Slovenski ženski biatlonski reprezentanci bosta na svetovnem prvenstvu na Pokljuki na pomoč priskočili Živa Klemenčič in Lena Repinc. Mladinki je v reprezentanco vpoklicala trenerka Andreja Mali, potem ko je novi koronavirus prizadel tudi ženski tabor.

Živa Klemenčič ima za seboj že kar nekaj biatlonskih tekem, prvič je nastopila v mladinskem pokalu na Pokljuki v sezoni 2016/17, ko je zasedla 27. mesto. 20-letnica je nazadnje nastopala na evropskem prvenstvu v poljskem Duszniki-Zdroju, kjer je s slovensko štafeto zasedla 14. mesto.

Komaj 17-letna Lena Repinc, ki bo aprila dopolnila 18 pomladi, je biatlonsko kariero začela v sezoni 2018/19 na svetovnem mladinskem prvenstvu, kjer je med posameznicami osvojila 37. mesto med stotimi nastopajočimi, tako kot Klemenčičeva je nazadnje nastopila na EP-ju v štafeti.

Na nastop na prvenstvu v moški reprezentanci upa tudi mladi Anton Vidmar, ki se zaveda, da je v reprezentanci sedem tekmovalcev, prosta mesta pa so samo štiri. Vseeno je poudaril, da bo že sam nastop na Pokljuki zanj velika nagrada, čast in odgovornost.

20-letnik je na mladinskem svetovnem prvenstvu večkrat navdušil, nazadnje je na tem tekmovanju nastopil v prejšnji sezoni v Lenzerheideju, kjer je na 15-kilometrski preizkušnji zasedel 9. mesto.

Pred začetkom letošnjega biatlonskega svetovnega prvenstva na Pokljuki smo vsakemu slovenskemu reprezentantu in reprezentantki v MMC-jevi rubriki 5 v tarčo postavili pet enakih vprašanj:

Sorodna novica Fortin: Privabiti več gledalcev je bil podoben uspeh kot stopničke Faka ali Brankovičeve

Če bi lahko živeli kjer koli na svetu, kje bi živeli?
Živa Klemenčič: Če bi obstajal kraj, kjer bi bilo vedno dovolj snega in hkrati ne preveč nizke temperature, potem bi živela tam. Mraz je namreč dejavnik, ki mi je pri biatlonu najmanj všeč.
Lena Repinc: Ta trenutek je moj trenutni dom tudi moj sanjski dom. Blizu imam vse, kar potrebujem. Pokljuka ni daleč, dobesedno čez cesto imam prekrasne tekaške proge, poleti pa je Bohinj čudovit kraj za treniranje. Po napornih treningih pa še kopanje v jezeru. Mislim, da bolje sploh ne bi moglo biti. Če bi živela kje drugje, tudi ne bi mogla biti del tako krasne ekipe. Pozneje, ko bom končala svojo biatlonsko kariero, pa bi se z veseljem za nekaj let preselila na Novo Zelandijo, da bi lahko živela ob morju. Tako, da malo zamenjam okolje, potem pa bi se vsekakor vrnila nazaj.
Anton Vidmar: Izmed vseh destinaciji tega sveta bi se ponovno odločil za okolico Ljubljane. Prvič zato, ker je lepo, čisto in prijazno mesto. Drugič zato, ker so tako morje kot gore zelo lahko dostopni, tako da si lahko po enourni vožnji v popolnoma drugem svetu.

Kako se motivirate pred vsakim treningom, vsako tekmo?
ŽK: Motivacija pri meni navadno ni težava, saj v treningih uživam. Kadar pa je težko, razmišljam o dobrih občutkih, ki pridejo po opravljenem treningu. Na tekmovanja se pripravim tako, da vizualiziram svojo izvedbo in se osredotočam na vse, kar moram storiti za optimalen nastop.
LR: Težav z motivacijo pravzaprav nimam, saj na treningih in tekmah res uživam. Pred vsako tekmo si rečem, da se grem tja zabavat. Tekmovati, tako kot je treba, ampak se ob tem vseeno zabavati. Če greš na tekmo s takim mišljenjem, je potem veliko lažje premagovati vse napore. Veliko več težav mi pred tekmami povzroča trema, ki je vedno prisotna tudi pred hitrimi treningi.
AV: Moram priznati, da prav posebnega postopka motivacije nimam. To počnem predvsem zase in za svojo prihodnost. Vsi moteči dejavniki, ki so v moji glavi, ob taki miselnosti izpuhtijo.

Od koga ste se v življenju največ naučili ali koga najbolj cenite?
ŽK: Mislim, da če si dovolj odprt, se lahko od vsakega nekaj naučiš. Najbolj cenim ljudi, ki mi povedo, česa ne delam prav, in mi pomagajo, da delam boljše.
LR: Najbolj med vsemi cenim in spoštujem kar atija. Vedno mi stoji ob strani in me spremlja na skoraj vseh treningih in tekmah. Že veliko me je naučil, saj ima za seboj precej življenjskih izkušenj. Osnov teka na smučeh sem se naučila prav od njega. Tako očetu kot mami pa sem zelo hvaležna, da sta me prepričala, da začnem trenirati tek na smučeh in pozneje tudi biatlon. Brez njune spodbude danes ne bi bila tukaj. Hvala.
AV: V življenju sem se največ naučil od svojih staršev. Velik del je prispeval tudi moj dedek po očetovi strani. V mojem življenju je pustil velik pečat, zato ga tudi zelo cenim in spoštujem.

Katera je vaša najljubša anekdota oziroma smešna stvar, ki se vam je pripetila na biatlonskih tekmah oziroma ob njih?
ŽK: Ko sem bila še mlajša in sem tekmovala še z zračno puško, sem enkrat na tekmi odtekla en kazenski krog več, kot bi morala.
LR: Vedno se bom spominjala svoje prve tekme na tekaških smučeh, ki je potekala na tekaških progah na Dobravi. To je bilo, še preden sem sploh začela trenirati. Pravzaprav še nisem znala niti dobro stati na smučeh in sem že na štartni črti večkrat padla. V cilj sem seveda prišla zadnja, z ogromnim zaostankom, čeprav je bil krog dolg le par sto metrov.
AV: To se mi je zgodilo, ko sem bil še v mlajših kategorijah. Skratka, poleg štartnega prostora je prostor za ogrevanje, kjer sem imel postavljene smuči za ogrevanje in tekmovalne smuči. Zaradi nervoze in hitenja na štart sem zamešal smuči, tako da sem odšel na štart in tekmoval s smučkami za trening. Šele ob prihodu v cilj sem opazil, da imam napačne smuči.

Kaj bi počeli, če se ne bi ukvarjali z biatlonom?
ŽK: V celoti bi se posvetila študiju psihologije, ki je trenutno zaradi naporne tekmovalne sezone na stranskem tiru.
LR: Šport že kar nekaj let igra zelo pomembno vlogo v mojem vsakdanu, zato si težko predstavljam življenje brez njega. Če se ne bi ukvarjala z biatlonom, bi verjetno trenirala kakšen drug šport ali pa bi se le ljubiteljsko ukvarjala s športom. Zelo rada namreč tudi kolesarim, tečem in hodim v hribe.
AV: Skoraj zagotovo bi se bolj posvetil študiju in obštudijskemu delu. V prostem času pa bi se rekreativno ukvarjal s športom.