"Pri moji letos daleč najslabši sezoni je krivda tudi v materialu, saj nisem našel pravih nastavitev," pravi Aleš Gorza, ki je imel pred lansko sezono na izbiro dva opremljevalca: Elan ali Stoeckli. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Andrea Massi in Tina Maze
Andrea Massi je s Tino Maze začel sodelovati leta 2002, ko je bil bolj zunanji opazovalec. Njegova vloga je zadnje čase velika in ima največ zaslug, da je Tina Maze postala vsestranska smučarka, ki lahko zmaga v vsaki disciplini. Massi, ki je učitelj smučanja 3. stopnje, obljublja, da bo letos naredil še trenerski izpit, da bo lahko postavil tudi kakšno progo na tekmi svetovnega pokala. Foto: MMC RTV SLO/T. O.
Kritika Anteja Kostelića slovenskemu smučanju
Zakaj so slovenski smučarji izgubili stik v vrhom?

Oddaja Omizje, ki je bila na sporedu v sredo na TV Slovenija, je poskušala ugotoviti, zakaj slovenska moška reprezentanca v tehničnih disciplinah nazaduje, zakaj v veleslalomu nihče ne more do točk svetovnega pokala. Gorza, edini tekmovalec med gosti Omizja, je imel preteklo sezono težave z novimi smučmi. Lani je Fischer zapustil smučarski sklad in Gorza na to ni bil pripravljen, saj je želel ostati zvest smučem in čevljem Fischer, tako pa se je moral prilagoditi na Elan in nikakor ni našel pravih nastavitev.

Gorza vidi težave tudi v pravi komunikaciji: "Delal sem z dvema ekipama v pripravljalnem obdobju. Bil sem pod vodstvom tehnične ekipe, torej Pavlija Čebulja, ker vozim superveleslalom, pa sem treniral tudi pod vodstvom Burkharda Schafferja. Meni je bilo težko delati tako, pogrešam komunikacijo na relaciji trener-trener."

Košir: Ob prehodu na karving smo ostali zadaj
Jure Košir, predsednik zbora za alpsko smučanje pri SZS-ju, meni podobno: "Sodelovanje med hitrimi in tehničnimi disciplinami ni bilo dobro, ta vez je škripala." Tudi sicer Košir pogreša več enotnosti v slovenskem smučanju: "Nisem si mislil, da bom naletel na toliko preprek. Prvi sem za to, da se slovensko smučanje poveže in nastopi enotno. Toda ko bi vedeli, kako so klubi sprti med seboj in kako so neučinkoviti ..." Dobitnik bronaste olimpijske medalje v Lillehammerju 1994 je prepričan, da je imelo slovensko smučanje težave ob prehodu na karving: "Ostali smo zadaj. Naša stroka je bila nekoč na vrhuncu, zdaj ni več." Tudi sam se spominja, da v karieri ni imel vedno sreče s trenerji: "Ko sem bil drugi veleslalomist sveta, nisem dobil trenerjev, kot bi jih moral za svojo raven!"

Starši povedo, kje bodo otroci trenirali
Tudi Matjaž Vrhovnik vidi težave v komunikaciji: "Slovenci smo znani po tem, da vsak dela po svoje!" Po njegovem mnenju mladim tekmovalcem manjka širokega smučarskega znanja: "Starši dajo denar in narekujejo, kje bodo otroci trenirali. Mi smo trenirali po grbinah, po celem snegu ... Na progi je treba pogosto oceniti, kje in na kakšen način boš naredil določen zavoj in za to moraš imeti širino. Če si že od malega navajen le na vožnjo po progi po lahkih terenih, so pozneje tekmovalci že naveličani treniranja."

Prva misel po tekmi: čim prej domov
Dodatno dimenzijo je dal pogovoru Ante Kostelić, ki je vzgojil hrvaška šampiona Janico in Ivico Kostelića. Prepričan je, da slovensko smučanje prepogosto menjuje trenerje: "Ne sme se vsako leto menjati koncept. To je tako, kot če bi maratonec po dveh kilometrih spoznal, da ni tekel dobro in bi se vrnil na štart. Mitja Dragšič je zamenjal 12 ali 13 trenerjev. Vsak od njih je imel verjetno v glavi svojo predstavo, Mitja pa se jim je moral prilagajati." Kostelić se tudi čudi, ker naši smučarji po tekmi tako hitijo domov: "Opazujem, kako se vedejo. Slovenski smučar po tekmi komaj čaka, da odide. Če bi merili čas, ki ga porabi, da se preobuje, je v treh minutah že pripravljen na odhod. Ne vem, kam se mu mudi, morda na naslednje prizorišče, večinoma pa odhajajo domov."

Gorza trenira, kolikor se le da
Aleš Gorza je na te očitke odgovoril: "Da nisem 100-odstotno pri stvari? Pri meni to ne drži. Že nekaj let si nimam česa očitati. Imam svojega kondicijskega trenerja, imam zabeležene ure treninga, sproti mu vse pošiljam. Tudi na snegu delam toliko, kolikor se največ da. Je pa dejstvo, da Kostelići živijo skupaj, potujejo skupaj in njim se nikamor ne mudi, vse imajo tam. Jaz vem, da če je do naslednje tekme en teden, do naslednjih treningov pa štirje dnevi, bom šel domov k ženi in hčerkama. Tu ne vidim nobene težave."

Zaslužki v sezoni 2010/11 (šv. franki) 
Moški:
1. Ivica Kostelić (Hrv) 421.107
2. Didier Cuche (Švi) 258.630
3. Jean-Baptiste Grange (Fra) 198.271
4. Michael Walchhofer (Avt) 161.180
5. Aksel Lund Svindal (Nor) 149.574
6. Carlo Janka (Švi) 148.349
7. Ted Ligety (ZDA) 142.459
8. Andre Myhrer (Šve) 121.465
9. Silvan Zurbriggen (Švi) 121.268
10. Mario Matt (Avt) 119.662
Ženske:
1. Lindsey Vonn (ZDA) 462.000
2. Maria Riesch (Nem) 458.246
3. Marlies Schild (Avt) 268.880
4. Tina Maze (Slo) 232.894
5. Elisabeth Görgl (Avt) 177.371
6. Tanja Poutiainen (Fin) 170.796
7. Julia Mancuso (ZDA) 168.670
8. Viktoria Rebensburg (Nem) 129.320
9. Anja Pärson (Šve) 123.500
10. Maria Pietilae Holmner (Šve) 110.425

Slovenci v hotel, Janica ostala na terenu
V oddaji Omizje je sodeloval tudi vodja ekipe Team to aMaze Andrea Massi, ki je izpostavil treniranje ob slabših vremenskih razmerah v časih, ko Tina Maze še ni trenirala s svojo ekipo: "Spomnim se, da je naša reprezentanca končala trening zaradi slabih razmer, medtem ko je na sosednji progi Janica Kostelić še vedno trenirala. Ko sem na to opozoril, sem dobil opomin, jaz pa sem raje razmišljal s svojo glavo. To so bile namreč omejitve Tine Maze. V Torinu so bili slabi pogoji, slaba vidljivost. V Vancouvru je bilo podobno, vendar je dobila olimpijsko medaljo!" Kot največjo težavo slovenskega smučanja Massi vidi komunikacijo ("katastrofa, vsak se drži svojega kroga, vsak se boji, da bi mu kaj vzeli") in kontinuiteto ("v vsakem športu se morajo načrtovati osemletni ciklusi, dve štiriletni olimpijski obdobji").

Kritika Anteja Kostelića slovenskemu smučanju
Zakaj so slovenski smučarji izgubili stik v vrhom?