Jelko Gros je že več desetletij močno vpet v smučarske skoke. V 90. letih je (med drugim) v vlogi glavnega trenerja slovenske reprezentance Primoža Peterko popeljal do velikega kristalnega globusa, nato je postal vodja planiških tekmovanj (v tej vlogi je že nekaj časa Aljoša Dolhar), pa direktor oziroma vodja Nordijskega centra Planica. Kot delegat sodeluje tudi na tekmah svetovnega pokala. Na TV Slovenija ga poznamo kot strokovnega komentatorja. Pred finalom sezone v Planici smo se pogovarjali o tem, kaj je novega na letalnici, kako so jo pripravili, kaj meni o izjemni sezoni Nike Prevc in slovesu Petra Prevca. Pojasnil je tudi, kaj se je dogajalo 9. in 10. marca na ženskih tekmah na Holmenkollnu, ki sta razburili nekatere slovenske navijače.

Kako zelo stresno je za vas – kot vodjo Nordijskega centra Planica – vreme v letošnji zimi, ko niti v Planici ni bilo veliko noči s temperaturo pod lediščem?
Je stresno. Od 15. januarja nismo naredili niti kubičnega metra snega. Temperature pravzaprav od takrat niso šle pod ničlo, veliko je bilo dežja, kar je oteževalo delo teptalcem snega. Če ne bi pravočasno poskrbeli za sneg, bi najbrž Planica splavala po vodi, tako kot je Pokal Vitranc v Kranjski Gori. Tako pa smo na srečo ujeli vse mrzle dneve in je snega dovolj. Pa čeprav je ta mrtev, kot rečemo.

Lahko razložite?
Kot rečeno, imamo pozitivne temperature od sredine januarja, zdaj piha še južni veter, in ta sneg je veliko drugačen, kot če bi vmes snežilo oziroma če bi bili kristali zamrznjeni. Zdaj je sneg takšen, da se kristali med seboj ne vežejo. Doskočišče bomo morali pripraviti s soljo, ampak to moramo storiti šele nekaj ur pred tekmo. V skrajnem primeru bi lahko uporabili tudi umetna gnojila, vendar tega že dolgo ne počnemo.

Ima pa letalnica letos novo smučino. Koliko je stala in ali bo to zagotovo odpravilo težave ob morebitnem zelo toplem vremenu?
Na toplem soncu bo še vedno težava, pod 1000-vatno žarnico je vsakomur vroče (smeh). Drži, prvič imamo novo smučino, stala je 350 tisoč evrov z vsemi dodatki. Moramo narediti kakovostno zaletišče in verjamem, da bomo osvojili ves protokol, kako pripraviti smučino in jo občasno osvežiti. Pri tem nam pomaga tudi agregat za proizvodnjo hladu, ki je najmočnejši od vseh letalnic. Slovenski proizvod!

V Vikersundu v zadnjih letih ni več prav veliko poletov v bližino 250-metrske znamke, tako je bilo tudi zadnji konec tedna. Kot da gonje za rekordi ni več. Zakaj?
Ko so Stefana Krafta vprašali, kako kaže z novim rekordom, je izjavil, da to ni ista letalnica kot takrat, ko je postavil rekord, ampak manjša. Nazadnje jo je certificiral inženir Richard Kaiser iz Avstrije, prišel je v Vikersund s svojim geometrom, takrat so morali določene elemente na tej letalnici spremeniti. Imam občutek, da so jo morali malo pomanjšati.

Tudi način letenja je dandanes drugačen ...
Če smo včasih čakali na močan vzgonski veter, ki je letalcu v drugem delu leta omogočal, da je skorajda lebdel, je zdaj za skakalca bolje, da je vetra zelo malo, vsaj če govorimo o idealni krivulji leta. Tekmovalci namreč v zadnjem času bolj pospešujejo v drugi fazi letenja in si nekako sami ustvarijo tisti vzgon pod smučmi, če imajo seveda dovolj hitrosti. V zadnjih 40 metrih leta je idealno, če dobi skakalec le še male dodatne podpore vzgornjika. Tisti, ki so leteli zelo daleč, so v Vikersundu leteli nižje, kot tisti, ki so pristajali pri 220 metrih ali prej. Podobno bo v Planici, kjer so skakalci v najvišji točki leta na hrbtišču sicer precej višje kot v Vikersundu.

Ko je leta 2019 Rjoju Kobajaši v Planici postavil rekord letalnice pri 252 metrih, vam je to povzročilo kar nekaj težav, kajne?
Skakal je z najnižjega zaletišča. Od takrat se zavedam, da je kakovost ledu odvisna od tega, kakšne so vremenske razmere eno noč pred tekmo. Takrat je bila noč prej temperatura minus 6. Led je bil zato trši, v zaletni smučini je bilo posledično manj trenja. Trenje je zelo odvisno od kakovosti ledu. Noč zatem je bil na primer plus, pa smo morali skakalce spuščati pet naletnih mest višje. Kobajaši nas je tako nekako prisilil, da smo morali pridobiti nov certifikat. Tehnični delegat je namreč pripomnil, naj naredimo dodatna zaletišča. Naredili smo jih šest, ampak jih še noben skakalec ni uporabil. Je pa to rezerva za naprej, čeprav – letos se je oprema toliko spremenila, da je bilo naletno mesto na začetku sezone dve naletni mesti višje, šele zdaj so prišli na isto zaletišče kot lani.

Nika Prevc je v Vikersundu prvič doživela izkušnjo z letalnico. Osvojila je 11. mesto (z osebnim rekordom 190,5 m), kar je ena slabših uvrstitev sicer sijajne sezone. Vi ste pred Vikersundom rekli, da bo preskočila 200-metrsko znamko. Kako bi ocenili njen krst na letalnicah?
S posameznimi skoki je pokazala, da jo lahko odnese daleč, potrebuje pa še nekaj sproščenosti, da bo znala hitreje povezati odskok z letenjem, saj je zdaj po odskoku še malo počakala. Imela pa je res sijajno sezono, predvsem okrog novega leta je bila v vrhunski formi in nizala zmage, skakala je z nižjega zaletišča kot konkurenca. Je pa v takšni formi težko vztrajati celotno sezono.

Zdaj bo na očeh javnosti. Bo lahko zdržala ta pritisk?
Zaščititi jo bo treba in pametno 'dozirati', koliko jo izpostavljati medijem. Njena glavna naloga je, da dobro skače, ne da je všečna v intervjujih. Pove kratko in jedrnato, to je dovolj. Je skakalka, ne TV-voditeljica. Je malo drugačna od drugih skakalk. Ne uživa v tem medijskem blišču. Rekel bi, da je prijetno zadržana, kar pa je kvečjemu prednost. Ne išče dodatne pozornosti. Nekateri namreč začnejo nehote uživati v slavi. Mislim, da je bolje, če ti je to malo zoprno.

Sorodna novica Nika Prevc po mučnem čakanju šesta, takoj za Evo Pinkelnig

Po drugi (nedeljski) tekmi na Holmenkollnu je bilo precej kritik na žirijo tekmovanja. Tudi trener Slovenk Zoran Zupančič je povedal, da bi Nika Prevc morala zmagati oziroma da jo je žirija, v kateri ste bili tudi vi, okradla, saj ste Eirin Mario Kvandal, ki je na koncu zmagala, v finalu spustili z nižjega zaletišča, kar ji je prineslo točkovni dodatek.
Isto se je zgodilo v Lahtiju, vendar Norvežanka tam ni naredila tako dobrih skokov, poleg tega je Nika zmagala in je to ostalo neopaženo. Kaj naj rečem? Žirija je bila dogovorjena, da če bo katera od tekmovalk skočila rekord skakalnice, bo znižala zaletišče za Eirin Mario Kvandal. Ko se je to zgodilo – ravno Nika Prevc je preskočila 95 odstotkov velikosti naprave –, je žirija morala odreagirala. Vedno žirija vodi tekmo, nikoli trenerji, ki pa seveda iz taktičnih razlogov lahko odločijo drugače.

Dan prej je, prav tako na Holmenkollnu, Nika Prevc na tekmi z eno serijo na vrhu zaletišča kar 25 minut čakala na zeleno luč. Zakaj ste jo tako "mučili", česa podobnega že zlepa nismo videli.
Ko je pomočnik direktorja svetovnega pokala Miran Tepeš, ki ga moram pohvaliti za njegove poteze, komuniciral s Čiko Jošido, je povedal, da Nike v slabe razmere ne bo spustil. Veter ni popustil. Naša naloga je bila, da ostane ogreta, zato smo jo poslali nazaj v ogrevalno sobo. Ko se je vrnila, sta najprej nastopila dva predskakalca. A veter je znova nagajal in Miran je znova dajal navodila kontrolorju na vrhu, pri čemer je imela direktorica ženskega svetovnega pokala Čika Jošida odprt FIS-ov voki-toki, da so trenerji slišali vso komunikacijo. Miran je kontrolorju naročil, naj Niko vpraša, ali želi še enkrat na daljšo pavzo, a je rekla ne in bila pripravljena skočiti. Spomnim se, da je nekoč Anže Lanišek čakal še dlje, bilo je v Čajkovskem, na tekmi poletne velike nagrade. Na vrhu je na ugoden veter čakal 35 minut, na koncu pa zmagal z rekordom naprave. V takšnih razmerah je zelo pomembna koncentracija. Nika je naredila svoj najboljši skok na Holmenkollnu, dobila sicer nekaj več odbitka, saj je imela več vetra od drugih, končala je na šestem mestu.

In tudi vi ste kot delegat naredili vse, kar ste lahko?
Lahko bi začel razpravljati z žirijo, naj tekmo odpovemo, ampak – ko imaš le še eno tekmovalko na vrhu, se tekma še nikoli ni odpovedala.

V Planici se bo poslovil Peter Prevc. Kot strokovni komentator na TV Slovenija ste pospremili vse njegove uspehe. Kako doživljate slovo velikana, ko je znova med najboljšimi?
Žal mi je, da se poslavlja. Je kot Roger Federer med skakalci, pravi gospod, džentelmen. Nisem videl, da bi se kdaj kaj kregal. Sem pa hkrati vesel, da se poslavlja s takšnimi rezultati. Simon Ammann ne more narediti podobnega slovesa.

Ko je bil Prevc v Trondheimu nazadnje drugi, ste že mislili, da bo zmagal, na koncu je bilo tudi nekaj pomislekov, da so mu zmago vzeli sodniki.
Zmago bi si vsekakor zaslužil. Skakalci dobijo neki "imidž ocene". Če imaš nenehno povprečje ocene 18,5, tudi ko skočiš za oceno 19, te ocene ne boš takoj dobil in moraš kar nekajkrat skočiti za 19, da sodniki spremenijo svoje mnenje, ker imajo nekako v podzavesti 18,5. Tudi Kraft mora zamahniti ali narediti kaj narobe, da mu ne dajo ocene 19. Peter je sicer v tisti sezoni, ko je serijsko zmagoval, dobival ocene 19 in tudi 20. Ko je bil v tekmovalni krizi, so šli sodniki z oceno dol.

Sorodna novica Občudovala Petrov globus, zdaj pa komaj čaka, da dvigne svojo kristalno lovoriko

Kako bi sicer ocenili celotno moško sezono?
Precej kaotična je bila. FIS je imel neke želje, a je šlo vse v napačno smer. Želeli so namreč narediti uslugo manjšim reprezentancam, zmanjšali so kvote, tudi Slovenci so namesto s šestimi tekmovali s petimi skakalci. Vse zato, da bi manjše države bolj prišle do izraza. Naredili so tudi vrsto sprememb na področju dresov in čevljev. In če znova gledamo manjše reprezentance, so bile te v slabšem položaju. Zakaj? Primerjajte Slovenijo, ki ima A-reprezentanco in še številčno B-reprezentanco, z osamljenim Bolgarom Vladimirjem Zografskim. Imaš lahko le golo srečo, da dobiš dobro opremo, v veliki reprezentanci pa imaš veliko vzorcev in slej ko prej najdeš pravo pot. Naša reprezentanca je vsekakor zelo dobro odreagirala na vse spremembe in je ob avstrijski pravzaprav edina, ki res dobro funkcionira.