Že od leta 1986 pri planiškem projektu sodeluje Lado Vindiš, producent športnega programa TV Slovenije. V tem času se je televizijsko delo močno spremenilo: "Nekoč smo delali maksimalno z osmimi ali devetimi kamerami, zdaj pa s 23 ali 24. Res je, da je svetovno prvenstvo in je malce več, tam med 18 in 21 kamer pa imamo tudi za svetovni pokal. Jasno je, da je največja sprememba tehnologija, ki se je v tem času toliko spremenila, da sploh ni mogoče primerjati." Da na koncu televizijska slika pride v vsak dom, se na terenu priprave začnejo že deset dni pred dogodkom, ko se postavi scenografija za kamere, stolpe, kable in vse preostalo. Za to ekipo pride tista, ki postavlja kamere in potegne kable. To naredijo približno teden dni prej. Drugi – v projekt je vpletenih od 85 do sto ljudi – prihajajo nato sukcesivno, en dan pred tekmovanjem pa je na sporedu generalka, ki je po besedah Vindiša zanje enaka, kot da je že prenos.

V letih, odkar Vindiš dela v Planici, se je nabralo veliko zanimivih zgodb in anekdot: "Pokojni kolega Stane Škodlar, eden svetovno najbolj znanih režiserjev športnih prenosov, me je prosil za pomoč, ker sem v Planici poznal veliko ljudi, da smo naredili poseben stolp, približno sto metrov od odskočne mize. Kamera s tega stolpa je prvič pokazala polet v enem kadru. To je bil zagotovo en tak poseben trenutek za nas in za televizijsko spremljanje poletov. Tu je bil potem do pred dveh let RTV-jev dom, ki smo ga veliko uporabljali. Notri so bila komentatorska mesta, imeli pa smo tudi nekatere druge prostore, tako, da smo svoje delo opravljali veliko lažje kot zdaj v teh zabojnikih. Parkirišče pred domom je bilo nekoliko nižje, tu pa teče potok, ki zna pošteno narasti, kadar je pozimi slabo vreme. V 80. letih je voda tako narasla, da so bili dva ali trije avtomobili popolnoma pod vodo, kombi pa je morda ven gledal 10 do 15 cm. Na srečo so tedaj še postavljali sceno in nismo še prišli z vso tehnologijo, ker ne vem, kako bi se razpletlo, če bi imeli vse postavljeno in bi bila tako visoka voda. Verjetno prenosa s tisto našo tehnologijo ne bi bilo, bi si morali na hitro izposoditi kaj drugega."

Velik izziv letos predstavlja tekmovanje pod žarometi, kar prinaša veliko spremembo glede na delo pod naravno svetlobo, kot je sicer običajno v marčevskem terminu zaključka svetovnega pokala pod Poncami. "Letos je največja sprememba vidna svetloba, druga so seveda gledalci, ki jih ni, tretja pa je položaj, v katerem se nahajamo zaradi pandemije. Zaradi vseh treh stvari so razlike kar precejšnje in je s tem tudi povezana organizacija našega dela in priprave, ki so zaradi tega drugačne, dolgotrajnejše in težje. Če se izrazim v odstotkih, je 90 odstotkov našega dela v pripravah, deset pa je izvedba. Seveda ob zavedanju, da Planica ni samo projekt, ampak je slovenska zaščitna znamka. Je projekt večjega pomena od samega športa. Če hočemo to gojiti naprej, je že v sami pripravi treba vložiti veliko truda, časa, dogovarjanja, da tak projekt tudi ohranimo," je delo opisal režiser prenosov v Planici Dejan Čretnik.

"Problem je velikost te naprave, ki je izredna. Planiška letalnica je objekt, ki je večji od nekaj nogometnih igrišč. Treba jo je enakomerno osvetliti, da lahko pri takih hitrostih spremljamo tekmovalce, da imajo kamermani dovolj veliko vidljivost, da lahko počnejo to, kar po navadi počnejo pri naravni svetlobi, torej približajo tekmovalca, da vidimo podrobnosti in lahko analiziramo določene faze. Seveda je pri umetni svetlobi to težje, ker te svetlobe ni toliko, ker jo je težko napraviti tako, da je res enakomerno porazdeljena po letalnici, imamo pač težave, ampak se z njimi spoprijemamo in jih bolj jemljemo kot izziv. Največji sovražnik pa je megla, še večji od svetlobe, saj umetno svetlobo še dodatno razprši in jo na določenih mestih na sliki celo multiplicira. Se pravi, je še svetlejša v megli," je še dejal Čretnik, pod čigar vodstvom bo ekipa TV Slovenije tudi poskrbela za prenos svetovnega prvenstva v Oberstdorfu.

"Na kameri se megla še toliko bolj poudari. V sredo, ko smo imeli vajo, prvega skakalca praktično nismo videli," je o težavah z meglo spregovoril glavni kamerman Rok Škodlar, ki letos 28. deluje v Planici: "Vajeni smo Planico delati čez dan, ko je marca tudi že bolj toplo in je krasno in je okolica zares čudovita. Tukaj je pa drugače, saj so reflektorji, ampak je pogled ravno tako fascinanten. Je prava zimska idila." Na določenih mestih so kamere tudi 20 metrov nad tlemi, zato je najprej treba poskrbeti za varnost, saj se na teh mesti sname ograja, ker je zasuk po diagonali in bi se sicer v prenosu ravno pri pristanku videl rob ograje. Potem ko se dobro zavarujejo, pa kamermani lovijo zelo hitre skakalce.

Letos so vremenske razmere za televizijsko ekipo še posebej zahtevne, saj je sprva močno deževalo, nato pa je zapadla veliko snega. "Res imamo neverjetne vremenske razmere. Najprej je dva dni deževalo in smo imeli vse kable pod vodo. Morali smo dvigniti oziroma narediti kot mostiščarji plohe, da smo sploh lahko hodili in se ognili vodi. Potem je zapadlo veliko snega, ga čistimo, saj imamo vse kable pod snegom," je povedal tehnični vodja Matej Novak.