S Prestorjem se je ekipa Tednika srečala pri skakalnicah v Mostecu, tik preden je odpotoval na zadnje treninge na Norveško. V Planici namreč ni več dovolj snega, neprekinjen trening na snegu pa je odločilnega pomena za to, da bo res pripravljen na tako želeni prvi polet.

"V življenju sem bil v sanjah vsaj 30-krat na letalnici, s smučmi, pripravljen, da grem. Ali sem pozabil očala ali čelado ali se mi je strgalo nekaj na vezi. Nekaj se je vedno zgodilo. Jaz v življenju nisem skočil. Pred dvema dnevoma sem sanjal, da sem letel," je povedal smučarski skakalec rekreativec.

Še vedno sicer ni gotovo, da mu bodo v Planici res dovolili poleteti. To bi se lahko zgodilo na preizkusu letalnice v sredo. "Ali bom ali ne bom, to je pa vse stvar višje sile," pravi Prestor.

Aleš je v otroštvu treniral smučarske skoke, a jih je zelo zgodaj opustil. Šele tik pred 40. rojstnim dnevom pred dvema letoma je bolj v šali kot zares pomislil, da bi lahko dobesedno skočil v 40. in to omenil trenerju Žigi Mandlu. "In potem je on čisto mirno rekel, jaz mislim, da bi se dalo."

"Ker je tudi mene zanimalo, ali se to da oziroma kako daleč se da vse skupaj izpeljati. Razmišljal sem o tem, da je to, če mu lahko to omogočimo, samo neka zgodba, ki lahko širšemu občinstvu da neki zgled," je povedal trener Žiga Mandl iz SSK-ja Ilirija.

A po skoraj 30 letih znova začeti skakati ni preprosto. Izziv je bila že vožnja s smučmi v izteku. "Izpod 60-metrske skakalnice je bil prvi spust s smučmi v radiusu. Seveda me je potegnilo nazaj, sem se ulegel, nov dres zmočil, pa še deževalo je po meni, tako da je bilo zelo zanimivo. In moja prva misel je bila, okej to ne bo šlo. To se ne bo dalo," je povedal Prestor.

Smučarske skoke je namreč treba začeti trenirati v otroštvu. Obiskali smo skakalni center v Sebenjah pri Tržiču.

Na najmanjši, petmetrski skakalnici skačejo najmlajši, malo starejši pa na 15- in 25-metrski.

"Zanimanje je malo odvisno od rezultatov naših najboljših. Zdaj so naši v špici in tudi več otrok je," je povedal Viktor Jekovec, trener NSK-ja Tržič.

Večina sicer odneha, ko končajo srednjo šolo. In potem nikoli več ne skačejo. Smučarski skoki namreč veljajo za šport, v katerem ni rekreativcev. "Za zdaj v Sloveniji v tej smeri še nismo razmišljali, je pa seveda to ena zanimiva ideja," je povedal Gorazd Pogorelčnik, vodja Panoge za skoke in nordijsko kombinacijo pri Smučarski zvezi Slovenije.

"Mislim, da manjka neki povezovalni člen, neki čisto nov posameznik, ki bi videl, bom rekel, tudi tržno nišo, da bi lahko organiziral rekreativno skupino," je povedal Jelko Gros, vodja nordijskega centra Planica.

"Bi res morali imeti izredno veliko voljo, da bi ga pripeljal tudi na skakalne smuči, na skakalno okovje, ampak da vsak preizkusi in lahko dela ta šport, bi se lahko s prilagojeno opremo to zgodilo," je dejal Mandl.

Rekreativci sicer skačejo v tujini, predvsem v severnih državah. "Že takoj čez mejo v Beljaku se zbere vsako leto skupina približno desetih rekreativcev, ki poskušajo potem preiti tudi na skakalnico," pravi Pogorelčnik. "Obstaja IMC-združenje veteranov, skakalcev. Večina od njih ni bila tekmovalcev, ampak so to ljubitelji smučarskih skokov, ki so se kasneje odločili in recimo najstarejši, ki je skočil na 60-metrski skakalnici, je bil 76 let star," je povedal Gros.

Prirejajo tudi veteranske tekme, v Planici je bilo svetovno prvenstvo veteranov. Pred leti so tekmovali tudi v Tržiču. "Ko smo vabili skakalce, ki so nekaj dosegli oziroma ki so se dalj časa v mladosti ukvarjali s tem športom in so redno hodili, tako da je bilo prav zabavno," je povedal Jekovec.

Toda večina vrhunskih skakalcev o smučarskih skokih po upokojitvi ne razmišlja več.

"Nič od tega jaz ne bom imel. Strah me bo, adrenalin bo, ne vem, ali bom padel ali ne bom padel in jaz od tega ne bom imel nič, tako da sem raje na realnih tleh," je povedal nekdanji smučarski skakalec Robi Kranjec.

Nasprotno pa je Aleš Prestor od tistega prvega negotovega skoka pred skoraj dvema letoma najprej zares skočil v 40. leta. "2. avgusta 2022 smo se natrenirali do te mere, da smo v Planici na 90-metrski skakalnici za rojstni dan naredili neko tekmo, dogodek s klubom in sem skočil, mislim, da 91,5 metra," je povedal Prestor.

Potem pa ni več hotel nehati in za skoke je navdušil tudi otroka. "Človek, ki tega ni nikoli počel, si sploh ne more predstavljati, kaj oni doživijo. Skakalci pa se mi zdi, vsaj toliko, kot sem jih do zdaj spoznal in se z njimi pogovarjal, pa iskreno ne znajo niti čutiti niti ceniti tega, ker to od malega počnejo," je povedal Prestor.

"Postane rutina in ti občutki po navadi pridejo šele na tekmah, ko so dobri rezultati ali pa mogoče pri poletih, ko je toliko več adrenalina. Aleš pa se veseli vsakega skoka kot majhen otrok," je povedal smučarski skakalec Matija Vidic.

In je zgled veliko mlajšim klubskim kolegom. "Kako zelo pomembna je motivacija, vztrajnost, ko ti ne gre, pa pripravljenost na delo," je povedal Mandl.

Vendar si nikoli ni mislil, da bo kdaj želel tudi leteti. Želja se je rodila v Planici na dan smrti konstruktorja planiške letalnice, Janeza Goriška. Z njegovim vnukom sta namreč prijatelja.
"Sonce je začelo počasi sijati na to letalnico in seveda sem naredil sliko zanj, poslal neko sporočilo in v tistem trenutku, ne vem, me je nekaj prešinilo in sem rekel, to bi si lahko jaz želel zase v prvi fazi, pa za njega, ki je to naredil," je povedal Prestor.

"Poleti so drugačna stvar kot pa skočit na 120 v Planici. Upor je veliko večji, hitrosti so veliko večje, vse se hitreje dogaja, adrenalin je prisoten in tam vsaka napaka šteje," je povedal Kranjec.

"Obstaja možnost, da bi mu to uspelo, glede na to, da je ta fant v zadnjih letih dejansko veliko energije, treninga in pa seveda truda vložil v to," je dejal Pogorelčnik.

Tudi če mu ne bi uspelo poleteti, Aleš pravi, da je njegova največja zmaga, da je vso sezono skakal brez poškodb in užival v vsakem skoku.