31-letni Tržičan to zimo vse do danes ni imel sreče in se je vedno kaj zalomilo, da ni bilo želenega rezultata. Ko je na superveleslalomu v Val Gardeni, na katerem je sicer že čutil pravo formo, grdo padel, so nekateri najprej pomislili, da je sezone konec. Toda že na naslednjo postajo svetovnega pokala v Bormio je prišel še bolj motiviran in na svoji priljubljeni progi slavil drugo zmago kariere.

Čestitamo, navdušili ste Slovenijo ... Verjetno se po zmagi še niste pošteno oddahnili?
Občutki so fenomenalni, več kot ponosen sem nase. Res pa je, da je zdaj vse kar naporno in da niti za en grižljaj ni bilo časa. Pošteno sem že lačen.

V Bormiu vedno dobro smučate, tokrat pa ste zlasti v spodnjem delu proge Stelvio potegnili idealno linijo. Očitno je to proga po vaši meri ...
Gotovo je po mojem okusu. Gre za eno izmed najtežjih prog v svetovnem pokalu in se lahko kosa s Kitzbühelom. Treba je delati od štarta do cilja in ni prostora za počitek. Na koncu noge pošteno pečejo. Veliko je grbin, kjer te ves čas trese. Do izraza pride telesna pripravljenost. Spodnji del mi je že od nekdaj ustrezal in sem vedel, da moram tu odpeljati, kot najbolje znam. Uspelo mi je.

Že pred tekmo se je vedelo, da bodo imele prve štartne številke prednost. Tudi vi menite, da ste imeli s številko pet boljše razmere, kot na primer Michael Wachhofer, ki je imel številko 20.
Se strinjam! Proga se na ključnih delih sčasoma razbije, če pa imaš nižjo številko, se da dobro odpeljati. Smučaš lahko, kjer ti najbolj ustreza, in tudi če greš malo ven iz idealne linije, to ni usodno. Pomembno je, da neseš hitrost s seboj.

Končno torej nekaj sreče po neposrečenem začetku sezone ...
Ja, letos je šlo res vse narobe, če hočeš zmagati, pa vedno potrebuješ tudi malo sreče.

Vas padec v Val Gardeni še ovira?
Malo me boli, toda ko si na snegu in stopiš na smuči, o tem ne razmišljaš.

Pred začetkom sezone ste zagotavljali, da ste dobro pripravljeni, vendar na uvodnih tekmah ni bilo uspeha. Kako si zdaj to razlagate?
V veliki meri je šlo le za smolo. Enostavno se ni izšlo, kot bi se moralo, toda s tem se nisem obremenjeval. Rekel sem si, treba je pridno delati in enkrat se bo že poklopilo.

Naslednji smuk bo 16. januarja v Wengnu. Letos januarja ste imeli tam že najboljši čas treninga, podobno kot tokrat v Bormiu, toda na tekmi se ni izšlo. Že razmišljate o naslednji klasiki?
Za zdaj še ne, ker moram še prebaviti tole zmago. Zdaj bom do 4. januarja doma in bom delal le na kondiciji. Kar se tiče treningov, je pa tako, da se najbrž že zelo dolgo ni zgodilo, da bi bil nekdo najhitrejši na treningu in potem še na tekmi.

Seveda ne gre prezreti tudi ekipnega slovenskega uspeha, saj je bil Andrej Šporn 15., Andrej Križaj pa 23. Lahko tudi v prihodnje pričakujemo dobre rezultate preostalih Slovencev v hitrih disciplinah?
Gotovo, saj dobro delajo. Nič pa se ne zgodi čez noč, potrebne so številne izkušnje. Tudi jaz sem moral dati to šolo skozi.