Konec novembra se bo v Whistlerju v Kanadi začela sezona svetovnega pokala. Vrhunec sezone bo svetovno prvenstvo februarja v Königsseeju. 24-letni Kranjčan za svetovno prvenstvo nima posebnih ciljev, v svetovnem pokalu pa se želi prebiti med najboljšo deseterico. Lani je na olimpijskih igrah osvojil 21. mesto, s katerim ni bil najbolj zadovoljen. Prav dejstvo, da je sposoben veliko več, mu je vlilo voljo za novo sezono.

Pred novo sezono ste optimistični. Zakaj? Ste tako dobro trenirali?
Na izposojo sem dobil boljšo in konkurenčnejšo opremo. Tudi treniral sem veliko in testi na Fakulteti za šport so pokazali, da sem v malenkost boljši formi kot lani.

Kdo vam je posodil skeleton in kako draga je ta oprema, da si je ne morete kupiti sami?
Dobil sem ga od prijatelja z Irske Patricka Shannona, gre pa za nov in zelo konkurenčen skeleton. Patrick je namreč končal kariero in mi naredil veliko uslugo. Ta oprema je zame za zdaj še predraga in si je ne morem privoščiti, saj takšen skeleton stane okrog 8.000 evrov.

Pripravljali ste se tudi v Latviji. Zakaj je bilo treba tako daleč?
Ker se steza tam odpre med prvimi in jo dajo v uporabo ne le domačim, ampak tudi tujim tekmovalcem. Je ena izmed težjih stez, kar je dobro, da se na začetku sezone hitreje privadiš na opremo.

V letošnji sezoni vas čaka svetovno prvenstvo v Königsseeju, kjer največ trenirate. Je velika prednost, če poznaš stezo?
Da, če stezo poznaš, je velika prednost, vendar je lahko ta steza zelo zahrbtna in te preseneti, ko to najmanj pričakuješ. Letos sicer tam ni mogoče trenirati, ker stezo prenavljajo in bodo zadnji trije ovinki drugače izoblikovani. To se mi zdi zelo pošteno, saj bomo imeli enake možnosti.

Veliko ste v tujini, kar gotovo ni poceni. Kako je poskrbljeno za finance?
Res je, da ni poceni. Pomagajo mi predvsem osebni sponzorji, nekaj malega doda tudi zveza, vendar pa to običajno ni dovolj in moram dodati tudi svoje prihranke.

Je res, da se vam obeta podpis pogodbe s podjetjem, ki vas je uvrstilo v program za olimpijsko medaljo v Sočiju 2014? Za katero podjetje gre?
Tako je, zdaj sem sprejet v Sika racing team skeleton. Njihova podpora mi praktično omogoča nadaljevanje v tem športu, poleg sponzorstva pa mi ponujajo tudi trenersko pomoč, ki jo vodi Gregor Stahli, dobitnik medalje na olimpijskih igrah v Torinu. Ima zares veliko izkušenj.

V novi sezoni bo tekmovala tudi Sara Lavrenčič, ki ji precej pomagate. Kako je prišla v skeleton druščino?
Sara je ža kar nekaj časa velika oboževalka skeletona, poleg nje pa tudi Isabelle Sebastian. Sara se je seznanila s tem športom na stadionu v Ljubljani, ko smo imeli testiranja za novo sezono, Isabelle pa se je s skeletonom seznanila prek mene. Pomagam obema, to mi je v veselje, še posebej, ker vidim, da se zelo trudita.

V Sloveniji ste osamljeni v tem športu. Je to velika težava ali si pač "pomagate" s tujimi kolegi?
Sprva je bilo težko, vendar sem se privadil. V tem športu nas je kar nekaj osamljenih iz več držav in si pomagamo med seboj, tako da je zdaj vse skupaj precej enostavneje kot v preteklosti.

Nekoč ste bili slovenski podprvak v teku na 200 metrov. Ali so pri skeletonu na štartu odločilne šprinterske sposobnosti? Kakšno razliko lahko naredijo najboljši že na štartu?
Seveda, hitrost na štartu je ključnega pomena. Prednost oz. zaostanek, ki ga imaš na štartu, lahko pomnožiš s tri in tako dobiš (približen) zaostanek oz. prednost na cilju. Lahko bi rekel, da so štart, vožnja in do neke mere tudi material enakovrednega pomena.

S skeletonom se ukvarjate štiri leta. Tudi olimpijski prvak Jon Montgomery je začel leta 2006. Kako to, da mu je uspel tako hiter preboj na vrh? Recimo v atletiki bi bilo nemogoče, da bi v nekaj letih postal olimpijski prvak ...
Jon je leta 2006 prvič nastopil za državno reprezentanco na mednarodnih tekmovanjih, s tem športom pa se je resno začel ukvarjati že leta 2002. Tako hitro tudi tu ne gre, kot sem rekel, veliko je dejavnikov, ki se morajo sestaviti, da je rezultat vrhunski. Seveda so države, ki se že dolgo ukvarjajo s tem športom, v prednosti, saj imajo mnogo več znanja in finančnega zaledja, kar se pozna pri testiranju opreme. In verjetno drži, da se lahko doba za pravi rezultat, če se najde tekmovalec s talentom, nekoliko skrajša v primerjavi z atletiko.

Skeleton nima zavor, treba si je pomagati s telesom. Koliko se pri zaviranju uporabljajo noge?
Noge se uporabljajo kar se da malo, saj z njimi lahko pokvariš aerdinamiko in povzročaš večje trenje ob dotiku noge z ledom, kar pa seveda posledično vpliva na manjšo hitrost. V našem športu ni zaviranja, le boj za čim večjo hitrost.

Smukač Andrej Jerman je rekel, da ste tekmovalci v skeletonu "norci", seveda v pozitivnem smislu. Kakšne so najvišje hitrosti in kako težko je obvladovati svoje telo?
Hitrosti so predvsem odvisne od steze. Največje hitrosti so bile dosežene v Vancouvru, 145km/h. Vendar pa ni hitrost bistvenega pomena pri obvladovanju telesa, bolj je pomembno, kako prenašaš sile v zavojih in kako hitre reflekse imaš, da si sposoben odpeljati hitre linije.

Je vsaka vožnja neke vrste adrenalinsko doživetje? Ste recimo v cilju vedno premočeni?
Vsaka vožnje le ni adrenalinska, vse je odvisno od težavnosti proge. Adrenalin se pojavi na tekmovanjih. Ko prideš na cilj, te kljub nizkim temperaturam in čeprav si pomanjkljivo oblečen, nikdar ne zebe. Ko se pelješ po stezi, delaš zelo veliko, kar pa se navzven ne vidi, saj moraš ves čas držati enako držo telesa.