27-letni alpski smučar je bil leta 2005 svetovni mladinski prvak v smuku, toda spoznal je, kako težaven je prehod v člansko konkurenco. V soboto se je končno odprlo - na smuku v Val Gardeni je bil senzacionalno drugi.

Kolikokrat ste si na MMC-jevi spletni strani že ogledali nepozabni posnetek vašega uspeha?
Verjetno vsaj 15-krat. Posnetek je nekaj posebnega, tudi veliko število ogledov ti da dober občutek. Še meni gredo dlake pokonci, Urban in Matjaž pa sta s komentiranjem vse skupaj naredila še bolj čarobno.

Vsem ste že razložili, kakšen je bil občutek v cilju, ko ste na semaforju zagledali enico. Nam pa zaupajte, kako je bilo na štartu in na progi. Ste vedeli, da ste tako hitri?
Zanimivo je bilo, da so se mi na štartu zarosila očala, saj je bilo vreme toplo, bilo je tudi veliko vlage. Kar malo živčen sem bil. Ničesar nisem videl. Upal sem, da se bodo očala na progi ob vetru hitro odrosila. Vrgel sem s štarta, občutek je bil pravi. Vedel sem, da napak nisem delal in da so bili zavoji dobri. Linija je bila bolj direktna kot na treningu. Toda čeprav daš vse od sebe in ne delaš napak, nikoli ne veš, ali so smuči res hitre. Večkrat mi je že uspela dobra vožnja, pa smuče niso šle najbolje. Tokrat se je vse poklopilo.

So mar težave z očali vzele teh nekaj stotink, ki so vas ločile do zmage?
Ne, na vožnjo to ni imelo vpliva. Bilo je nekaj nervoze, saj nisem vedel, kaj naj naredim. Do štarta je bilo le še 20 sekund, časa za rezervna očala ni bilo. Kot rečeno, očala so se hitro odrosila in začel sem dirkati.

Pri smuku igrajo pomembno vlogo tudi smuči. Vi s serviserjem Primožem Gregoričem dobro sodelujete, kajne?
Zadnjih šest let delam z njim, medtem je bil sicer Primož eno leto pri Švicarjih. Res je dober, poznamo pa se še iz časov, ko sem bil mladinec. Takrat je bil pomočnik trenerja Jožeta Gazvode, kasneje pa se je podal v serviserske vode.

So vam konkurentje iskreno čestitali? Kdo vse je prišel do vas?
Vsi, ki so bili takrat v cilju - Jansrud, Guay ... Res je bilo dobro videti, ker so bile to iskrene čestiteke. Dolgo se poznamo, njim je že uspel preboj, meni ne. Vedeli so, da sem bil pred leti boljši od njih in so mi privoščili, da mi uspe. Začutil sem tudi njihovo veselje. Tudi jaz sem vesel, da je Nyman zmagal, ker je res dober smukač, ki je že zmagal v Val Gardeni, potem pa je imel veliko smole s poškodbami.

Povedali ste, da o svojih sposobnostih niste dvomili. Da ste vedeli, da vam bo uspel preboj med najboljše. Toda od naslova mladinskega svetovnega prvaka do prvih stopničk je minilo skoraj osem let!
Vzpenjal sem se po stopničkah. Bil sem mladinski svetovni prvak, zmagal sem v smukaškem seštevku evropskega pokala. Vedel sem, da sem na pravi poti. Zdaj vidim, da sem šel verjetno malo prehitro v svetovni pokal. Beaver Creek, Bormio ... to so težki smuki. Lahko te je strah. Z 19 leti nisi pripravljen. Moral bi počakati še dve leti ali tri. Tako kot sem počakal s Kitzbühelom. Tja sem šel prvič s 23 leti. Drugače je bilo kot takrat, ko sem pri 19 letih vozil na smuku v Beaver Creeku. Počutil sem se veliko bolj spodobnega in sem res tekmoval, ne pa, da sem se le privajal. To potem pusti določen posledice.

Na smukih v Kitzbühelu še nimate točk svetovnega pokala. Bo v tej sezoni drugače?
Tam se vedno dobro počutim. Smuk mi je všeč in to sezono bi res lahko dobil točke. Vse se mora poklopiti. Vedno sem imel le nekatere dobre odseke. Sem pa na superveleslalomih dvakrat osvojil točke.

Čeprav ste slovenski reprezentantje poudarjali, da je Burkhard Schaffer dober trener, pa ste si z njegovim odhodom (po lanski sezoni) vsi nekako oddahnili. Zakaj?
Čez njega ne morem reči ene žal besede, kar se tiče profesionalizma in same izvedbe treningov. A vendar se z njim pogovarjaš v tujem jeziku. Če na primer z njim sediš za mizo, ne moreš komunicirati na neki čustveni ravni. Govorili smo samo o tem, kako je treba smučati. To se je tri leta nabiralo. Zdaj res zgledno sodelujemo. Smo enotni, se podpiramo. S takšno pozitivno ekipo je veselje delati.

Je bilo ekipi po severnoameriški turneji težko, ker so bili rezultati slabi?
Saj ni bilo tako slabo. Neki dobri pokazatelji so bili. Jaz sem, na primer, v Lake Louisu po 40 sekundah povozil kamen. Do takrat sem bil drugi, sledila pa je le kruta borba do cilja. V Beaver Creeku sem na zadnjem treningu grdo padel. Če bi videli ta padec, bi rekli: vsa čast, da sem šel na tekmo. Preveč direktno sem vzel linijo in se ni izšlo. Zgornjo smučko mi je obrnilo, s hrbtom sem padel na podlago, z glavo navzdol drsel po strmini in se ustavil v mreži. Ko greš naslednji dan smučati po takšni izkušnji, se počutiš kot šampion. Vedel sem, da moram na tekmo. Dobil sem štiri točke. Ko bom prišel naslednje leto v Beaver Creek, se padca ne bom več spominjal.

Priprave ste si morali plačati sami. Koliko ste zapravili od 1. maja do danes?
Od šest do sedem tisoč evrov. Smo kar dobro 'šparali'. V Evropi smo bili v apartmajih, ne v hotelih, sami smo si kuhali ... Drag je bil le trening v Čilu. Moj opremljevalec smuči Stoeckli mi je pokril letalsko karto, to pomeni 2000 evrov, preostalo sem pokril sam. To je bilo okrog 4000 evrov.

Na Twitterju se zapisali: "Če kdo potrebuje smučarsko opremo, jo dobi pri meni." Se je možno financirati tudi s takšnimi malimi oglasi?
Vsekakor. Veliko opreme se je nabralo v moji karieri, rabljene in malo novejše. Kar veliko sem že prodal.

Teoretično: za koliko bi prodali smuči, s katerimi ste bili v soboto drugi?
Seveda niso na prodaj. Vprašajte Federerja, za koliko proda loparje, s katerimi je zmagoval v Wimbledonu (smeh).

Ali slovenski smukači v prostem času še igrate poker, ali pa ste v sobah vsak na svojem računalniku?
Večinoma smo precej na svojem računalniku, kar je kar malo žalostno. Včasih prinesem kovček s pokrom in igramo. Sploh v Čilu, kjer smo bili odrezani od sveta.