31 let je minilo od prvih slovenskih medalj na največjih tekmovanjih v alpskem smučanju. Borisa Strela in Bojana Križaja je takrat treniral Filip Gartner, ki je bil pri jugoslovanski reprezentanci od leta 1978 do 1986, nato pa se je izkazal še v avstrijski in norveški reprezentanci. 74-letni strokovnjak danes stik s smučanjem ohranja le še v vlogi snežnega kontrolorja, še vedno pa je zaradi izjemnega poznavanja smučanja in z zanimivimi mnenji zelo hvaležen sogovornik.

Se strinjate, da bo toliko slovenskih smučarjev nastopilo na svetovnem prvenstvu v Schladmingu?
Stroškov ne bo veliko in mlajši smučarji si tako lahko pridobijo izkušnje, ki jih bodo pozneje unovčili. Zanje bo to tudi spodbuda za nadaljnje delo. Res pa je, da od mnogo kandidatov ne moremo pričakovati dobrih uvrstitev, kaj šele kolajn. Na medaljo lahko poleg Tine Maze seveda morda računa le še Andrej Šporn v smuku, na kakšno dobro uvrstitev pa Mitja Valenčič ali Ana Drev.

Se spomnite, koliko tekmovalcev ste leta 1982 odpeljali na svetovno prvenstvo v Schladming?
Vsega se ne spomnim. Vem, da smo zapolnili mesta, je pa res, da smo imeli boljše rezultate, posebno v veleslalomu, kjer je bilo že kar nekaj dilem, kdo bo štartal. Nastopili so tisti, ki so osvajali točke svetovnega pokala, kar je bilo takrat med najboljših 15. Kar je bilo slabše od 15. mesta, smo rekli, da ni več kakovost. Zdaj smo spremenili merila.

Toda konkurenca je zdaj večja!
Vsekakor. Že zaradi pravil igre. Leta 1982 se v drugi vožnji ni obračalo 30, niti 15 smučarjev, ampak pet. Kaj to pomeni? Kdor ni bil po prvi vožnji med pet, že skorajda ni bil v igri za najvišja mesta, res pa je, da je Boris Strel v Schladmingu s sedmega ali osmega mesta prišel na stopničke, ko je Joel Gaspoz že slavil medaljo.

Verjetno so bile tudi proge oziroma podlaga v slabšem stanju.
Takrat preparacijske možnosti niso dopuščale, da bi imelo 30 tekmovalcev enake razmere. Proge niso bile tako pripravljene, ni bilo tako dodelane tako imenovane freze. Led smo že naredili, ampak kot gasilci. Torej je bil čisti led ali pa skorja, ki se je predrla. Načelo enakosti ni bilo takšno kot zdaj, ko v finalu obrnejo prvih 30. Včasih tega ni bilo in to pozabljamo.

Zakaj ste v času, ko ste bili pri jugoslovanski reprezentanci, zanemarjali smuk?
To morate vprašati takratne vodilne, jaz sem bil le odgovoren trener za tehnične discipline. Smučarska zveza se je odločila, da se hitrih disciplin ne bomo šli, menda zato, ker preveč stane. Mi smo trenirali smuk le toliko, kot je bilo primerno za boljši slalom ali veleslalom. Tudi štartali smo nekatere tekme svetovnega pokala. Vsi so šli na smuk v Val d'Isere in Garmisch. Vedel sem, da brez treninga hitrih disciplin ni dobrega veleslaloma.

Je bila napaka, da je šel Bojan Križaj leta 1981 na smuk v Kitzbühelu, kjer je grdo padel?
Bojan ni bil slab smukač. Ničesar ga ni bilo strah. Odločitev za nastop v Kitzbühelu ni bila moja, ampak skupna. Apetiti so rasli, vsi so se strinjali, da poskusi. Tudi Stenmark je štartal. Nenehno greš v neko tveganje, na "trotlziher varianto" uspehov ni.

Je imel Bojan Križaj tisto zmagovito miselnost ali pa bi vendarle v karieri lahko dosegel še precej več?
Ne bi rekel niti, da je Bojan bil ali da ni bil šampion. Vsekakor je bil v izjemno težki vlogi. Poudaril sem, da smo identificirali Jugoslavijo na Zahodu. Nosil je celoten nahrbtnik in tega se je zavedal. Lahko je bilo drugim, ki so bili v senci. Ta nacionalni naboj, gradnja nacionalne identitete na zahodu, kot se reče ... Vem, kaj pomeni tekmovalca motivirati za zmago ali stopničke. Spuščati se v to jedro je bilo težko, ker sem vedel, da gre pri Bojanu za ta nacionalni naboj, in ni bilo smiselno dodatno brskati. Naredili smo vse, kar smo lahko.

Veliko izjemnih smučarjev ste trenirali. Je kdo tako prevladoval kot v letošnji sezoni Tina Maze?
Treniral sem nekatere zunajserijske tekmovalce in mnogo odličnih smučarjev v reprezentancah Jugoslavije, Avstrije in Norveške, ampak razlika med Tino in njimi je ta, da je Tina tako imenovana privatnica. Sama je v ekipi. To je razlika. Če treniraš tekmovalce, ki so v določenem sistemu, so pravila drugačna. Delati moraš tako, kot dirigirajo drugi, oziroma se podrediti sistemu. Težko je reči, kaj je bolje. Tina je bila že pred leti toliko bolj suverena od drugih, razlikovala se je po razmišljanju, po željah, zato je bilo nujno zlo, da gre ven iz sistema, ker bi sicer ostala povprečna.

Nujno zlo?
Ja, sistem je na ta način sicer oslabila, in dokler bo smučala, bo sistem oslabljen. Vsi mediji gredo le na Tino in pozabljajo na druge. Nujno zlo je to. Tudi ko je zmagoval Alberto Tomba, ki je bil po duši sicer socialen tip, je bilo isto: vsi so drveli za njim. Čeprav so tudi njegovi moštveni kolegi odlično tekmovali, so bili brez medijske vrednosti in so propadali. To se bo dogajalo in se že dogaja.

Smešno. Dokler nekdo ni v vrhu, si želi pozornosti, Tina pa zdaj pogosto reče, kako jo obremenjuje ves ta cirkus ...
Spominja me na Ingemarja Stenmarka. Bil je težje dostopen. Težje, kot je Tina dostopna, več je vredna. Temu primerno vidim vlogo Andree Massija. Da omeji dostop do nje. Zaveda se sicer, da nekaj mora dati, če jo želi tržiti, ampak upam, da se ne bo izgubil na tej točki.

Na zadnji tekmi v Moskvi je bilo že opaziti znake preutrujenosti.
Massi je tam dobil prvo klofuto, ker jo je preobremenil. Imam izkušnje in vem, kako morajo biti trening, tekma in odmor uravnoteženi. Obremenitve niso le tiste na snegu, ampak tudi gledanje videoposnetkov in proslavljanje zmag. Če je nekdo star 20 let in zmaga, mora imeti le zaradi tega dan odmora več, če je star 30 let, potrebuje po tri dni odmora. In to se nabira. Imaš fizični napor, pa medije in tovrstne obremenitve. Odmor, da si spočiješ glavo, je nujen. Najhitreje se spočiješ na morju, kjer gledaš zeleno in modro barvo, zraven pa lahko pridobivaš tudi kondicijo.

Torej je nujna sprememba okolja?
Rešiti se moraš snega in smučarskega oklepa. Pancerjev, tesnega dresa, čelade, bele barve in, to je lahko težava na ledenikih, nadmorske višine. Ne moreš primerjati smučarja in plavalca, ki preplava ne vem koliko in se še vedno lahko spočije. Smučar sčasoma ne more več, tega oklepa je preveč, in ko se 'zazauga', se 'zazauga'.

In kaj storiti potem?
Če trener s tekmovalcem nima občutka, kdaj se bo to zgodilo, je nevarno, ker vse skupaj potem zahteva še več počitka, če se hočeš vrniti na prejšnjo raven. Če je trener nervozen in poskuša težave reševati z več treninga, je v še večji godlji. Da vse to veš, še ni dovolj, imeti moraš tudi pogum, da ne treniraš, ampak počivaš. To je najtežje, to zmore le pet odstotkov trenerjev, ki pa ta pogum dobijo le od zunajserijskih tekmovalcev. Ti so odločni in bodo to znali storiti. Spočili se bodo. Konec. Imel sem nekaj takšnih tekmovalcev in se na njih učil.

Kakšne možnosti ima Tina Maze, da v Schladmingu osvoji medaljo v vseh petih disciplinah?
Izkušenj ima ogromno. Če bodo našli pravo ravnotežje med treningi, tekmami in odmorom, je vse mogoče. Schladming bo sicer nekoliko specifičen. Poznam snežno-vremenske razmere, ki so težavne. Napovedujejo spremenljivo vreme, sneg, tudi dež ... Lahko, da bodo na kakšni tekmi štartne številke igrale pomembno vlogo.

Se da primerjati sedanjo evforijo zaradi uspehov Tine Maze z 80. leti, ko je smučal Bojan Križaj?
Vsesplošna evforija je bila večja. Na letošnji Zlati lisici je bilo sicer vzdušje podobno kot nekoč v Kranjski Gori in tudi Mariboru, ko sta zmagovali Mateja Svet in Urška Hrovat, toda da bi tako kot nekoč zaradi tekme prekinjali pouk ali proizvodnjo, tega ne verjamem.

Verjetno je vzrok tudi v tem, da slovenski športniki odlične rezultate dosegajo v skoraj vseh panogah?
V tistih časih Slovenija drugih tako uspešnih športov skorajda ni imela. Zdaj je drugače. Recimo rokomet. Fenomenalno četrto mesto na svetovnem prvenstvu. Pa tudi v zimskih športih imamo odlične skakalce, deskarje, Filipa Flisarja ... Več je vsega in tudi mladi za nove discipline rečejo: to je 'kul', to bomo gledali. Takrat je bilo le alpsko smučanje in s tem smo se identificirali na Zahodu. Bili smo socialisti na Vzhodu, ki se drenjamo proti Zahodu, in to je bila naša identifikacija. Tako smo se tudi vedli.

V 80. letih je bil naš ponos tudi Elan. Danes skorajda noben tekmovalec več ne vozi na Elanovih smučeh. Kako vidite ta zaton?
Elan je nekje do osamosvojitve, ko so začeli krasti denar, v tekmovalnem smučanju igral vodilno vlogo. Razvoj je bil fantastičen, tam so bili strokovnjaki, ogromno sredstev so vlagali v razvoj in razvijali odlične materiale. Ko pa gre enkrat podjetju slabo, se začnejo rezi. Za Boštjanom Gaserjem so vsi, ki so bili vodje tekmovalne službe, razpolagali z manj denarja, kar pomeni okrnjen razvoj in vedno večji dvom o kakovosti. Preostala podjetja so znala kopirati.

V Mariboru ste opravili snežno kontrolo in preverili, ali je dovolj snega za tekmo. Ali to počnete le na tekmah za Zlato lisico?
Le v Mariboru in Zagrebu. Fis določi znano osebnost iz smučarije, ki je bil po možnosti prej tehnični delegat. Vsak snežno kontrolo izvede v bližini svojega doma, da Fis nima veliko stroškov. Na ta način ohranjam tudi stike s Hujaro in Skardaalom. Včasih smo bili veliko skupaj in mi zaupata.

Na Güntherja Hujaro je v Kitzbühelu letelo veliko očitkov, ker je kljub slabim razmeram vztrajal, da se izpelje prvi trening smuka. Kako komentirate, da včasih ignorira želje tekmovalcev in uveljavlja svoj položaj?
V smučanju je vedno treba kdaj tvegati. Zgodi se, da včasih tvegaš preveč, včasih premalo. Ko si v takšni vlogi, imaš na eni strani željo, da nekaj izpelješ do konca, na drugi strani pa moraš biti demokratičen s tekmovalci oziroma vodji ekip. Oboje včasih ne gre. Verjetno lahko za ta trening v Kitzbühelu rečemo, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo. Toda po drugi strani se lahko zgodi, da je tekma v kraju, ki nima takšnega slovesa kot Kitzbühel, odpovedana, ker so si trenerji tako zamislili. Ker na primer špekulirajo, da bo bolje, če se tekmovalci spočijejo. Če direktor tekmovanja te igre ne spregleda, lahko nasede. Trenerji bodo zadovoljni, organizatorji pa ne. Skratka, tu so lahko navzkrižni interesi in je to težko uskladiti.