Zdajšnji radijski športni novinarji smo nasledniki možakarjev, ki so orali radijsko ledino. Že dolgo se sprašujem, kako je bilo Dragu Ulagi leta 1934, ko se je prvič oglasil iz Planice. Pa ga tega nisem nikoli utegnil vprašati.

Kaj povedati ljudem, ki nikoli v življenju niso videli smučarskih skokov? Kako opisati, kaj se dogaja pod Poncami? Ali je sam oblikoval svoj reporterski format? Ali je morda prek meje kaj ujel Avstrijce? Kaj slišal na radiu med študijem v Berlinu. Menda je kasneje poslušal nogometne prenose na Radiu Beograd.

Tehnik splezal na drog in priključil telefon
Zdaj že vsak otrok na dvorišču kriči: "Podaja v sredino, Ronaldo preigrava in goooooolll". Ampak, kako je takrat vedel, kaj reči, ko še ni bilo na desetine programov in tekem ter lig, da jim še imena ne veš. No, kot profesor je Drago Ulaga to znal, znal je pripovedovati. O tem kako so se oglašali pionirji športnega reporterstva in radijske tehnike, pa pripoveduje nekdanji vodja tehnikov Nace Pugelj: "Računajte, da je bil prvi prenos iz Planice narejen tako, da je zdaj pokojni tehnik Franc Kramar splezal na telefonski drog, priključil telefonsko linijo, po kateri sta s profesorjem Ulago naredila prvi radijski prenos."

Športni reporterji so bili s svojimi željami po javljanjih s terena tudi spodbujevalci tehničnega napredka, postavljali so nove izzive – in so se s pomočjo tehničnih mojstrov oglasili z vrha Triglava, iz letala, s padala.

Leta 1949 Radio Ljubljana dobilo športno uredništvo
Krepko po prvih prenosih je nastalo športno uredništvo. Na takratnem Radiu Ljubljana, zdaj Slovenija, leta 1949, še predno so v slovenske domove prišle televizijske škatle, tudi radijski sprejemnik še ni bil v vsaki domačiji, pa tudi Vala 202 še ni bilo. Takrat je bilo Nedeljsko športno popoldne na zdajšnjem 1. programu.

Športni reporterji sledimo nacionalnemu interesu, tudi naša poročanja so pripomogla k razcvetu športa, da je Slovenija ena najuspešnejših držav na svetu po številu olimpijskih kolajn na število prebivalcev. Kot rečeno smo spremljali že prvo mednarodno tekmo skakalcev pod Poncami pred 85 leti in smo Planici zvesti do danes ali če hočete do pojutrišnjem.

Tekma z mlajšimi mediji, a še vedno najhitrejši
Smo žive priče največjih uspehov slovenskega športa, pred tem še v jugoslovanski preobleki. Vedno smo skušali predvideti, kje se lahko izcimi kaj zgodovinskega, da ja ne bi zamudili kakega mejnika našega športa. Z roko v roki s športom – je radio njegov zvesti spremljevalec.

Radio je najhitrejši medij. Ko je še pred začetkom njegovega oddajanja Leon Štukelj leta 1924 v Parizu postal olimpijski prvak, so v domovini to izvedeli šele naslednji dan v časopisu. Radio je najhitrejši medij - zdaj mora biti še hitrejši kot nekoč. Radijci ne tekmujemo samo s televizijo, ampak tudi z internetnimi prenosi in vestmi, izidi v živo, Twitterjem, Facebookom.

Kako bo radio igral čez 70 let?
Spominjam se, kako smo pred leti klicali vratarje in receptorje dvoran po Sloveniji za izid, včasih pa tudi na policijsko postajo. Kako so prvoligaški klubi po svoji tekmi v tišini na avtobusu prek radia poslušali rezultate nekaterih drugih srečanj. Navijači so pogosto šele v nedeljo ob enih popoldne v NŠP slišali rezultate vseh sobotnih tekem, še predno so jih dan zatem, šele v ponedeljek objavili časopisi.

S kom bomo za najhitrejšo informacijo tekmovali čez 70 let? Če ne bomo vmes že prehiteli sami sebe. Čez 70 let, ko mene več ne bo, bo Orion sijal in upam, da bo radio igral.