V olimpijsko družino so lani sprejeli nov šport: turno smučanje. Premiera bo na OI 2026 v Milanu in Cortini, nekaj slovenskih tekmovalcev pa je že odločenih, da se v naslednji olimpijadi čim bolje pripravijo na izziv. Slovenska reprezentanca je imela na februarskem evropskem prvenstvu v Španiji (na Pirenejih) največ uspeha v mlajših kategorijah (kadet Maj Pritržnik je bil peti v sprintu in osmi v vzponu), med člani pa je bil Luka Kovačič 18. v vzponu. S Kovačičem, ki tudi državni prvak v tej disciplini, znan pa je tudi kot serijski zmagovalec teka na planiško velikanko (Red Bull 400), smo se pogovarjali o tem, kako resna konkurenca vlada v tem športu, kakšne možnosti imajo slovenski tekmovalci, kako draga je oprema in kje so najlepši tereni za turno smučanje, ki je tudi med rekreativnimi športniki vse bolj priljubljeno.

Turno smučanje je postala nova olimpijska disciplina. Morda bo kdo rekel, da prave konkurence v tem športu še ni in da bo v Cortini dokaj lahko osvojiti olimpijsko medaljo. Daleč od resnice, kajne?
Zagotovo. Mednarodni olimpijski komite v svoje okrilje posamezen šport sprejme šele takrat, ko je ta že zelo razvit in ko so že oblikovana tekmovanja na najvišji ravni, kot je svetovni pokal. V turnem smučanju je svetovni pokal pod okriljem ISMF-ja (International Skimountaineering Federation) že vrsto let, sam se ga udeležujem v zadnjih petih letih. Podatek, da na pol ure dolgi progi med 1. in 20. mestom ni več kot minute razlike, pove veliko o zgoščenosti konkurence in ravni tekmovanja. Kako globalen je ta šport, pa pove podatek, da je bilo na zadnjem evropskem ervenstvu kar 17 držav udeleženk.

Kdor bo torej želel v Cortini osvojiti medaljo, se bo moral popolnoma predati temu športu. Vi za zdaj verjetno še niste na tej stopnji?
Nekako sem polprofesionalec. Še vedno hodim v službo, vsako minuto prostega časa, poleg družine, ki je pri meni na prvem mestu, pa izkoristim za trening. Poleti gorski tek, jeseni in pozimi turno smučanje. Kdor me pozna, dobro ve, da bom naredil vse, da pridem v Cortino dobro pripravljen, saj sam ne želim biti le udeleženec olimpijskih iger, ampak – če bom tam, se želim bojevati z najboljšimi, ali to pomeni popoln prehod k profesionalnemu športniku, pa še težko rečem, saj ni popolnoma v mojih rokah.

Kako potekajo tekmovanja v turnem smučanju, katere discipline pozna ta šport?
Imamo tri discipline, sprint, posamično preizkušnjo in vzpon. Pri posamični preizkušnji in vzponu je skupinski start, pri sprintu pa gre za podoben format tekmovanja kot pri sprintu v smučarskih tekih, torej kvalifikacije, iz katerih se jih 30 prebije na tekmo, sledijo pa izločilni boji. Tekma v vzponu traja okoli pol ure, trasa je dolga 3,2 kilometra, vzpona je za 500 višinskih metrov. Posamična tekma je sestavljena iz vzponov – teh je za od 1500 do 2000 višinskih metrov – in spustov, na katerih je dobrodošlo, da ohraniš vsaj malo sveže noge. Saj veste, kako je na smučanju ob štirih popoldne, komaj se še odsmučaš v dolino.

Kako je v Sloveniji sploh poskrbljeno za turne smučarje? Gotovo nimate takšnih možnosti kot na primer alpski smučarji ...
Trenutno lahko računamo le na manjšo podporo Planinske zveze, ki nam krije udeležbo na tekmovanjih svetovnega pokala, preostalo je na nas. Vsi, ki so se kadar koli vsaj malo ukvarjali s športom, pa vedo, da se ključ do rezultatov skriva v dobri pripravi, ogromni količini treninga, ki ga je treba oddelati, da je nato samo tekmovanje le zadnji člen verige, pravzaprav še najlažji. Tako da resnično upam, da se bo z zvišanjem kategorizacije samega športa uredilo tudi sistemsko financiranje športa. Resnično pa daleč od tega, da bi šlo za velike finančne vložke, saj so ti proti kateremu koli drugemu športu zanemarljivi.

Katere reprezentance so najmočnejše?
Švica, Italija, Francija, Avstrija, tudi Španija. V tej sezoni svetovnega pokala je bil na stopničkah prvič Američan.

Imate konkurenčno opremo?
Imam srečo, da me podpirata vrhunska znamka za opremo Dynafit in proizvajalec turnih kož Pomoca, ki mi zagotovita, da imam opremo najvišjega ranga. Seveda pa sem moral do tega priti skozi leta. Vseeno mislim, da je material v današnjih časih dostopen in so razlike vedno manjše.

Kje najraje trenirate, kje so sanjski tereni?
Imam srečo, da sem doma na Bledu, kjer imam izhodišče za ogromno trening poligonov. Če naštejem nekaj ljubših: Vogel, Zelenica, Kranjska Gora ... Za dušo, ko so razmere ugodne, pa so Julijske Alpe pravi raj.

Verjetno veste, da zelo rad turno smuča tudi Andrea Massi. Ker je strokovnjak za telesno pripravo in tudi smučanje – ali ga boste prosili za kakšen nasvet?
Večkrat sem v času uspehov Tine Maze poslušal Massijeve izjave in vedno mi je bilo všeč njegovo razmišljanje, tako da sem vedno vesel mnenj in nasvetov. Všeč mi je bil realističen optimizem pri njem in pa predvsem to, da je zagovornik trdega dela, ki je edino, kar prinese rezultat. Če trdo delaš, v pravi smeri, potem je uspeh zagotovljen, če pa popuščaš in upaš na srečen dan, potem je tukaj preveliko tveganje, ki ga sam ne znam sprejeti.

Na zadnjem evropskem prvenstvu ste najboljši rezultat, 18. mesto, dosegli v vzponu. Po tekmi ste povedali, da več ne bi mogli iztržiti.
Na cilju mi ni ostal niti atom moči, zato si nimam česa očitati. Sem pa pričakoval več kot 18. mesto, vendar je bil to tokrat moj domet.

Kaj v procesu treninga najbolj pogrešate slovenski tekmovalci v turnem smučanju?
Zagotovo manjka kakšen ledenik pri nas ali pa priprave v novembru. Takrat je ključno, da postaviš dobro osnovo, na kateri lahko nato gradiš 'prvo nadstropje' in uspeh na tekmi. Šport je tako zrasel, da če si dober, to ni dovolj. Treba je biti vrhunski, in to zahteva tudi več specifičnega snežnega treninga.

Vaš trener je Nejc Kuhar. Odlično se poznata, kot gorska tekača sta se lotila že številnih podvigov. Se vam zdi v redu, da je trener kar vaš prijatelj, ne pa nekdo, ki predstavlja avtoriteto in bi se ga morda morali celo malo bati?
V najinem primeru imava vse razčiščeno. Pri mlajših tekmovalcih igra trener pomembnejšo, predvsem vzgojno vlogo, ko si član, igra trener predvsem motivacijsko vlogo in da pove kakšno pravo besedo ob pravem času. Predvsem pa je pri Nejcu odlično, da je bil dolga leta del tega športa in ve, za kaj gre. Takšnemu človeku lažje zaupaš. Kdor nikoli ni izkusil vrhunske ravni tekmovanja, pač težko deli kompetentne nasvete, saj ne vidi cele slike.

Turni smučarji ne le, da ste vzdržljivi, biti morate tudi zelo pogumni. Kako hitro "nese" na spustih?
Na zadnjem evropskem prvenstvu so bile hitrosti nad 100 km/h. Pri naši opremi je vse skupaj kar divje. Predstavljajte si, da smuči z vezmi in čevlji skupaj tehtajo le tri kilograme?

Tri kilograme?
Drži. So tudi pravila, ki ne dovoljujejo nižje teže od dovoljene. To pomeni ena smučka približno 700 gramov, vezi 100 gramov, turni čevelj 550 gramov.

Kako draga pa je približno oprema, ki jo imate najboljši turni smučarji?
Turni čevlji stanejo 2000 evrov, smuči 1000, vezi 500, če omenim le najpomembnejšo opremo.

Vam pa vsaj smučarske karte ni treba kupiti ...
Drži, to je tipičen gorenjski šport (smeh). V zadnjem času je na smučiščih vse več urejenih poti za turne smučarje, marsikje pa že zahtevajo, da kupimo karto, če se spuščamo po urejenih progah. Meni je seveda največja lepota tega športa, da ne pozna omejitev in da greš lahko tja, kamor nihče ne more.