To je prva moška kombinacijska tekma na svetovnih prvenstvih za Slovenijo. Urbana Laurenčiča smo povprašali, kako jo je pospremil.

Športni novinarji radi sprašujete po občutkih. Tokrat pa novinar vam zastavlja vprašanje, kako bi po prespani noči strnili svoje občutke ob komentiranju včerajšnje tekme.
Drugače je kot na tekmovališču, smučarji svoje odsmučajo, mi imamo drugo delo, ki se ne konča potem, ko tekmovalec prismuča v cilj. Mi moramo tisto najboljše narediti po tekmi, dobre prispevke, izjave, intervjuje. Človek lahko res šele pozno zvečer, ko se uleže v posteljo, podoživi vse skupaj. Kar verjetno vse najbolj zanima, je to moje čakanje na komentatorskem mestu. Moški uspeh na velikih tekmovanjih je zdaj pač končno tu – srebrna medalja. Z Matjažem Vrhovnikom sva bila res navdušena, zase lahko rečem, da sem bil res vesel. Zagotovo so takšni trenutki zelo lepi in predvsem takšni, ki si jih bom zapomnil za vse življenje.

Včasih je težko pozabiti na svoja čustva, ker že vrsto let spremljate te smučarje, njihove vzpone in padce ... Kako težko je bilo zadrževati čustva med prenosom?
Na srečo imam že nekaj izkušenj, tako da sem predvideval, kako bo tekma potekala. Logično je, da če moraš čakati trideset tekmovalcev, ta čustva niso takšna, kot če bi Štefan Hadalin vodil po prvi vožnji slaloma, pripeljal na cilj in zmagal. Celotna tekma se je vlekla. Prenos je bil dolg eno uro. In posledično ni tistega izbruha čustev. Tudi ko je pripeljal dol, nismo vedeli, ali je to ali ni zadosti. Tako da s tega vidika sama tekma ni bila tako zahtevna, je pa dejstvo, da so čustva prisotna, sploh ker te fante poznam, trenerje poznam vrsto let, vem, koliko dela je v ozadju, in je logično in tudi prav, da so čustva prisotna, da je prisotno neko navijanje za naše. Mislim, da je bilo čustev v neki pravi meri.

Štefan Hadalin je v prvi izjavi po tekmi, s solzami v očeh, ostal brez besed. Med prenosom sta se v nekem trenutku z Matjažem Vrhovnikom izklopila, kaj se je dogajalo v tistem trenutku, so bile tudi pri vama solze v očeh?
Ko pride tak uspeh, je logično, da tekmovalci zadržujejo emocije v sebi. Potem pa, ko jih novinar dregne z nekim vprašanjem, jih to odpre oziroma bi lahko rekel, da jih to zablokira, in zato ni mogel izpeljati tistega prvega intervjuja. Z Matjažem sva navijala, vedela sva, kako bodo stvari potekale, in potem, ko je Marco Schwarz ostal zadaj, in je Štefan ostal na drugem mestu, je bilo jasno, da ga lahko prehiti samo še Riccardo Tonetti. Seveda ne moreš povedati, da bo medalja, ker bi bila to največja neumnost, če bi te kasneje tekma razvila drugače. Slalom je bil kratek in preprosto je bilo treba odpeljati do konca, do Dominika Parisa, oziroma do Ryana Cochrana - Siegla, in ko je on zaostal, je bilo jasno, da bo medalja. In potem smo se veselili, ne morem pa povedati, da je bil to trenutek, ko sva ostala brez besed.

Toliko časa ste čakali na medaljo na velikih tekmovanjih. Ali vam je bilo v preteklosti kdaj žal, da se niste odločili, da bi komentirali žensko smučanje, ker je bilo tam več uspehov?
Včeraj mi je kolega Tomaž Hudomalj rekel: »Vidiš, čakal si osemnajst let, jaz sem čakal približno dve tekmi.« Ne, ni mi žal. Sploh ne. Moji začetki so bili že povezani z moško reprezentanco, ko sem prvič vstopil v alpsko smučanje. Spremljam jo ves ta čas. Vedno sem se veselil z dekleti, s Tino Maze, Ilko Štuhec in tudi večinoma sem bil jaz v cilju na velikih tekmovanjih, in sem bil res srečen. Ni pa se mi nikoli po glavi podila misel, da bi raje komentiral ženske, samo zato, ker so naše spredaj, ne.

Ali ste po tekmi tudi vi prejeli kakšno čestitko?
Sem, od najbližjih. To so čestitke, ki si jih izrečemo v nekem res najožjem krogu. Mislim pa, da v tem primeru komentator nima nobenega vpliva na razplet tekme. V tem primeru si čestitke zasluži samo Štefan in reprezentanca. Midva z Matjažem sva tukaj v službi, da to pospremiva. Upam, da sva to naredila dobro, verjamem, da sva. Reporterja pa pri tem primeru nimata ničesar.

Svoje prve stopničke v tej sezoni ste komentirali iz komentirnice v Ljubljani. Sedaj ste bili na prizorišču. Kako bi primerjali komentiranje iz Ljubljane in komentiranje na prizorišču?
Velika razlika je. Salbach sem delal sam iz Ljubljane, zdaj je bil zraven mene Matjaž. Na prizorišču je lažje, ker iz komentatorske kabine vidiš cilj, vse dogajanje in imaš vse aktualne informacije pred tekmo, med njo in po njej. Mislim, da se je to tudi med prenosom videlo, ker sva že od jutra pred smukom gledalcem prenesla vse pomembne informacije in tudi napovedala stvari tako, kot so se potem tudi odvile. Zato smo tukaj. Da lahko damo več tistih pomembnih informacij, ki potem lahko zaokrožijo neko celoto. Ko sediš v komentirnici v Ljubljani, vidiš samo tisto sliko, ki jo vidijo gledalci doma, in takrat to komentiraš. Takrat neke dodane vrednosti ne more biti.

Zdaj prihajajo na SP-ju na vrsto tehnične discipline. Kakšna je vaša napoved?
Dobra. Mislim, da je sploh ta medalja Štefana Hadalina po svoje velika razbremenitev tudi za Žana Kranjca. Ko smo se po tekmi pogovarjali z njim, je že razmišljal v tej smeri. Žan zdaj ni nekdo, ki bi na veleslalomu pred tekmo reševal položaj v smislu, da mora tudi on, da bomo nekaj imeli. Zato mislim, da je to velika pozitivna spodbuda in si bo zdaj želel sam sebi dokazati, da lahko tudi on, če sta tudi Ilka Štuhec in Hadalin, zato je zdaj veliko bolj nevaren, kot če bi bil v kakšnem drugem položaju. Hadalin bo pa v slalomu lahko šel res sproščeno na tekmo. Kot smo videli že na prejšnjih prvenstvih, je bilo Mariu Mattu in Marcelu Hirscherju v slalomu bistveno lažje, ko sta osvojila medaljo. Ne napovedujem, da bo Štefan Hadalin v specialnem slalomu na stopničkah, tako daleč še nismo, pa čeprav bi si sam to želel. Je pa to lahko še ena odlična tekma za Štefana Hadalina in posledično za nas gledalce, ki bi uživali in navijali. Pri tehničnih disciplinah pri fantih napovedujem dva dobra rezultata.