Z njim se je v sredinem večeru na Valu 202 pogovarjal Igor Tominec.
Kristoffersen, drugi najboljši smučar svetovnega pokala, se je letos poleti med vožnjo motokrosa poškodoval, zato ga snežni treningi čakajo nekoliko pozneje kot običajno. Motokros je njegova druga športna ljubezen, zato ga kljub letošnji poškodbi ne namerava opustiti.

"Poškodba se ti lahko primeri kjer koli. Tudi če bi tekel po gozdu, bi si lahko zlomil gleženj, če bi zadel v kamen, bi si prav tako lahko zlomil prst. Skratka, teden in pol sem bil na berglah, približno tri tedne sem težko hodil, ampak kmalu bom nared za treninge. Ni tako resna poškodba, čeprav me je malo ustavila. Večkrat sem že rekel, da ne bom sedel doma na kavču samo zato, da se izognem poškodbam. Počel bom stvari, ki so me pripeljale do tega, kje sem in kaj sem danes. Motokros mi je pomagal postati boljši smučar, zato ga bom še naprej uporabljal kot del treninga. "

Njegovo veliko rivalstvo z Marcelom Hirscherjem je ena osrednjih zgodb svetovnega pokala. Čeprav je Norvežan velikokrat pokazal svojo jezo ob porazu, pravi, da je bila namenjena samemu sebi, in ne Avstrijcu.

"Predvsem vam moram povedati, da sva z Marcelom precej dobra prijatelja. Resda sva tekmeca in se zagrizeno boriva na progah, vendar se spoštujeva in boriva športno. Seveda v video analizah preučujem njegove vožnje, gledam, kaj dela dobro oziroma kje je boljši od mene, po drugi strani pa to ne zadostuje. Če bi nekoga samo posnemal, bi se lahko samo izenačil z njim. Če hočeš nekoga premagati, moraš stvari narediti po svoje, poiskati svoje prednosti."

Na olimpijskih igrah je imel Kristoffersen v slalomu izjemno priložnost osvojiti zlato medaljo v slalomu, potem ko je vodil po prvi vožnji, Hirscher pa je ostal brez uvrstitve. Toda kljub pregovorni severnjaški hladnosti, je Kristoffersen v drugi vožnji napravil napako in ostal praznih rok. "Zagotovo je bil takrat težek trenutek, vendar sem že takrat po tekmi v Pjongčangu dejal, da človek mora poskusiti in kdaj pa kdaj tudi doživeti neuspeh. Če ne bi vsaj poskusil, bi bil bolj razočaran nad sabo. To, da zapraviš zlato olimpijsko medaljo, je najbrž nekaj najslabšega, kar lahko doživiš kot alpski smučar, ampak se zgodi. Slalom je pač skupek podrobnosti, vsak trenutek se lahko kaj zgodi. O olimpijskem slalomu sem premišljeval po koncu sezone. Med samo sezono si dogodki tako hitro sledijo drug drugemu, da nimaš časa premišljevati za nazaj, osredotočiti se moraš na naslednjo tekmo. Po sezoni pa sem premišljeval, mogoče sem res zapravil svojo največjo priložnost v dosedanji karieri, ampak kaj hočemo, tako je življenje."

Več v spodnjem pogovoru.