Pred finalom svetovnega pokala v Planici smo se pogovarjali s 57-letnim Bajcem, ki je v generaciji z Ulago in Tepešem tekmoval v 80. letih, nato pa postal uspešen trener. Sodeloval je tudi z japonsko reprezentanco, največ uspeha pa je imel pri Čehih z Jakubom Jando. Slovenska epizoda je bila kratka in precej grenka, Bajc je slikovito pojasnil, da med drugim tudi zato, ker je za sodelavce dobil "tarzane, ki niti baterij za kamere niso znali napolniti".

Trenerska pot vas je nazadnje pripeljala na Madžarsko. Koga trenirate?
Pred dvema letoma sem se zmenil za sodelovanje. Treniram 17-letnega fanta, s katerim je njegov oče nekaj let delal malce bolj načrtno, a ta naveza oče ‒ sin ni bila več obetavna. Zraven ima še nekaj otrok. Pogodba se mi izteče čez eno leto, vendar to ni to, kar sem mislil. Madžari so zaspali, včasih so imeli tradicijo, dobro so skakali, potem pa je vse zamrlo, ko so v Matrahazi podrli skakalnico.

Pred tem ste vodili ameriško žensko reprezentanco, ampak se sodelovanje ni končalo zgledno. Zakaj?
Tam so me malo 'zdriblali'. Ni mi šlo v glavo, da ženske trenirajo pod smučarsko in deskarsko zvezo, nordijska zveza pa je imela kombinatorce in moške skoke. Dogovorili smo se, da to združimo, kar se je uresničilo, a so mi potem rekli, da me ne potrebujejo, ker imajo že dovolj trenerjev. Hkrati z ameriško sem imel še korejsko reprezentanco, ena od deklet je trenirala z Američankami, pomagal sem tudi Juretu Radlju, da je v Koreji dobil službo. Radelj je vedno bolj prevzemal nadzor, čeprav sem mu jaz uredil službo, potem ko je bil pred tem z menoj v Turčiji. Nočem polemizirati o tem, je pa tako, da bom odslej dobro premislil, preden bom dal priložnost kakšnemu Slovencu, saj so me trikrat pustili na cedilu.

V mislih imate najbrž še Primoža Ulago oziroma slovensko reprezentanco, ki ste jo vodili v sezoni 2006/07 in zgodbo v Turčiji ...
Drži.

K temu se še vrneva. Trenersko kariero ste začeli že pri 27 letih, hitro ste šli tudi v tujino. Kaj se je dogajalo?
Sprva sem, leta 1989, treniral jugoslovansko mladinsko reprezentanco, takoj naslednje leto, ko smo na Norveškem dobili srebrno medaljo na mladinskem svetovnem prgvenstvu, so me že dali v B-ekipo. Španija mi je takrat ponudila delo, bil sem mlad in sem šel tja z dveletnim otrokom. Spomnim se, sredi Madrida je bilo 40 stopinj, nisem vedel, ali naj grem kar nazaj na letalo. Ostal sem in zdržal.

Sledila je japonska zgodba ...
Ko sem treniral Špance, smo se veliko videvali z Manabujem Onom, ki je takrat vodil Japonce. Bil je tudi navdušen tenisač, veliko sva igrala tenis, spila kakšno pivo. Rekel sem mu: dobili ste olimpijado v Naganu, velik sem dva metra, zrihtaj mi kakšno službo vsaj za telesnega stražarja. Poklical me je čez en mesec in rekel: res potrebujem nekoga za logistiko v Evropi, pa še malo boš moral masirati. In sem res še ta tečaj naredil. Tako sem začel z Japonci, po letu in pol pa sem rekel: poglej, Manabu, sem trener, to sem študiral. Vedno bolj sem bil del ekipe, vedno bolj sem pomagal na skakalnici, po igrah v Naganu sem skratka postal trener. Deset let sem bil tam, a sem se tega najedel. Tudi izčrpan sem bil vedno bolj. Leta 2002 sem imel zdravstvene probleme, mislil sem, da me je infarkt, sredi Ljubljane sem dvakrat omedlel. Zdravniki so mi svetovali počitek. Leta 2003 sem treniral Švede in Nizozemce, ki pa so mi po sezoni navrgli, zakaj imajo Švedi boljše rezultate. Rekel sem jim, da če nimajo talenta, jim ga ne morem kupiti v trgovini.

Zakaj ste potem slovensko reprezentanco zapustili že po osmih mesecih?
Januarja 2007, ko je Rok Urbanc zmagal v Zakopanih na moj rojstni dan, sem rekel, da se ne grem več. Že na začetku so me peljali žejnega čez vodo, sam sem želel izbrati pomočnike, dobil pa sem "tarzane", ki niti baterij za kamere niso znali napolniti. Potem pa za hrbtom še grdo govorijo o tebi. Tipično slovensko.

V kateri reprezentanci ste imeli najboljšo pogodbo?
Težko reči. Vsekakor sem imel v Španiji za tiste čase dobro pogodbo. Finance mi sicer ne pomenijo toliko, ne stremim k temu, da bi kupoval prestižne avtomobile, tudi na počitnice grem poleti le za en teden. Zato tudi zdaj na Madžarskem delam za drobiž, če pomislim, kakšne pogodbe imajo nekateri. Pomembno mi je, da imam 30. v mesecu še za kruh in mleko, če vem, da bo prvega plača.

No ja, prikrajšani najbrž niste bili nikoli ...
Sem bil. V Turčiji mi 18 mesecev niso dali plače, še danes je ta primer na sodišču.

Na Japonskem ste trenirali tudi Noriakija Kasaia. Kako komentirate, da pri 47 letih še vedno skače v svetovnem pokalu?
Japonsko je treba poznati. Skakalci pozneje pridejo v sistem skokov. Klubov skorajda ni, ampak so ekipe, ki jih podpirajo podjetja. Kariera se zamakne, ni tako kot pri nas, kjer 16-letniki skačejo v svetovnem pokalu. Plačani so od podjetja, kot da bi tam delali. Plača raste z rezultati. Ko enkrat končaš kariero, se moraš vrniti v podjetje, kjer dobiš delo glede na izobrazbo. Če imaš šolo, greš v pisarno, sicer si navaden delavec. Harada je moral tako prodajati mleko in jogurte po trgovinah. S Kasaiem sem govoril, rekel mi je, da hoče biti prvi, ki bo s 50 leti skakal v svetovnem pokalu. Zdaj je že izjavil, da če bo Japonska dobila olimpijske igre, bo poskušal nastopiti tam. Seveda lahko tako razmišljaš le, če ti telo dopušča.

Bo zdržal?
Mislim, da bo, če ne bo poškodb. Zdaj seveda trenira manj, ampak takrat morda bolj zagnano. Tudi skače manj, izpušča poskusne serije in podobno. Je pa tako, da zdaj dobiva lepo plačo, ko bo končal kariero, pa bo dobival petkrat manj.

Rekli ste, da skakalci pozneje pridejo v svetovni pokal. Rjoju Kobajaši je potem izjema, star je le 22 let ...
Prihaja iz skakalne družine, skačeta tudi brat in sestra, zato je bil Rjoju že v mladosti v ospredju. Bomo videli, kaj bo z njim drugo leto. Veliko primerov je že bilo, da je nekdo eno sezono prevladoval, potem pa se ni več vrnil na to raven.

Ko ste bili v slovenski reprezentanci, ste nekatere skakalce napotili k Janezu Hudoverniku, ki je uporabljal metodo hipnoze, s katero je poskušal delovati na podzavest in odstraniti blokade. Je bilo to res potrebno?
Te hipnoze so jih malo sproščale. Stres, negativna mišljenja ... gredo s hipnozo ven iz telesa. Nikogar nisem silil, rekel sem le, da če kdo želi, to lahko izkoristi.

Planiški teden je pred nami. V kakšni vlogi boste tam?
Le v vlogi gledalca, če bom dobil akreditacijo. Nočem na trenersko tribuno, lahko sem na stopnicah, da gledam in uživam. Sicer bom raje gledal na televiziji.

Lahko poznavalec skokov uživa tudi v prenosu po televiziji ali enostavno mora biti na prizorišču?
Seveda, počasni posnetki in podatki o kotih odskoka delajo prenose še bolj popolne. Pogosto si po tekmi skoke pogledam še v posnetku, da še malo preštudiram nekatere stvari.

Vas kaj moti pri komentatorjih na TV SLO?
Morda preveč govorijo o vetru in o vetrni izravnavi. To je vendar šport na prostem. Ne rečem, je razlika ali imaš minus ali plus. Pa pogosto je tako, da ko Slovenec skoči slabše, je kriv slab veter, ko je marsikdaj veter ugoden, pa tega ne povedo.

Slovenci so tik pred Planico v odlični formi. V Vikersundu so zmagali na ekipni tekmi, Domen Prevc je dobil nedeljsko posamično tekmo. Kako komentirate zadnje uspehe?
Krasno, vsa čast. Ekipa se trudi, dela, vesel sem tudi, da se je Peter (Prevc) dvignil. Težko je, ko gre voz navzdol, saj potrebuješ dvakrat več časa, da je spet vse tako, kot mora biti. Lepo, da se je sestavil in da je to ravno pred Planico. Takšni rezultati bodo povzročili še večjo evforijo.

Domen Prevc?
Sijajen poba, vemo pa, da v vzgonskem vetru skače odlično, ob vetru v hrbet pa ne izkorišča toliko plovnih sposobnosti, kot jih sicer.

Imate kakšno kritiko na vodstvo reprezentance?
Sem zunanji opazovalec, ne poznam notranjih zgodb, vsak pa ima svojo vizijo in za to odgovarja. Od zunaj se seveda vidijo tudi kakšne napake, sam bi kot trener kdaj drugače odreagiral in na tekmo vzel kakšne druge skakalce. Poglejte Poljake, Stoch, recimo, zdaj ni v formi, pa ga kar vlačijo s seboj.

Za slovenske skakalce je Planica posebna tekma. Se jo veselijo tudi tujci?
Seveda. Zelo se veselijo finala. Zaradi atmosfere, zaradi letalnice, pa še konec sezone je. Za nas pa je Planica tako in tako velik športni praznik, ki bi moral biti določen kar za državni praznik. Naj bo petek dela prost dan, da gredo otroci s starši v Planico.

So skoki zdrav šport? Pred leti se je zdelo, da nekateri skakalci preveč gledajo na vsak grižljaj ...
Kar se zdaj dogaja, je sicer bolje, kot je bilo, vendar še ni v redu. Nekaj so želeli spremeniti, a so tekmovalci ugotovili, da je bolje skočiti s krajšimi smučmi, kot pa biti dva kilograma pretežek. Fis bi moral zahtevati, da moraš imeti toliko in toliko kilogramov ali pa drastično spremeniti to lestvico glede dolžine smuči. Predlagam, da se dvigni indeks telesne mase na 20 ali 21, če pa greš pod to mejo, bi moral imeti ne en centimeter, ampak 5 ali 7 centimetrov krajše smuči. Pa da vidimo, kdo bo potem še hujšal ...