je zato bolj želja kot cilj.

Ste si pogledali koledar svetovnega pokala? So vam tekme pisane na kožo?
Na začetku nisem bila zadovoljna, ker je bilo več proste tehnike kot klasične, sploh v šprintih. Sledil je Fis-kongres na Antalyi, kjer so le prilagodili koledar tudi za bolj klasične tekačice. Še vedno je v prednosti prosta tehnika, ki meni ne leži toliko. No, morda je pa čas, da tudi to spremenimo. Delamo na tem!