Težko bi dobili sogovornika, ki je bolj zagret spremljevalec smučarskih skokov kot Oto Giacomelli. Nekoč je bil skakalec, nato trener, za kratek čas direktor reprezentance v času kariere Primoža Peterka, sicer pa dolgoletni športni novinar (in tudi urednik) športne redakcije časopisa Delo. Ker je do prve planiške tekme le še deset dni, je bil največji poudarek pogovora na planiškem spektaklu, seveda pa se nismo mogli izogniti vprašanja, zakaj slovenski skakalci letos ne blestijo tako kot lani in ali bi morda potrebovali osvežitve v strokovnem vodstvu.

Ste velik ljubitelj smučarskih skokov oziroma poletov. Kaj vas, poleg samih tekem, vsako leto še vedno vleče v dolino pod Poncami?
Grem tudi zato, da še koga srečam iz svoje generacije skakalcev in predvsem novinarjev. Tam srečam ljudi, ki jih sicer ne. Poleg tega je Planica sama po sebi dogodek, ki mu v deželi ni para.

Koliko let ste Planico spremljali v vlogi novinarja?
Več kot dvajset let. Od leta 1985 do 2006, nato sem v Planico prihajal zasebno. Akreditiram se, vendar ne zato, da bi jedel v VIP-šotorih, ampak da imam dostop do tujih gostov, med katerimi so tudi moji znanci, novinarji, nekdanji skakalci.

Nemalo idej in predlogov ste imeli, kakšna naj bo prenovljena Planica, veliko prahu ste dvignili z mnenjem, da položaj letalnice ni ustrezen. Kaj vam pri Nordijskem centru še ni všeč?
S tem denarjem bi se dalo narediti še kaj več, pa ne mislim na skakalnice, saj je teh dovolj. Novinarji veste, v kakšnih utrdbah ste, v kakšni temi. Lahko bi tam stala še kakšna dvorana, morda atletska, da bi prišel še kdo v Planico, ne le nordijci. Ne poznam sicer podrobnosti poslovanja, ampak ne zdi se mi tudi smiselno, da imamo tam dva sistema, eden je nekdanji Dom v Planici, dom Ilirije, obnovljen z evropskim denarjem, drugi sistem pa je Nordijski center. Mislim, da bi morala biti povezana, saj je vse namenjeno športu. Ampak - če ima zaradi tega več ljudi službe, tudi prav, nisem pa prepričan, da vse ustrezno služi namenu.

Kje je najlepše spremljati tekme na letalnici?
Najboljši zorni kot je tista tribuna, ko gledaš proti jugu. Tam si malo višje in lahko vidiš celoten polet. Ali pa na koncu izteka. Smiselno je imeti pri sebi daljnogled. Zelo dobro je tudi, če lahko na velikem zaslonu vidiš skakalca, ko se smuča po zaletišču.

Slovenskim skakalcem letos ne gre po željah. Kje so po vašem mnenju težave?
Skoraj ni reprezentance, trenerja in tekmovalca, ki ne bi imel slabih trenutkov. Če pogledamo slovenske nastope na svetovnem prvenstvu, je bila to res črna luknja. Sploh, če primerjamo z lanskim izidi, je pa res, da bi bili v letih, ko nam ni šlo, zadovoljni, če bi bil na SP-ju eden med deset. V Lahtiju je bilo na celi fronti preveč slabe forme. Naslednje leto je olimpijska zima. Za generacijo fantov, ki so morali morda premladi prevzeti odgovornost in jim je skrhana forma povzročala skrbi, naj bo to v poduk. Bolj kot se je bližal SP, slabše je bilo. Pozna se tudi, da imamo poškodovanega Robija Kranjca in rekonvalescenta Jerneja Damjana, ki telesno ni mogel biti tako pripravljen, da bi lahko prevzel pomembnejšo vlogo. Nima temeljev, na podlagi katerih bi lahko brusil formo za preboj med 15 najboljših.

Zakaj se je Domen Prevc iztrošil?
Domen je fenomen zase. 17 let star fant, ki je tako sijajno štartal v sezono, težko formo drži vso sezono. Ne poznam vseh okoliščin, a najbrž so se zanašali na to, da se bo zgodba po poletih obrnila in bo spet med najboljšimi. Ko je prišel s poletov v Oberstdorfu, bi ga morali dati stran od skakalnic in narediti kondicijsko obnovo, ne pa, da je dirkal po vsem svetu. Potovanja so naporna. Ko se pri takšnem mladeniču vse skupaj sešteva, je potem prehudo. Tudi Ceneta Prevca in še nekatere mlade je pobralo, od drugih pa je manjkal tisti preskok, ki smo ga pričakovali. V mislih imam na primer Nejca Dežmana. Tako vodstvo reprezentance ni imelo od kod vzeti enega dozorelega skakalca. Ampak, poglejte, imamo veliko mladih, ki zmagujejo v celinskem pokalu, imamo tudi pet zmag v svetovnem pokalu. Razloga za paniko ni. Skakanje je takšen šport, v katerem še dolgo ne bodo niti trenerji niti znanost ugotovili, kako varno krmiliti proces treninga. Preveč stvari je, vse je kot nekakšna nevrologija in tudi zato so skoki zanimivi, ker so težko predvidljivi.

Ko bodo fantje prišli v Planico, bodo najbrž spet kot prerojeni. Kako si razlagate, da Slovenci tako blestijo v Planici? Je Planica res takšna motivacija za slovenske skakalce, čeprav gre za finale sezone, ko je večina že zelo utrujena?
Motivacija in naboj sta velikanska. To zagotovo. Drugič, navadili smo se, da zmagujemo. Včasih je bilo doma težje tekmovati. Skakalci niso imeli takšne samozavesti kot današnja generacija. Tekem je zdaj veliko, vsi so profesionalci in pridejo v Planico zelo motivirani. Večja kot je skakalnica, bolj to ustreza Slovencem. To je že kar malo vcepljeno v glavah.

Zakaj nekdanje generacije niso znale unovčiti prednosti domačega terena?
Ker smo bili v vseh pogledih dva koraka zadaj. Počasi smo se približevali najboljšim. Avstrijci in Nemci so bili tehnološko daleč pred nami. Ko si videl Vzhodnega Nemca, si dobil kompleks, da ga ne moreš premagati. Mi smo pa še kar mislili, da gre, kot bi rekli kolesarji, na makarone. Ne gre. Če je kdo tako vrhunsko organiziran, ima prednost. Če pogledamo kombinezone, Avstrijci so bili še do nedavnega pol koraka pred nami. Z vsemi fintami vred, kako to obrniti sebi v korist. V ozadju so resni znanstveni poskusi, ki so vse to preizkušali, izračunali, simulirali. Kot aviacija. Slovenci gotovo ne moremo narediti boeinga, lahko pa prispevamo kakšen delček. To so tako zahtevne zgodbe, da če nimaš know-howa, si korak zadaj. S talentom sicer lahko nekaj nadomestiš, dolgoročno pa ne gre.

Omenjate kombinezone. Kljub vsem nadzorom se zdi, da so nekateri dresi še vedno neustrezni, a žirija, kot da tega ne vidi ...
Kaže, da so še vedno neki triki, s katerimi je mogoče prenesti okrog nadzor. Pri smučeh pač goljufije ne more biti, saj jih točno izmerijo. Tu pa vedno nekaj najdejo, nekaj raztegnejo. Pravijo, da 2-3 cm v razkoraku, če to lahko podaljšaš, imaš takšno prednost, da ti drugi težko konkurirajo. Če bi samo za dva milimetra razširili smuči, bi to prineslo štiri do pet metrov daljši skok. Potem veste, kaj lahko pomeni tudi bolj ohlapen kombinezon ...

Menite, da bi morali po sezoni nekaj spremeniti v trenerskem štabu?
Ne verjamem, da je smiselno kar koli spremeniti. Preveč sprememb bi bilo, da bi jih reprezentanca varno prenesla. Treba je v miru pogledati, kje so bili glavni vzroki, da se to sezono ni izšlo po željah. Ko se poruši samozavest, se začnejo napake večati in kaže veliko slabše, kot je v resnici. Peter Prevc je vseskozi popolnoma blizu. A ni več prepričan o sebi kot lani. Morda bi bilo dobro, če bi izpustil še kakšen konec tedna več. Pjongčang se meni ni usedel v dušo, čeprav je jasno, da je treba tja, da se spozna z razmerami, ki so sicer podobne kot v Saporu. Hitro se spreminja vreme.

Je sploh smiselno, da gre Domen Prevc tekmovat v Planico?
Vse je odvisno od skandinavske turneje. Da se vrne v formo, potrebuje več časa. Če se mu to ne bo posrečilo, potem nima smisla, da se muči na poletih.

Planiška letalnica je pred zadnjo prenovo zbujala strahospoštovanje. Posebej v 70. letih so jo opisovali kot strašljivo. Kako se spomnite dogajanja?
Takrat se je veliko manj sistematično treniralo, oprema ni bila tako prilagojena poletom in smo morali odkrivati neznano. Poleti so bili kot kavbojski film. Tudi skakalo se je popolnoma drugače, zaletne hitrosti so bile mnogo večje. Spomnim se, ko sem na velikanki končal kariero. To je bilo leta 1969, bil sem v slabi formi, ravno iz vojske sem prišel. Zaletne hitrosti so bile pri preizkusih letalnice zagotovo več kot 115 km/h. Jirži Raška, ki je skočil rekord (156 in 164 metrov), je imel hitrost nekje med 113 in 114 km/h. Na odskočni mizi. Danes se skače 100 metrov več z vsaj 10 km/h nižjimi hitrostmi. Vedno je problem maksimalna hitrost in koliko zdrži človeško telo.

Kakšen pa je bil vaš osebni rekord?
111 metrov na letalnici, na stari Bloudkovi velikanki pa sem skočil 105 metrov, kar je pomenilo več. Skakali smo še v puloverjih in, po domače rečeno, s špichozami.

Pravzaprav ste morali biti takrat še bolj pogumni, kot so skakalci danes ...
Nerad primerjam različna obdobja. Vse je šlo zelo naprej, fantje so začeli bolje trenirati, padle so hitrosti. Če ne bi bilo škarjastega sloga, vprašanje, koliko bi še šlo čez 200 metrov, ker bi se pristajalna hitrost tako povečala. Prek 130 km/h. In je potem težko obvladati te dolge smuči. Vas pa moram spomniti, da je bilo tudi v zadnjem obdobju kar nekaj padcev, med drugim tudi padec Petra Prevca, za katerega so po mojem mnenju krive prav današnje smuči, ki nimajo več takšne vodljivosti, saj morajo biti mehke v konici, da z njimi skakalec doseže večjo zaletno hitrost. Pri doskoku pa takšne smuči na videz brez prave logike pogosto zaplešejo, če nisi v ravnotežju. Kar nekaj takšnih nerodnih padcev je že bilo. Poleg tega so današnji skakalci zelo lahki, krhki. Mi smo bili močnejši, več mišične mase smo imeli v rokah, kar je pomagalo, če si letel na glavo. Sicer pa je bil zadnji res hud padec v Planici takrat, ko je naprava veljala za varno, leta 1999, ko jo je skupil Rus ...

Valerij Kobeljev?
Da. To je bila posledica odločitve, da je treba kvalifikacijsko serijo nujno spraviti pod streho in je grozovito padel. Zaradi stranskega vetra, ki je največji sovražnik skakalcev. Večina hudih padcev se po navadi zgodi, ker se izsiljuje tekma. Če ima žirija oz. vodstvo tekmovanja stvar v rokah, so poleti varni, seveda pod pogojem, da so tekmovalci dorasli in dovolj zreli in s pravo samozavestjo, da lahko izzivajo skrajne meje.

Večina verjetno ne ve, da ste bili tudi sodnik na tekmah svetovnega pokala. Kako odgovorna je bila ta naloga in kaj je bilo najtežje?
Sodil sem do leta 2002 in še pozneje, ko je nekdo zbolel, jaz pa sem bil na prizorišču kot novinar in sem vskočil. Resno delo je to, čutiš veliko odgovornost. Nerodno je bilo predvsem soditi na starih skakalnicah, ki so imele previsoko postavljen sodniški stolp in si skakalca videl precej od daleč. Takrat se je že skakalo bolj v radius, s čimer je skakalec tik nad strmino. Problem je bilo tudi dosoditi, ali je skakalec res naredil telemark ali ne. Pravilo pravi, da kadar dvomiš, dosodiš v korist športnika. To je etično pravilo. Ni pa to enostavno, saj se je treba zelo hitro odločati. Odkar so prilagodili sistem sojenja, sodniki dajejo odbitke, za zalet, za doskok, za smučanje v iztek. Ne vožnjo v iztek, ampak smučanje. Voziš se z vozom ali avtomobilom. Nekateri mediji to napačno uporabljajo, čeprav imamo lepo domačo terminologijo. Samo omenim, ker sem sodeloval tudi pri slovarju smučarske tehnologije.