V soboto je Ravnjak na svetovnem prvenstvu v Kreischbergu osvojil bronasto medaljo v snežnem kanalu. Tretji nastop v finalu, v katerem je brezhibno izvedel prvino z dvema saltama in tremi vijaki, ga je povzdignil do zmagovalnega odra. Nastopil je bolan, kašljal je, imel je vneto grlo. Dan po tekmi je imel še temperaturo, zato je zapustil prizorišče svetovnega prvenstva in se odpovedal nastopoma v še dveh disciplinah, v katerih sicer ni načrtoval posebnega uspeha. Čeprav je novembra dopolnil šele 18 let, je Velenjčan izjemno zrel sogovornik. V intervjuju za MMC je podoživel najlepše trenutke svoje kariere in povedal veliko zanimivega iz zakulisja tega športa, ki ima v ZDA precej več privržencev kot v Evropi.

V Kreischbergu ste imeli veliko težav z zdravjem. Kaj je bilo narobe?
Gre za kronično vnetje grla. Kadar vdihujem mrzel zrak, se vname, posebej pri težkih treningih. Včasih celo pljuvam kri. Te težave sem imel tudi pred olimpijskimi igrami. Nič ne morem narediti, le paziti moram, da imam grlo čim toplejše.

Zadnje noči pred sobotno tekmo SP-ja niste veliko spali ...
Le po štiri ure na noč. Dušil sem se zaradi kašljanja, se potil, bil v krčih. Pomanjkanje spanca se je poznalo na koncentraciji in energiji. Močnih zdravil zaradi dopinških kontrol nisem smel jemati, le klasične tablete za grlo in lekadole.

Ste razmišljali, da bi odpovedali nastop?
Sem. Še pred finalom je bilo neprijetno, ko sem imel trening in je močno deževalo. Razmišljal sem, ali je vredno, da tvegam. Še dobro, da sem se odločil za nastop. Imel sem res veliko željo, k sreči pa se je potem tudi vreme izboljšalo.

Očitno ste res nepopustljivi in dokazujete, kaj vse se da narediti z močno voljo!
Zdi se mi, da smo vsi slovenski športniki takšni borci, no, vsaj za deskarje to velja. Ko so pogoji težki, imamo večjo željo od preostalih. Vajeni smo trenirati v ne najboljših razmerah in se nikoli ne pustimo. V slovenski reprezentanci sem od osmega leta in ni bilo dneva, ko niti v najslabšem vremenu ne bi poskušali narediti vsaj nekaj na snegu. Takšno miselnost imam od otroštva, in če si vajen najslabših razmer, boš imel na tekmi prednost.

V zadnji vožnji vam je imenitno uspel trik z dvema saltama in tremi vijaki. Koliko odstotkov možnosti je, da na tekmi takšno prvino uspešno naredite?
Veliko, čeprav si seveda na tekmi pod pritiskom. V Kreischbergu sem ga naredil v vseh treh vožnjah. V prvi sem rekel, da ne bom pretiraval z višino, in sem šel bolj "na ziher". V drugi sem poskušal vse skupaj nadgraditi, a mi ni uspelo. Bil sem negotov, naredil nekaj napak, tako da se je poznalo na oceni. Pred odločilno tretjo vožnjo me je pozitivno motiviralo, da me je Japonec Taku Hiraoka prehitel za pol točke in potem še moj prijatelj Avstralec Kent Kennister. Z Japoncem sva vedno blizu in pogosto izpadem zaradi njega. Rekel sem, da tokrat tega ne bom dopustil, se zbral, odpravil vse napake, šel pri skokih še višje in res popolno izvedel vožnjo.

Kaj vse šteje, kaj ocenjujejo sodniki?
Štejejo amplituda skokov, kombinacija trikov, sama izvedba, kako primeš desko, slog, celoten vtis, tveganost skokov.

So sodniki pošteni? Ste kdaj deskarji jezni nanje?
Redko se to zgodi. Vsaj meni se še ni zgodilo, da bi sodniki koga favorizirali. Načeloma ni teh presenečenj. Se je pa mogoče po tekmi s sodniki tudi pogovoriti in lahko obrazložijo svojo odločitev. Pred vsako tekmo je tudi sestanek sodnikov in trenerjev, na katerem sodniki povedo, na kaj se bodo najbolj osredotočili.

Po velikem uspehu ste zaradi bolezni zapustili svetovno prvenstvo, čeprav ste nameravali tekmovati še v snežnem parku in v akrobatskih skokih. Bi lahko, če bi bili zdravi, tudi v teh dveh disciplinah računali na vrhunsko uvrstitev?
Vsekakor ne, to niti ni bil moj cilj. Zadnje leto in pol je v središču pozornosti le snežni kanal. Konkurenca je huda in težko konkuriraš v več disciplinah. Tudi v največjih državah tekmovalce vzgajajo le za eno disciplino in sam svojo prihodnost vidim le v kanalu, le po koncu kariere se zaradi snemanja projektov in filmov vidim tudi drugod. Naj pa poudarim, da vseeno zelo rad tekmujem tudi v preostalih dveh disciplinah, navsezadnje je to odličen trening za snežni kanal.

O kakšnem snemanju govorite? Snemanju oglasov?
Kariera tekmovalca se v deskanju skrajšuje, pri 28 letih ne moreš več konkurirati 20-letniku, saj telo tega ni več sposobno, poleg tega niti miselnost ni več takšna. Nekateri se potem odločijo za snemanje oglasov in za projekte, kot so dokumentarni filmi. Primer je zadnji Oakleyjev film z naslovom Snowboarding is for me.

Najbrž si ob prazni blagajni Smučarske zveze Slovenije pomagate predvsem s svojimi pokrovitelji. Dobite sploh kaj denarja od SZS-ja?
Nekaj malega, večji del je vsekakor na sponzorjih, kot so Oakley, Red Bull, Yonex, Planetsports, Rogla, Renault.

Od Renaulta ste za 18. rojstni dan dobili tudi avtomobil za eno leto, pri čemer je nastal video, v katerem ste clia dvignili devet metrov visoko in (z desko) iz prtljažnika skočili v globino. Kako nevarno je bilo vse skupaj?
Kar precej, saj sem se v prvem poskusu tudi poškodoval. Bila je takšna kompresija, da sem so se mi kolena zabila v biceps. Deset minut sem imel omrtvičene roke, dobil sem podplutbe. Vse to zato, ker klanec pri doskoku ni bil tako strm. Ko so nato naredili klanec z večjim naklonom, ni bilo toliko pritiska na koleni in je bilo lažje.

Radi vozite avtomobil?
Da, uživam na cesti. V Kreischberg sem se sam peljal, ker sem imel še neke opravke.

Ampak ali ni nevarno, da greste z napornega treninga potem za volan ...
Ne, zame to ni težava, zame je vožnja sprostitev. Vem pa, da se ne bom usedel za volan, če bom zares utrujen.

Poznate Matevža Petka, ki je poleg vas edini deskar prostega sloga z medaljo na SP-ju?
Seveda. Ko sem začenjal, je bil najboljši deskar v Sloveniji in na Celjski koči sva se spoznala na eni mojih prvih tekem. Seveda spremljam tudi njegovo podjetniško zgodbo in skrbim, da tudi drugi uporabljajo njegove aplikacije. Po moji medalji se je tudi oglasil in čestital.

Kje trenirate na snegu? So v Sloveniji razmere dobre?
Ne, v Sloveniji sem manj kot en teden na leto. Snežnega kanala sploh ni. Največ sem v Švici, ZDA, na Novi Zelandiji, poleti na ledenikih v Franciji. Moj najljubši park je v Laaxu v Švici in prihodnji teden imam tam tekmo. V Laaxu sem se pripravljal tudi pred svetovnim prvenstvom. Vse imajo zelo dobro organizirano.

Švica je po močni apreciaciji franka postala še dražja. Zelo varčujete v takšnih dragih državah?
Ne. Veliko dam na dobro počutje in udobje. Če se hočeš dobro spočiti in kakovostno trenirati, ne moreš varčevati pri hrani in pri hotelu. Čeprav kadar sem v Švici, najamem apartma, rad si kaj skuham sam, tako kot mi tudi bolj ustreza trenirati sam.

Kar brez trenerja?
Da. Ne potrebuješ toliko trenerja kot pozitivne ljudi okrog sebe in predvsem to, da treniraš z boljšimi od sebe. Podžge te, ko nekdo naredi hud trik.

Kateri so vaši najljubši poletni športi?
Kolesarjenje in motokros, potem ko sem dobil od očeta motor za 18. rojstni dan. Ta šport omogoča dober trening, sploh zgornjega dela telesa, primeren je tudi za sproščanje adrenalina. Komaj čakam na poletje.

Katerega znanega kolesarja pa bi si želeli ob sebi, ko bi grizli v klanec?
Janija Brajkoviča, ampak po kakšni njegovi naporni etapi, da bi mu lahko vsaj približno sledil. Sem njegov oboževalec. Spomnim se, kako smo se srečali na letališču, ko je odhajal na dirko v ZDA. Takrat še nisem vedel, kdo je Jani Brajkovič, oče, ki je velik oboževalec kolesarstva, pa mi je povedal, da je to on. Od tedaj spremljam njegove dirke.

Te dni se v ZDA začenjajo X-games - za ameriške deskarje vrhunec sezone. Zakaj niste dobili vabila? Še niste dovolj dobri?
Do zdaj nisem bil, a upam, da bom prihodnje leto zraven. Veliko stvari je v ozadju, prednost seveda dajejo Američanom. Težko je priti zraven. Vsekakor pa si želim na tamkajšnji trg, tam se navsezadnje vse dogaja, saj dajo tam na deskanje prostega sloga več kot Evropejci. Skratka, če nisi priznan v ZDA, ne pomeniš nič.

Morda vam bo pa kdaj uspelo doseči uspehe, slavo Shauna Whita ...
Da, to bi bilo res odlično.

Ste ga že srečali?
V Sočiju sva se skupaj peljala na vlečnici. Prav pred olimpijskimi igrami je posnel dokumentarec, kako se pripravlja na igre, in sem mu rekel, da mi je bil film všeč in da cenim, kaj vse je dal temu športu.

Je končal kariero ali ne?
Ne vem. Rekel je, da končuje, ampak po mojem mnenju si še želi tekmovati.

Tomaž Okorn