Kdo se ne spomni svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju leta 1991, ko je Franci Petek v nedeljo, 10. februarja, presenetljivo postal prvak na veliki skakalnici? Nasmejani Leščan, takrat še najstnik, je v Predazzu znal proslaviti velik uspeha in je s pristnim veseljem osvojil srca slovenskih ljubiteljev skokov.

Po karieri ni utonil v pozabo, saj je na komercialni televiziji v športnem uredništvu pogosto nastopal pred kamero, zadnje čase pa ga poznamo kot športnega direktorja slovenske skakalne reprezentance. Vmes je našel čas tudi za študij in doktoriral iz geografije.

Slovenija te dni upa, da bo tekačica Petra Majdič v torek postala svetovna prvakinja v šprintu in se pridružila dvema prvakoma, ki jih imamo v nordijskih disciplinah. Oba sta iz skakalnih vrst. Pred 18 leti je prvemu uspelo Franciju Petku, pred štirimi leti Roku Benkoviču.

V pogovoru za MMC je Petek povedal, da se zlatega Predazza rad spomni, ko mu je težko in se potem vrne v dni, ko je najbolj sijalo sonce. Kakšnih zamolčanih zgodb nam ni zaupal, je pa novembra, ko je gostoval v oddaji NLP na TV Slovenija, povedal zanimo "štorijo", kako bi nespametno ravnanje kmalu preprečilo njegov nastop na svetovnem prvenstvu.

S prijatelji se je namreč le nekaj dni pred prvenstvom odpravil na Vogel: "Šli smo smučat, tam smo se vozili tudi z gumami. Precej hitro je šlo in me je vrglo v macesen. Imel sem veliko sreče, enega angela varuha, tako da se ni nič hujšega zgodilo," se spominja nesreče, ki jo je takratnim trenerjem do danes zamolčal.

Ko ni v službi, je Petek, ki je bil prvi zastavonoša za samostojno Slovenijo na olimpijskih igrah (leta 1992), najraje v krogu družine. Ker rad jadra, nas je zanimalo, če je ženi in trem otrokom že obljubil kakšne poletne počitnice na jadrnici. "Z družino ne hodimo na jadrnico, ampak kar na kopno, na morje ali v hribe!"

Je še kakšna zgodba, ki je ostala javnosti skrita? Morda spomini, ki jih zaupate le prijateljem?
Mislim, da ne. Zdaj je pa le že 18 let od tega in se spominjam se le še tistih ključnih stvari. Jasno, spomini so prekrasni, predvsem pa se jih je dobro spomniti, ko je težko in se spomniš, kako je, ko sije sonce.

Takrat je bilo to presenečenje. Kako je naslov vplival na vašo kariero?
Postavijo se višje norme in s tem nekako prideš na višjo raven. Pomembno je, da športnik to doživi kot spodbudo, ne kot zavoro. Spodbudo, da delaš na višji ravni, ne da čutiš pritisk.

Slovenija vas je takrat spoznala kot vedno nasmejanega fanta. Po je bilo vaše življenje tudi po karieri srečno?
Življenje je življenje, vsi smo krvavi pod kožo in imamo težave. Načeloma se ne predajam slabi volji ali malodušju. Hvala bogu, da sem tak, da znam biti vesel in skoraj ga ni, da bi slabo voljo stresel nanj.

Imate dovolj časa za družino?
Nekaj odrekanja je, ampak se trudim in družine ne obremenjujem s svojim ritmom in vsebinami mojega dela.

Ste družini za poleti obljubili kakšen jadralski dopust, glede na to, da ste po duši jadralec?
Po duši sem res jadralec, ampak z družino ne hodimo na jadrnico, ampak kar na kopno, na morje ali v hribe.

T. O.