Neprikladni marčevski termin nam je kot kaže žal v zadnjih letih usojen - tudi prihodnjo sezono ne bo dosti boljše: na koledarju si označite 28. februar in 1. marec.

Tudi vreme res ni sodelovalo z organizatorji: najprej so visoke temperature prejšnji teden progo skoraj "utekočinile", potem je nanjo zapadel še nov sneg, za konec tedna pa je bilo spet pretoplo. Tako se ni čuditi, da sta bila veleslalom in slalom bolj tekma za preživetje na načeti progi.

Potolčeni in utrujeni, čakajoč na finale
Poleg tega je za tekmovalci dolga sezona, ki jo je zaznamovalo rekordno število poškodb, vidno utrujeni, rahlo naveličani in zdesetkani smučarji pa so v Kranjsko Goro prispeli po tekmah v kanadskem Whistlerju in norveškem Kvitfjellu, kjer se je tako tragično ponesrečil Mathias Lanzinger. Mnogi izmed tistih, ki jih ne bo na finalu v Bormiu, so se letošnjemu Vitrancu kar odrekli. Tisti, ki so bili tukaj, pa so bili z mislimi že v italijanskih Alpah.

Ligety, Raich in Mölgg bijejo hud boj za veleslalomski globus, Grange, Mölgg in Matt za slalomskega, Cuche in Miller pa za skupnega. "Nad zmago v skupnem seštevku sem že obupal, grem v Bormio na zmago v veleslalomskem," je za MMC povedal Benjamin Raich, sicer drugi (za Albertom Tombo) najuspešnejši tekmovalec na Vitrancu, ki pa si je z "le" četrtim mestom na veleslalomu in odstopom v slalomu usodo v skupnem seštevku verjetno že zapečatil.

Za Bodeja občutek pred velikim globusom
"Ah, globus … Če bo, bo, ampak za Bodeja je glavno, da uživa v smučanju," pa nam je povedal bratranec Bodeja Millerja Chance Stith, ki potuje po vseh postajah z največjim zvezdnikom belega cirkusa.

Bode, ki je tu v Kranjski Gori slavil dve izmed svojih 31 zmag v svetovnem pokalu, tokrat ni bil v najboljši formi (11. v veleslalomu, slalomu pa se je zaradi bolečin v hrbtu odpovedal), je pa bil zanj neverjetno dobre volje in oboževalce celo osrečeval z avtogrami in skupinskim poziranjem.

Ligetyjeva ljubezenska zveza z Vitrancem
Konec tedna je bil ameriško obarvan, kakor koli pogledaš. Ted Ligety, olimpijski zmagovalec v kombinaciji, je po dveh letih dočakal svojo drugo zmago, ki mu po lastnih besedah pomeni celo več kot olimpijsko zlato ("Tam sem imel bolj srečo, pot do te druge zmage pa je bila dolga in težka.") - in to na strmini, kjer je pred štirimi leti dobil prve točke v svetovnem pokalu. "Ta hrib ima zame poseben pomen iz več razlogov: prvič v top 10, prva zmaga v evropskem pokalu …, zato je tu zagotovo lepo," nam je priljubljeni dolgolasec odgovoril na vprašanje, ali mu zaradi prvih točk Vitranc pomeni kaj posebnega.

Le nekaj metrov stran od zmagoslavno nasmejanega 23-letnika je prizorišče tiho in s turobnim pogledom zapustil 12 let starejši veteran ameriške reprezentance Erik Schlopy. Na veleslalomu bi moral biti najmanj 18., da bi se drugo leto uvrstil v ekipo. Bil je 26. "Ne vem, ali naj se smejem ali jokam," je mešane občutke delil z nami Dave Coombs, dolgoletni serviser ameriške reprezentance, ki letos pripravlja Schlopyjeve smuči.

Na predvečer veleslaloma je v Vopi, lokalnem zbirališču vaških pivskih ljubiteljev in ob tej priložnosti - veseljakov iz belega cirkusa - svoj 30. rojstni dan praznoval Jake Serino, Bodejev najboljši prijatelj in njegov kuhar. S Chanceom Stithom in Julie, Bodejevim kanadskim dekletom, se je obupno trudil pritegniti pozornost štirih (!) natakaric, ki so dajale nov pomen besedi nesposobnost. Na pijačo je v Vopi namreč treba čakati do 15 minut.

Tudi (nočna) gostinska ponudba je velik del smučarskega vikenda, zato velja premisliti, kako ta del spraviti na višjo raven. No, ja, vsaj »live band« s sintesajzerjem ni zavzemal četrt prostora kot lani. "Zato mi kar raje priklopimo prenosni računalnik na velike zvočnike in imaejmo zabavo v Bodejevem avtodomu," pripomne Chance, ko se zavrti še komad Saške Lendero in nek remix »goveje muzke«.

Mešano o organizaciji
Žurerske scene Kitzbüha ali Söldna nam torej še nekaj časa ne bo uspelo doseči. Vzdušja in organizacije (vezane na finance) naših sosedov Hrvatov na Sljemenu, kjer jih je "en VIP šotor stal več kot cel Vitranc," kot je rahlo zgroženo pripomnil hrvaški novinarski kolega, žal tudi ne.

Vzdušje je bilo na nedeljskem slalomu sicer boljše kot na sobotnem veleslalomu, a še vedno ne izjemno. Kurentom, "Veselim rovtarjem" (smučasrkim starodobnikom) in predanim ljubiteljem alpskega smučanja so nasproti stali od kuhanega vina opiti avstrijski navijači, zvok ragelj in že ob desetih zjutraj mrtvo pijani slovenski ljubitelji piva, ki so se očitno že ogrevali za Planico.

Kakšne velike usluge organizatorjem niso naredili niti porazni nastopi slovenske izbrane vrste, ki je ob velikih upih in velikih napakah sproducirala le 17. mesto Mitje Dragšiča. Njegova navdušena reakcija v cilju pa daje morda vpogled v zgrešeno mentaliteto slovenskih smučarjev: premajhna samokritičnost.

Kaja Sajovic