Zadnji oktobrski konec tedna se bo v Söldnu začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. V zadnjih dneh s(m)o mediji bolj kot o tem, kako so Slovenci pripravljeni na sezono, pisali o alarmantnem finančnem stanju Smučarske zveze Slovenije, ki je na robu preživetja in začenja korenite ukrepe sanacije in varčevanja v naslednjem desetletnem obdobju. Kako to vpliva na moško reprezentanco in kaj lahko pričakujemo na prvi tekmi, nam je povedal glavni trener moških ekip Klemen Bergant, ki se je po štirih letih dela v Rusiji vrnil v Slovenijo.

Na SZS-ju je finančno stanje alarmantno. Kakšne so zadnje informacije?
Težko komentiram, bolj me zanima, kaj bo z našim programom. Kot vem, je zbor alpskih smučarskih klubov sklican za 15. oktobra in takrat se bo nekaj moralo zgoditi. Mi smo stroške oklestili na minimum, a nam ni težko, ker vemo, da je bilo to neizogibno. Želimo pa še vedno tekmovalcem omogočiti najboljše razmere.

Boste lahko izpeljali zastavljeni program?
To je bolj vprašanje za Vlada Makuca, ki je naš vodja. Dejstvo je, da smo za tisti proračun, ki je bil predviden spomladi, naredili program, ki ni bil bogat, a je še zagotavljal dobre priprave in napredek tekmovalcev. V tem programu je bil tudi trening na južni polobli za ekipo v hitrih disciplinah in za Žana Kranjca. Predvsem je bil program dober, ker smo v skupino vključili tudi pet mladincev in ta skupina je res zelo dobro delala. Napredek je viden, mladinci, gre za tekmovalce letnika 1994 in 1995, so prvič trenirali z boljšimi od sebe in vidim napredek. To je zgodba, ki lahko pomeni prihodnost slovenskega smučanja za naslednjih od osem do dvanajst let. Gre za obetavne tekmovalce, za homogeno skupino in kot trenerju bi mi bilo hudo, če zaradi pomanjkanja denarja ne bi mogli več trenirati skupaj.

Kako zelo morate varčevati na treningih?
Ceneje, kot treniramo na evropskih ledenikih, že ne moremo. Poglejte, v torek gremo na avstrijski ledenik Mölltal, kjer imamo letne smučarske karte, tako da plačamo le apartma, kar je 15 evrov na osebo, in hrano, kar pomeni deset evrov. Kuhamo si sami. A brez skrbi, prehrana je kakovostna. Trdim tudi, da je ob bivanjih v apartmaju družabno življenje na višji ravni, bolj pride do izraza moštveni duh. Saj vemo, kako je v hotelih: kosilo, vsak v svojo sobo, videoanaliza, vsak v svojo sobo ... Zdaj so fantje bolj povezani.

Na leto ste skupaj od 150 do 200 dni. Ni potem nevarnost, da bi si šli že na živce?
Ekipa je nova, tekmovalci so prvič skupaj, tudi trenerji smo v takšni zasedbi prvič skupaj. To je pozitivno. Pred več leti sem razmišljal: če gre trenerju neki tekmovalec na živce, to pomeni, da je šel trener tekmovalcu že leto prej na živce.

Štiri leta ste bili v Rusiji, kjer najbrž denarja ni manjkalo. Se je bilo zdaj težko navaditi na skromne razmere?
Ruska zveza si je v zadnjih štirih letih zaradi iger v Sočiju privoščila več, tako da so bili treningi na Novi Zelandiji in v Čilu lažje dosegljivi, a še vedno smo imeli proračun, ki se ga je bilo treba držati. Nismo bili kot Avstrijci, ki imajo v nekaterih ekipah "no limit". Smučarsko-športno gledano, je delo s slovenskimi tekmovalci lažje. So na višji ravni že od malih nog naprej. Morda je to zasluga genov, klubov, tradicije. Raven razumevanja je pri tekmovalcih višja in je zato lažje. In seveda: treniranje v maternem jeziku je drugače kot v tujem.

Lahko konkretno poveste, kakšen proračun ima avstrijska moška reprezentanca?
Tega ne vem, vem pa, da je brez serviserjev v vseh moških avstrijskih reprezentancah 35 trenerjev, pri nas pa z vsemi serviserji enajst. Avstrija je pač smučarski narod številka ena. Smučanje je njihov nacionalni interes, v ozadju so turizem, industrija, žičnice. Ko bomo prišli v Sölden na tekmo, bomo z njimi tekmovali. In - tako je v mojem srcu in srcu tekmovalcev - želeli jih bomo premagati. Kaj pa naj drugega? Se skrivamo, ker nimamo denarja? To je nesmiselno.

Bi rekli, da je tudi v Sloveniji smučanje, kot je bilo predvsem v 80. letih, še nekakšen nacionalni interes?
Težko odgovorim, a še vedno imamo Elan. Ko se pogovarjam z Vedranom Pavlekom in kolegi iz Češke, Slovaške in Poljske, nam zavidajo Elan. Vendarle imamo podjetje, ki nastopa v svetovnem pokalu in ki je imelo v preteklosti izredne rezultate. Če imaš domače podjetje, ki je v tej igri, je to velika stvar.

Že, ampak - koliko Slovencev sploh še vozi na elankah?
Težko razumem, da skoraj nihče. To ni dobro, zakaj je tako, pa ne vem, ker sem bil štiri leta v Rusiji. Dejstvo je, da potrebujemo močan Elan. Zanimivo pa, da je vedno več Italijanov na smučeh Elan. Blardone in dve mladi zelo obetavni tekmovalki iz evropskega pokala.

Kje boste trenirali v teh dneh?
Ekipa za tehnične discipline gre v torek na Mölltal, ekipa za hitre discipline pa v četrtek na ledenik Hintertux.

Koliko slovenskih smučarjev bo na štartu prve tekme v Söldnu? Na moškem veleslalomu, seveda.
Samo dva bosta lahko. Kdo bo poleg Žana Kranjca drugi Slovenec, še ne vem, odločili se bomo zadnji hip. Prej bomo šli tudi na trening v Sölden, da bomo preizkusili progo, kjer bo tekma.

Kakšna pričakovanja imate pred prvo tekmo?
Sölden je takšna tekma, da se težko kdo z visoko številko prebije v finale, vedno se konča nekje pri številki 40, morda 43. Zelo specifična tekma je to, proga je sicer dobro urejena, a se naredijo rebra, ki onemogočajo tekmovalce z višjimi številkami. Kakor koli, Žan Kranjec bo štartal takoj po številki 30. Na treningih dobro smuča, bil je v Ushuai in je bil na merjenjih konkurenčen. A ledenik je druga zgodba. Seveda pa sem prepričan, da se lahko prebije najmanj v finale. Za drugega predstavnika bo tekma dobrodošla vsaj za nabiranje izkušenj.

Koliko bosta smučarsko zvezo stala tekmovalca, ki bosta nastopila na veleslalomu v Söldnu?
Nič. Organizator pokrije stroške obeh in tudi stroške treh trenerjev od petka do nedelje. Ker bo Kranjec štartal med prvimi 45, dobi zveza še vrnjene stroške prevoza, kar imenujemo travel money. V tem primeru gre za 500 švicarskih frankov. Tudi pri ekipi za hitre discipline je podobno. Na srečo sta si Šporn in Kosi v Čilu popravila fis-točke in vsa ekipa bo imela na tekmah stroške povrnjene.

Je zaradi tega, ker so morali tekmovalci nekaj plačati iz svojega žepa, opaziti več motivacije na treningih? Recimo pri Andreju Špornu, ki je moral plačati še precej več kot preostali, saj si je pokril prav vse svoje stroške treninga?
Andrej je že tako zelo priden in trenira 110-odstotno. Vse vlaga v šport. Po lanski sezoni je bil blazno razočaran, milijon problemov je imel s sabo in opremo, nič se ni sestavilo, kot bi se moralo. Zdaj je zamenjal opremo, pa ne govorim, da je oprema kriva za slabo sezono, a to je lahko motivacija. Bi pa opozoril na eno težavo: morda je to, da si tekmovalec plača del treninga, neki motivacijski impulz, toda po drugi strani, ko tekmovalec enkrat prispeva denar, bi utegnil iz teh ekonomskih razlogov gledati, kam bi šel na trening oz. tekmo in kam ne, kar pa ni v redu. Najti ravnotežje ni enostavno.

Po slovesu Mitje Valenčiča Slovenija nima slalomista, ki bi bil blizu svetovnemu vrhu. Vidite kakšen žarek na koncu predora?
Dejstvo je, da sta tu le Skube in Kürner, tretji slalomist je daleč za njima na svetovnih lestvicah. Skube je že dosegal točke, Kürner pa je bil na stopničkah evropskega pokala. V nasprotju s prejšnjimi leti bosta imela kar ugodno štartno številko, in sicer okrog 40, 43. Na večini tekem to še omogoča preboj v finale. Zavedata se, da veliko časa nimata. Sta pa še vedno neki kazalnik za mlade, ki pa lahko presenetijo. Opažam, da delajo velike kakovostne preskoke. Spomnite se lani, kaj je delala švicarska ekipa. Kar prileteli so od nikoder. Zakaj ne bi tokrat uspelo Slovencem?

Že nestrpno čakate, da se beli cirkus začne?
Oktober se mi zdi najslabši mesec. Vedno je samo na nekaj ledenikih mogoč trening in vedno se tepemo za proge. K sreči je vreme letos boljše, kot je bilo poleti. Vsekakor pa komaj čakam začetek.