Hostesa prek nizkoraslega nestrpnega Bretta nejeverno pogleda Millerja, ki pokima. Brett Rapkin je producent iz New Yorka, ki je nedavno vso sezono spremljal Bodeja Millerja po postajah Svetovnega pokala in snemal oddajo Bode on the bus za ameriško televizijo.
Resničnostni šovi in avtodomi Linkin Park
VIP-zabave, lastni resničnostni šovi in potovanje po Evropi v ogromnem avtodomu so le del življenja tekmovalcev v alpskem smučanju, ki v zadnjih letih dobivajo status rockzvezdnikov. Vsaj v Evropi. Bode Miller, 29-letni Američan, rojen hipijevskim staršem sredi gozdov New Hampshira, danes pa največji zvezdnik smučarske karavane, živi bolj rokenrolovsko od Micka Jaggerja. Od prizorišča do prizorišča se vozi v razkošnem avtodomu s plazmo TV, najnovejšimi videoigricami in voznikom, ki je hkrati tudi osebni kuhar.
Nekdanji kolega iz reprezentance Daron Rahlves je sledil Millerju in si najel še večji avtodom, ki so ga za svoje evropske turneje med drugim uporabljali tudi Linkin Park in Madonna. Miller je tudi eden od dveh smučarjev (drugi je Herman Maier), ki sta morala najeti osebne varnostnike, da ju med tekmami varujejo pred oboževalci. Da ne bo pomote - Američan velja za največjega plejboja med smučarji po Albertu Tombi in je vedno obkrožen z najlepšimi dekleti – a cvileče 15-letnice s plakati ''Bode, marry me'' so preveč tudi zanj.
Lovci na avtograme
Oboževalci – bodisi tisti, ki ne zamudijo nobene tekme svetovnega pokala, bodisi tisti, ki jih tekmovalni čar enkrat na leto zvabi v ciljni iztek belih strmin, se za varnostnike ne zmenijo in upajoče molijo beležke za avtograme mimoidočim smučarjem pod nos. Ni redko, da to počno v parih – bolj vsiljivi del tandema poskrbi, da smučar vzame pisalo v roke, poznavalski del pa razloži, čigav podpis je vsiljivež sploh dobil. Primer: Mimo gre čokati, temnolasi in plešasti serviser v bundi ameriške zreprezentance. "Fan" se zagrebe za podpis in se hvali, da ima podpis od Stevena Nymana, sicer 2 metra visokega svetlolasega smukača. Nato ga ''poznavalec'' usmeri k pravemu Nymanu. Čokati serviser pa se medtem fotografira z neko mlado Avstrijko, ki jo pusti v zmoti, da je Bode Miller.
O beatlih in rollingih ...
Seveda ni na vsaki postaji svetovnega pokala enako. Nekatera prizorišča so uglednejša, bolj obiskana in polna atrakcij, kot npr. Kitzbühel in Schladming v srcu Avstrije, države, najbolj obsedene s svetovnim pokalom v smučanju. Tam je smučanje več kot le še en šport; svetovni pokal je industrija sama zase, smučarji pa imajo status polboga. Druga mesta niso sprejemljiva, štejejo le zmage. Najslajše so tiste nad Američani.
Avstrijska in ameriška reprezentanca sta kot dva različna svetova. Avstrijci pridno trenirajo, živijo zdravo, celoten smisel življenja vidijo v tekmah in dokazovanju svoje premoči nad vsemi drugimi. Američani hodijo spat ob 3 zjutraj, popijejo veliko alkohola, odstopov ne jemljejo kot osebno tragedijo in izkoristijo vsak trenutek za zabavo. Če so Avstrijci beatli, so Američani rollingi.
Anonimneži v ZDA, superzvezde v Evropi
Razlika med narodoma se kaže na vseh ravneh. V Evropi so smučarji malikovani. Oboževalci jih prepoznajo, kamorkoli gredo. Stotisočglave množice se zberejo, da jih vidijo smučati. V ZDA so isti smučarji anonimneži. Na dober dan njihove tekme obišče par sto gledalcev. Hermannu Maierju je to všeč: ''Tam se lahko dosti bolj skoncentriram. Doma je, kot da bi bil rokzvezda. V Evropi me prepozna 98 % ljudi, v ZDA 0'1 %.'' Na smuku v Kitzbühelu, največji in najtežji tekmi na svetu, ki privabi do 150.000 gledalcev, je vzdušje tako noro, da mora zmagovalec uporabiti loputo v snegu in tunel do zmagovalnega odra, njegovo ime pa napišejo na gondolo.
Vstop prost za USST
Logično, da ima tak kraj svoj "hot spot". Med množico lokalov "apres-ski", pajzeljnov avstrijskih imen s poceni šnopsom, izstopa Londoner, pub s točaji, bolj spretnimi od Toma Cruisa v Koktejlu, pub, ki je, čeprav računa 10 evrov za požirek tekile, vsak večer smučarskega tedna nabito poln, pub, iz katerega doni Welcome to the Jungle Guns'n'Roses. Kar je redkost v alpski deželi, za katero so glasbeni vrhunec DJ Ötzi in tehnoremiksi jodlanja. Londoner je oaza za žurersko ameriško reprezentanco, ki je z lastniki dosegla nenapisani sporazum: če imaš na bundi našitke USST, je vstopnina pol nižja. Če si Bode Miller, vstopnine ni. Očitno so celo v Avstriji meje lokalpatriotizma.
To dejstvo je opazno tudi pri "groupiecah" - saj poznate tiste mite o rockerjih - magnetih za dekleta, ki imajo po najmanj eno lepotičko v vsakem mestu? Pri smučarjih ni kaj dosti drugače. OK, mogoče ne pri srečno poročenih avstrijskih hotelirjih tipa Michi Walchofer, prav gotovo pa pri mnogih drugih. Ena najbolj priljubljenih tem švicarskih tabloidov je ljubezensko življenje velikega ženskarja Bruna Kernena, ki spremljevalke izbira med lepotnimi kraljicami. V Kitzbühelu sta razvpiti lepi sestri Toth, sicer članici avstrijske ekipe za curling, ki ne manjkata na nobeni VIP-zabavi, med njune osvojitve pa spadajo zlasti ameriški in kanadski smučarji. Podlegla sta jima tudi Bode Miller in Ryan Semple, občasno zaplešeta tudi z glavnim ameriškim trenerjem Philom McNicolom.
Koliko je vredna karizma?
In zaslužki teh smučarskih rockzvezdnikov, katerih kariera se navadno konča pri rosnih 33 letih (po resnici povedano, dvomim, da bi nekateri ubijalski tempo "red bull-vodke" do 3.00, tekma ob 9.00, zdržali kaj dlje)? Ne ravno bajni. Še zlasti ne za nekoga, ki tvega svoje življenje na smuku po Streifu. Zmagovalec Hahnenkamma, recimo, dobi 20-krat manj od zmagovalca Wimbledona. Seveda pa najboljši smučarji ne stradajo – zato pa obstajajo sponzorji, ne? Res pa je, da te bolj zanimajo karizmatične osebnosti tipa Miller kot na primer Benni Raich, ki po smučarskih uspehih sicer ne zaostaja veliko.
Kot vedno pride v ospredje, kaj oz. kdo se bolje trži. Kdo bo imel lepši nasmeh na plakatih, kdo bo povečal prodajo smuči, čigava oblačila bi si oboževalci želeli kupiti. Tudi smučanje je šovbiznis. Na tisoče otrok si vzame za vzornika Bodeja ali Hermana in prepriča starše, da jim kupijo prav tako čelado, prav tako bundo in prav take špagete, kot jih reklamira Bode Miller. Zvezdni moči podležejo še starši in vložijo denar v Reiffeisen banko, ker tej zaupa tudi Hermann Maier. Celotna ameriška ekipa je v preteklosti reklamirala čips Kelly's, Švicar Bruno Kernen pa britvice Gillette.
Pevske ambicije
Nihče nima nič proti postranskim zaslužkom z manekenstvom. Obstranske dejavnosti smučarja le še približajo statusu pravega zvezdnika; tako je kar nekaj tekmovalcev dobilo idejo, da če so dobri smučarji, to pomeni, da so lahko tudi dobri pevci in sploh multitalentirani zabavljači. Še se spominjamo raperskih poizkusov Jureta Koširja z "Včasih smučam hit', včasih pa počas' ..." Ljudje so celo prepevali zraven, ko je Košir smučal hit', ko pa je prišel čas, ko se je Košir na smučeh bolj ravnal po drugem delu, je bilo pikrih na račun komada kar nekaj. Ivica Kostelič pogosto poprime za kitaro. Na žalost (srečo?) še nismo opazili, da bi znal kaj več od refrena Johnny be good.
Največji showman v beli karavani je Rainer Schönfelder, ki s svojim nekontroliranim vedenjem jezi konzervativne šefe avstrijske reprezentance. Schönfelder prisega na popstars varianto – vpadljiva obleka, bujna frizura, backup plesalke in pevski talent, o katerem bi se dalo razpravljati. Za razliko od drugih Američan Bryon Friedman svoje akustične pesmi tipa Jack Johnson prihrani bolj zase in za redke izbrance. Pa čeprav ima izmed zborčka še največ talenta.
Podnevi poziranje, ponoči bežanje
Kot se za superzvezdnika spodobi, je Millerjevih obstranskih dejavnosti več: obiski pri Jayju Lenu, lastna radijska pogovorna oddaja, dobrodelne teniške partije s Steffi Graf in Guillermom Villasom ter zvezdniški golfturnirji. Hermann Maier, največja zvezda evropskega smučanja, je najbliže drugim zvezdnikom prišel na nemški oddaji Wetten dass, kjer je bil gost skupaj z Jennifer Lopez. A ne pozabimo, da pri Maierju in Millerju govorimo o ljudeh, ki sta kot Britney Spears avtobiografiji izdala pred svojim 30. letom.
Pa čeprav je Bode glede tega v Go fast, be good, have fun zapisal: "To zveni smešno, mogoče celo neumno od tipa z avtobiografijo, filmom in kupom sponzorskih pogodb, ampak imam velik odpor, da bi bil še bolj slaven. Še več, če bi lahko, bi se vsemu temu odpovedal." Poosebljena podoba težavnega rockzvezdnika, ki ponoči beži pred paparaci, podnevi pa snema resničnostne šove, pozira za modne hiše in razburja FIS s kontroverznimi izjavami brez dlake na jeziku. Predsednik FIS-a Gianfranco Kaspar je ogorčen, a po drugi strani priznava: "Od njega smo tega že vajeni in samo on si to lahko privošči. Je pač največji magnet svetovnega pokala. Je Bode Miller."
Kaja Sajovic
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje