23-letni Kosi je s 14. mestom na smuku v Kitzbühelu poskrbel za žarek upanja v slovenskem moškem alpskem smučanju. Na prizorišče najpomembnejše tekme svetovnega pokala je prišel samozavesten in ni čutil strahospoštovanja. Osvojil je svoje prve smukaške točke v svetovnem pokalu in na zadnji tekmi pred svetovnim prvenstvom dokazal, da Slovenija vendarle ima smučarja, ki bi lahko v prihodnosti dosegal lepe rezultate.

Lepo napredujete, sploh če pomislimo, da ste bili na prvi tekmi sezone v Lake Louisu 62.!
Na tisti tekmi sem bil tako razočaran, ko sem na semaforju za seboj videl le eno ime. Mislil sem si: toliko truda sem vložil, toliko pričakovanj, pa takšen začetek. A že v Beaver Creeku sem bil blizu točkam, tudi na treningih sem bil vedno boljši in sem v Kitzbühel prišel samozavesten. V prejšnjih dveh sezonah sem prišel s strahospoštovanjem, zdaj pa me je bilo strah le tega, da me ni strah. Spraševal sem se, kaj je narobe. Pogrešal sem ta adrenalin. Ko se postaviš na štart Streifa, ti srce vedno bije hitreje. Ne vem, kaj se je zgodilo, morda pa ima zasluge res tisti deček, ki me je tako impresioniral.

Ste se vprašali, kaj bi bilo, če bi bil štart z vrha?
Težje bi bilo voziti na limitu. Streifa se ne smeš lotiti brezglavo, ampak moraš na nekaterih odsekih smučati preudarno. Če bi šli z vrha, bi bilo težje, čeprav mi je šlo na treningih v redu. Sprva sem sicer mislil, da bo zame slabše, ker so štart prestavili nižje, saj se zaradi svoje majhne teže na ravninah ne počutim najbolj samozavestnega. Toda v glavi sem se pripravil, da sem sposoben veliko in da lahko prečno traverzo odpeljem dobro. Kakor koli, super je, da so prestavili štart nižje, saj je 14. mesto moja najboljša uvrstitev na smukih, tako na treningih kot na tekmah.

Pomembno vlogo na takšnem šprinterskem smuku igra tudi priprava smuči. Ste zadovoljni s svojim serviserjem in z znamko Atomic?
Vsekakor so bile moje smuči optimalno pripravljene in bi se rad zahvalil serviserju. Po tekmi v Wengnu mu je bilo hudo, ker sem bil diskvalificiran zaradi milimetra previsokih slalomskih smuči. A tudi to se zgodi. Nisem se preveč sekiral, ker sem izgubil 11. mesto, verjel sem celo, da je to bilo nekako usojeno. Zdaj sem dobil tudi potrditev, da so smuči prave. Razmišljal sem o menjavi opremljevalca smuči. Prej sem v karieri po tretjem letu vedno zamenjal znamko. Lani se je po sezoni izteklo tretje leto in sem se Atomicu že zahvalili, toda nato sem si premislil. V Kitzbühelu sem bil v petek na superveleslalomu najhitrejši v prečni traverzi.

Atomic vas najbrž ne plačuje. Ali dobite vsaj najboljše modele smuči?
Za smuk nisem dobil najnovejšega modela, kot ga je recimo Max Franz, sem bil pa zato z malce starejšim modelom povsem konkurenčen. Zdaj ne bi zamenjal, tudi če bi mi Atomic ponudil najnovejše. Plačajo ne, sem zadovoljen že s tem, da so Atomic sprejeli v naš smučarski sklad in da dobim dovolj parov smuči in čevljev.

Iste smuči, s katerimi ste v Kitzbühelu dosegli 14. mesto, ste imeli že v Wengnu. Boste z njimi tekmovali tudi na svetovnem prvenstvu?
Se bomo še odločili. Zanimivo, da sem imel ravno te smuči ves čas za nekoliko počasnejše, potem pa mi je serviser Renato Gašpar pripravil ta par za trening smuka v Wengnu in sem bil nekako šokiran nad njegovo izbiro. V bistvu je predvsem on sprva zaupal smučem, ki pa so mi na treningu v Wengnu prinesle 16. izid. Vzel sem jih tudi za tekmo superkombinacije, imel sem celo najvišje izmerjeno hitrost na eni izmed meritev. To mi je povedalo, da so smuči res prave. Za severnoameriški sneg velja pravilo, da naj bi bili robniki čim bolj spiljeni, da tako čim manj voziš po robniku. Tam je po navadi že tako dober oprijem in se da smučati tudi s tanjšimi robniki. Torej, čim več se je treba voziti po "masi". To skrivnost mi je zaupal Žiga Rozina, v prejšnjih sezonah serviser Natka Zrnčića Dima. Vsekakor gre v Vail zraven tudi par iz Kitzbühela, če ne bo drugače, bomo pa smuči spilili (smeh).

Precej nenavadna je prigoda s smučmi na lanskih olimpijskih igrah. Kaj se je zgodilo?
Prav za Soči sem si več let hranil najboljša para slalomskih smuči, s katerimi sem tekmoval na mladinskem SP-ju leta 2011. In potem sem pri prvem paru uničil robnik na ogrevanju, na tekmi pa so odstopili robniki še pri drugem paru, čeprav je res, da sem tudi sam naredil napako in zajahal količek. Vsi smo očitno dali svoj maksimum.

Verjetno ste tudi veseli, da vam ne bo treba kriti stroškov poti na svetovno prvenstvo v Vailu ...
Ker imam A-normo, je vse pokrito, sicer bi si moral poravnati potne stroške, torej letalski prevoz. Velik strošek je to, sploh zame, saj nimam prihodkov.

Koliko ste zaslužili za 14. mesto na smuku v Kitzbühelu?
2.000 frankov.

Je to vaša največja nagrada do zdaj?
Pred petimi ali šestimi leti sem dobil 2.000 evrov in psa šarplaninca, ko sem v Makedoniji osvojil šarplaninski kup.

Zanimivo. Za kakšno tekmovanje gre?
Kombinacija slaloma in veleslaloma. Prvi dan dve vožnji slaloma, naslednji dan dve vožnji veleslaloma. Gledalcev je zelo veliko in verjemite, da je tam bolje tekmovati kot v Lake Louisu, kjer ni nikogar. Ko sem prišel v cilj in bil prvi so mi takoj pomolili mikrofon pod usta. Na razglasitvi se je pa oder za zmagovalce porušil in smo padli v sneg.

Kako pa ste šarplaninca spravili v Slovenijo?
Bojan Križaj mi je pomagal. Na tekmovanje je bil povabljen kot nekakšen promotor. V Makedoniji ni bilo težav, nobenega resnega preverjanja pri vkrcanju v letalo ni bilo. Kot da bi šel v Mariboru na vlak. V prostor za potnike sem nekako "prešvercal" kužka. Nosil sem ga v manjši kletki, prekriti z bundo. Ves čas je bil na sedežu poleg mene in k sreči ni lajal. V Sloveniji je bilo pa težje, carina je na višji ravni. K sreči je Bojan Križaj izkoristil svoja poznanstva. Upam, da me ne bodo zdaj po tem razkritju dali v zapor. Naj me vsaj potem, ko pridem s SP-ja.

Imate še tega psa?
Dal sem ga mojemu takratnemu trenerju Dušanu Javniku, ki je tudi vinogradnik in ima dovolj prostora. Sicer pa je kuža zdaj velik kot krava in zgleda kot kak medved.

Kako mu je ime?
Alfi. Bi vam pa rad povedal še eno živalsko dogodivščino. Ko smo se vozili iz Wengna v Kitzbühel, smo se morali ustaviti v Švici, ker je bil na cesti malce ranjen gams, ki ni upal nikamor. Čakali smo in čakali, gams pa se ni premaknil. Na eni strani je bila skalnata stena, na drugi prepad. Šel sem ven iz avtomobila in želel preusmeriti gamsa v gozd. Sprva mi je šlo kar v redu, a gams se ni pustil in je šel proti predoru. K sreči mi je pomagal še neki tovornjakar in s skupnimi močmi smo zmogli. Nora izkušnja ... Ko sem gamsa držal za nogo, je z njo boksal ob steno, zato me še zdaj boli roka. Ko se je avantura končala in smo gamsa spravili na varno, sem se spomnil, da je simbol Kitzbühela gams. Dobil sem znamenje, da se obetajo lepši časi.

Ste se v Kitzbühelu srečali s kakšnimi zvezdniki?
Ne. Šele ob prihodu domov sem videl, da je bil tam Bernie Ecclestone. Sem velik navdušenec formule ena in če bi to vedel prej, bi poskušal priti do njega. No, ja, najbrž me ne bi sprejel, ampak - poskušal bi.

Menda v množici ljudi niti do svoje mame niste mogli ...
Ko sem prišel v cilj smuka, sem najprej pomislil na starše. Mati me je na petkovem superveleslalomu čakala ob ogradi in sva se srečala, na smuku pa je bilo ogromno ljudi. V navijaški coni me je varnostnik spraševal, kaj iščem. Povedal sem mu, da iščem mamo, ljudje tam okoli pa so se smejali. Žal je nisem našel in smo se srečali šele v hotelu. Sem se pa potem z njimi peljal domov.

Za koga navijate v formuli ena?
Vedno sem bil navijač Ferrarija in Schumacherja, potem pa sem postal navijač Felipeja Masse, ki mu ostajam zvest, čeprav je šel k Williamsu. On je moj najljubši dirkač. Sem bil pa letos tudi na dirki v Avstriji in sem bil poln adrenalina, ko sem videl to hitrost in moč formule. Mi je kar žal, da ni teh hitrosti pri smučanju.

Resno? Saj vendar drvite s 160 km/h, pri čemer niste v bolidu kot dirkači formule ena!
Moj rekord v Wengnu je 157,73 km/h. Tisto sezono je bil smuk res hiter. Na prvem treningu je šla večina čez 150 km/h, jaz pa ne. Za drugi trening je bila želja, da presežem 150 km/h. Tako sem drvel proti tistemu merjenju hitrosti, da nisem šel iz smukaške preže in me je zato v radiusu močno stisnilo skupaj. Začutil sem bolečino v hrbtu in pomislil, da sem nor, ker to počnem. A potem so mi v cilju povedali, da je bila to rekordna hitrost. Resda jo je že čez deset minut podrl Bolgar, čez dva dneva pa Johan Clarey, ki je postavil še vedno veljaven rekord 161,9 km/h. Peter Pen, takrat še trener v hrvaški reprezentanci, se je pošalil, da sem najhitrejši na svetu in drugi najhitrejši na Balkanu.

Upali smo, da bo prihod Petra Pena obrnil smukaško krivuljo navzgor, a smukačem letos večinoma ne gre po načrtih ...
To ne gre čez noč. Vseeno mislim, da smo Boštjan Kline, Martin Čater in jaz pokazali napredek, Rok Perko in Andrej Šporn pa sta tudi hitra na določenih odsekih. Na tekmah sicer tega še ni videti, a trdim, da je Pen najboljša izbira za našo ekipo. Stoodstotno mu zaupam.

Vas negativizem, ki preveva spletne forume, prizadene?
Ne. Razumem, kako je, ko si navijač, bi pa vseeno priporočal več strpnosti. Verjemite, da si športnik sam najbolj želi uspeha. Pogosto pisci takšnih sporočil kažejo nepoznavanje tega športa. Komentarjev največkrat ne berem, priznam pa, da sem jih bral na MMC-ju, ko ste uporabili moj citat. Vesel sem, da so bili komentarji pozitivni.

Tomaž Okorn, @Tomaz_Okorn