26-letna tekačica z Brinja pri Ljubljani se je lani po dolgih in uspešnih letih razšla s trenerjem Robertom Slabanjo. Na novo sezono se pripravlja pod vodstvom Slovaka Ivana Hudača. Začetki so obetavni, a Majdičeva hkrati dodaja, da ne ve, kako se bo trdo delo obrestovalo. Čeprav se Petra ne želi obremenjevati z napovedmi, cilji ostajajo najvišji.

Najboljša slovenska tekačica, ki je 9. marca v Drammnu dosegla zgodovinsko prvo slovensko zmago v svetovnem pokalu, bo vsaj še dve leti nadaljevala kariero. Možen je tudi nastop na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010, je dejala Majdičeva, s katero smo se pogovarjali tik preden je pri dr. Radivoju Miliču na Fakulteti za šport opravljala zadnji zdravniški test pred uvodno preizkušnjo.

Vrnili ste se z Dachsteina, od koder je bilo slišati, da imate malodane sanjske pogoje za trening. Kakšna je forma teden dni pred začetkom svetovnega pokala?
Glede na to, da je bila zadnja tekma v svetovni konkurenci marca, je težko reči, kakšna je forma. Nihče ne ve, kje smo. Prva tekma je bolj ekshibicijska in ni resničen pokazatelj, kje si. Prave preizkušnje pridejo v Skandinaviji čez dober mesec. In takrat računamo, da bomo pripravljeni na takem nivoju, kot si želimo. Do tedaj si puščam še malo svobode. Četudi kakšna tekma ali trening spodleti, še ni razloga za preplah. Sicer pa je na treningu šlo vse v redu, vse normalno. Pogoji so bili zelo dobri.

Kakšen izid bi vas torej zadovoljil na prvi tekmi?
To je uvrstitev v finale, med prvih šestnajst. Vse ostalo naprej, sploh v Düsseldorfu, kjer je proga zelo ozka, je pa loterija.

Po 15 letih sodelovanja ste se razšli z Robertom Slabanjo, ki ga je zamenjal Ivan Hudač. Kako ste se ujeli z njim?
Moram reči, da super. To je ena izmed najbolj pozitivnih sprememb. Še mene je bilo precej strah, kako bo. Petnajst let je dolga doba. Robert je bil človek, ki me je poznal do obisti in me pripeljal do velikih uspehov. Zato je bilo težko, ampak v Ivanu smo našli odličnega človeka. Je velik pozitivec, ki poskrbi za veliko smeha.

So treningi pod njegovim vodstvom napornejši, kot ste jih bili vajeni sicer?
Ne, v bistvu ne. Na trenutke je kakšna stvar zelo naporna, količina je še malo večja. Intervalni treningi pa so bili mogoče težji pri Robertu, ki me je sijajno vzgojil, kar je dejal tudi Ivan, tako da nisem imela težav s prilagajanjem.

Se je bilo težko privaditi na to, da se pripravljate skupaj z Nejcem Brodarjem in Majo Benedičič?
Strah me je bilo, saj sem v 15 letih postala velik individualist. Ampak sem kar malo presenetila samo sebe, nisem komplicirala, tako da nimam težav s prilagajanjem. Maja in Nejc sta razbremenila ozračje. Dala sta mi dodatno motivacijo in na vsakem treningu je zaradi tega malo več borbe. Kar je pa najpomembnejše, v ekipi vlada pozitiven odnos do dela.

Kakšne cilje ste si postavili za prihajajočo sezono?
Cilji se ne spreminjajo. Gre za najvišja mesta na svetu. Kolikokrat in kje, je pa težko napovedati. Najpomembnejši cilj je z novim trenerjem doseči vrhunsko formo, kar je podlaga za naprej.

Kaj to pomeni »v številkah«?
Seveda ne bom zadovoljna s 30. mestom. Dejstvo je, da je sezona s »tourom«, ko bo v desetih dneh osem tekem, in svetovnim prvenstvom zelo naporna. Precej potujemo, tako da je že malo nenavadno. V takem ritmu nihče ne ve, kako se bomo odzvale, zato je kar koli težko reči. Nočem se omejevati in obremenjevati z napovedmi in si tako natikati zanke okrog vratu.

Vrhunec sezone bo svetovno prvenstvo v Saporu. Po vseh dozdajšnjih odličnih izidih na velikih tekmovanjih je verjetno vaš cilj na Japonskem postaviti piko na i – torej osvojiti kolajno?
Želja je prav gotovo kolajna, a svetovno prvenstvo je na koncu sezone. Do takrat se lahko zgodi marsikaj. Cilj je visoka uvrstitev, boljša kot do zdaj. Če bo to kolajna, 4. ali 5. mesto, bomo pa videli. Trener je nov, način dela je malo drugačen, zato ne vem, kako se bo vloženo delo obrestovalo.

Če bi vam uspel veliki met, bi končali kariero ali nameravate tekmovati naprej, ne glede na to, kaj se bo zgodilo v Saporu?
Nameravam nadaljevati, ker se čutim dolžno nastopati še naprej, sploh ker je prišel Ivan. Dokler je za mano močna ekipa, bom nadaljevala. Verjetno je to še eno leto. Pogodbe imam sicer sklenjene za štiri leta. Tudi Vanocuver je možen. Bomo videli, trenutno pa sem z razmerami zelo zadovoljna.

Na olimpijskih igrah v Torinu ste dejali, da ste ostali brez kolajne na 10 km zaradi prepočasnih smuči. Ste po neprijetni izkušnji stvar uredili tako, da boste od zdaj tekmovali z najboljšo možno opremo?
Trudimo se v tej smeri. Najeli smo italijanskega serviserja Gianluco Macolinija, ki je skrbel tudi za smuči Stefanie Belmondo, pa Johanna Mühlegga - v italijanski ekipi je bil zadolžen za klasiko, tako da mislim, da je to korak naprej. Sicer pa sem ostala pri Fischerju, saj se je vodstvo družbe popolnoma zamenjalo.

Zmagovalka lanskega svetovnega pokala Norvežanka Marit Björgen bo letos izpustila osem tekem, saj želi ostati sveža. Razmišljate o čem podobnem tudi vi?
Ne. Ona je postala serijska zmagovalka. Mislim, da ima bolj kot s svežino težave z motivacijo, vsaj tako se govori. Mi bomo iskali priložnost na vsaki tekmi. Zaradi oddaljenosti bomo izpustili le Rusijo in tik pred svetovnim prvenstvom Kitajsko. Je pa popolnoma razumljivo, kar je storila Marit, saj so napori skozi sezono na robu zmogljivosti.

Na katero tekmovalko bi v letošnji sezoni stavili vi?
Ne vem, katere punce imajo težave z motivacijo, bilo je tudi nekaj trenerskih menjav, tako da težko rečem, sploh pa se ne želim obremenjevati z drugimi. Moj cilj je, da sama dosežem optimalno pripravljenost.

A. V./RTV SLO