72-letni Gartner je slovensko smučanje popeljal do prvih medalj na svetovnih prvenstvih (Schladming, 1982, bron Borisa Strela, srebro Bojana Križaja) in na olimpijskih igrah (Sarajevo, 1984, srebro Jureta Franka). Odgovorni trener jugoslovanske reprezentance je bil od leta 1978 do 1986, pozneje se je dokazal še v avstrijski (štiri leta je vodil moške, dve leti ženske) in zlasti norveški reprezentanci, kjer je z (že pokojnim) bratom Alešem do izjemnih uspehov popeljal Kjetila Andreja Aamodta, Lasseja Kjusa, Oleja-Christiana Furusetha, Finna Christiana Jaggeja ...

Intervju smo, tik pred svetovnim prvenstvom v Garmischu, začeli z mislijo na nepozabna norveška smučarja Kjetila Andreja Aamodta in Lasseja Kjusa, ki sta blestela zlasti na velikih tekmovanjih. Samo na svetovnih prvenstvih je Aamodt med letoma 1993 in 2003 osvojil 12 medalj, od tega pet zlatih, Kjus pa 11, od tega tri zlate.

Najbrž ni slučaj, da sta Aamodt in Kjus tako blestela na svetovnih prvenstvih. Je kakšen recept, kako načrtovati formo?
Ne gre za posebno umetnost. Potreben je pogum za nekatere odločitve in izbira prave taktike. Tekmovalec mora biti razbremenjen vseh negotovosti in se ne sme ukvarjati z vprašanjem, ali se bo uvrstil v reprezentanco za svetovno prvenstvo ali ne.

Toda bili ste tudi v Avstriji, kjer so zaradi velike konkurence interne kvalifikacije za zadnja prosta mesta nekaj dni pred tekmo povsem običajne ...
Ko sem bil šest let v Avstriji, nisem delal po njihovih pravilih. Že decembra sem na osnovi rezultatov prejšnje sezone in decembrske forme izbral dva ali tri tekmovalce, le kakšen padobranec, kot sem temu rekel, je kasneje še dobil priložnost. Ni dobro, če se tekmovalci do zadnjega dne tepejo za mesto v ekipi in potem pridejo na SP iztrošeni in brez motivacije. Tja
moraš pripeljati spočite tekmovalce, nabite z močjo, motivirane ...

Kako ste leta 1988 postali trener moške avstrijske reprezentance?
Avstrijci so tedaj blesteli v smuku, ne pa v tehničnih disciplinah. Hans Pum, ki je bil takrat že vodja reprezentance, je rekel: dovolj imam teh hecov, vzeli bomo nekoga, ki bo naredil spremembo na bolje. Vprašal me je: Filip, bi lahko? Odvrnil sem: da, če bodo strokovne odločitve moje. Dva meseca sva se pogajala, toda to je veljalo in zlasti prvo sezono smo res
'harali'.

Je res, da ste si potem nakopali bes javnosti, ker niste bili zadovoljni z avstrijskimi opremljevalci?
Da, vsi so 'skočili v luft', vsi so bili prizadeti, ko sem to izjavil. Rekli so: odstranite tega Balkanca, Pum in Schröcksnadel pa sta temu nasprotovala. Peter Schröcksnadel, takrat že predsednik Avstrijske smučarske zveze, je vse uredil in čez en teden poskrbel, da smo dobili francoski in italijanski material. Poklical me je, če lahko dokažem, da z avstrijskimi smučmi in čevlji tekmovalci niso konkurenčni. Zapeljal sem se v Innsbruck in mu vse dokazal.

Na Norveškem ste bili celo desetletje in zelo so vas spoštovali. Ste tam sploh kdaj prebrali kakšen kritičen članek o vašem delu?
Teh komentarjev ni bilo, ker se niti prav veliko ne ukvarjajo z alpskimi disciplinami. So nordijci, zanimajo jih skoki, teki, za večino medijev je alpsko smučanje nujno zlo.

So vas leta 2002, ko ste se poslavljali, Norvežani prosili, da še podaljšate pogodbo?
Aamodt je rekel: ostanimo skupaj še do naslednjih olimpijskih iger. Odvrnil sem: Kjetil, že leta 2000 sem rekel: do 2002 bom ostal in tega se držim.

Kako ste se pogovarjali z norveškimi smučarji? Ste znali norveško?
Ne, namenoma sem govoril nemško, ker v smučanju največ dobrih informacij dobiš v nemščini, tudi zaradi serviserjev. Če znaš nemško in si buden, dobiš vse informacije.

Ima tekmovalec pravico biti kritičen do dela serviserja?
Ima, vendar vprašanje, na kakšen način to reče. Tekmovalci so egoisti po naravi, serviserji pa nisto dosti boljši. Prvo pravilo je, da se je treba vse zmeniti na štiri oči. Če je še kdo vmes, je kontraproduktivno.

Veliko reprezentanc sicer niste zamenjali, pa vendar: zakaj ste ponavadi odšli? Zakaj ste leta 1988 zapustili slovensko reprezentanco?
Vedno je bil vzrok v tem, da nekaj ni 'štimalo'. Tudi leta 1986 ni bilo konsenza. Vsi niso bili zadovoljni z mano. Čim eden ni zadovoljen, odidem, saj ekipa ne more funkcionirati. Ne maram, če se v zakulisju nekaj kuha. Trenira se ekipno, tekmuje individualno.

Odšli ste takrat, ko je bil Rok Petrovič najboljši slalomist sveta. Kakšen odnos ste imeli z njegovim očetom Krešimirjem?
Bil je v strokovnem timu in sem ga zelo spoštoval in cenil. Vsi so mislili, da se ne razumeva, a še kako sva se razumela!

Komu je Rok bolj zaupal, vam ali očetu?
Mami (smeh)! Ne, popolnoma sva se razumela, tu ni dileme, čeprav je bil 10 let mlajši od Bojana Križaja. Zaradi tega je bilo sicer malo težje delati. Pri meni velja, da nima nihče pravice uživati večje pozornosti kot preostali v reprezentanci. Še več: komur je šlo slabo, sem mu posvečal več pozornosti. Dober tekmovalec je ne potrebuje. To je funkcioniralo v vseh ekipah!

Slovenski veleslalom je bil v 80. letih s Križajem, Strelom in Frankom v svetovnem vrhu, zdaj pa nihče ne zmore do točk svetovnega pokala. Zakaj ne gre?
Ni širokega znanja. Bolj kot posega kapital v odločitve, manj široko je znanje. Trenerji težje delajo na dolgi rok, ampak delajo za takojšen rezultat. Strokovno gledano, to ne gre. Če je trener močan, lahko vztraja, sicer podleže kapitalu. Večina trenerjev to ve, nima pa poguma in možnosti, saj bi lahko hitro 'odletel'.

Ste tudi zato odšli iz avstrijske reprezentance?
Tudi, ženske so hotele delati po svoje. Brez znoja so želele doseči rezultat. Tako ne gre.

Nekateri pravijo, da veleslalomskih uspehov pri nas ni tudi zaradi pomanjkanja pravih veleslalomskih terenov oziroma poligonov. Kaj menite?
Tega izgovora ne sme biti. Če jih ni tu, so pa zelo blizu.

Je smiselno pošiljati naše smučarje na veleslalome za svetovni pokal?
To oceno mora dati odgovorni trener oz. stroka. Vloga odgovornega trenerja je večja, kot si naši predstavljajo. Tekmovalca je treba dati toliko v ogenj, da preživi, ne da 'crkne'.

Ko je Jure Košir lani postal predsednik zbora za alpsko smučanje pri SZS-ju, je izjavil, da boste tudi vi pomagali, vendar ni opaziti, da bi bili pripravljeni sodelovati. Zakaj?
Pomagam z nasveti, toda če se nasvetov ne držijo, ne morem pomagati. Ni poguma. Moji nasveti so takšni, da je potrebnega veliko poguma.

Možnosti, da bi spet postali prvi trener in bili vsak dan na smučišču, pa najbrž ni več?
Ni govora, to odpade, imam 72 let. Od mene se je vedno zahtevalo kolajne, to so stresne situacije, neumen bi bil, da bi šel v to. Bratu Alešu je pri 46 letih na smučišču odpovedalo srce, tudi zaradi stresa.

Za konec: vaš spomin na prvi slovenski medalji SP-ja v Schladmingu leta 1982?
Le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo zgodilo. Tako Bojan kot Boris sta imela dovolj znanja in sta bila tega sposobna. Samozavest je rasla iz dneva v dan. Upali smo, vedeli seveda ne, da se to lahko zgodi. Čeprav smo bili Balkanci, takrat še v socializmu, smo uspeli proti kapitalizmu.