Ana Bucik in Neja Dvornik, obe tekmujeta v tehničnih disciplinah, sta žrtvi prazne blagajne alpincev (dolg znaša že skoraj 900 tisoč evrov). Ponujenega programa nista sprejeli, edina rešitev je bila, da sami prispevata po 40 tisoč evrov, če želita imeti na primer tudi fizioterapevta, ki pa je na tej ravni nujen. Pogovarjali smo se z Ano Bucik, ki je imela lani slabo zimo, a je letošnje poletje odlično trenirala v Ushuai. Pravi, da zaupa svojemu trenerju Mitji Kuncu, zato optimistično zre v novo sezono svetovnega pokala, ki se bo čez manj kot dva tedna začela z veleslalomom v Söldnu.

Lani ste spodbudno začeli sezono, z 11. mestom v Söldnu, kar je bil vaš daleč najboljši izid na ledeniški premieri. V nadaljevanju ni šlo po načrtih, le še enkrat (januarja v Jasni) ste bili med 15 najboljšimi. Sredi sezone ste zamenjali tudi trenerja. Zelo stresna sezona, kajne?
Težko je bilo. Z izjemo uvodne tekme je bila sezona zame slaba. Če kdo, sem bila sama razočarana. Več stvari ni šlo v pravo smer. Decembra smo se odločili tudi za menjavo trenerja. Takrat o tem nisem govorila, a je vse skupaj močno vplivalo name. Vsi smo potrebovali nekaj časa, da so stvari stekle v pravo smer.

Pri Gregi Koštomaju torej ni bilo zaupanja?
Nisva se ujela, kot bi si želela. Več malenkosti je bilo. Poskušali so združiti vse tekmovalke pod eno ekipo, a ni šlo vse gladko. Ni bilo prave energije in treba je bilo narediti spremembo. Na srečo je vskočil Mitja Kunc. Ni mu bilo lahko priti sredi sezone, potrebovala sem nekaj časa, da so se stvari začele obračati na boljše. Zdaj sem zadovoljna, zaupava si, treningi so na takšni ravni, kot si želim.

Če ste lansko sezono naredili korak nazaj, upate torej zdaj na dva koraka naprej ...
Seveda, krivuljo želim obrniti navzgor. Vem, da lani nisem pokazala tistega, kar sem sposobna. Upam, da spet prebudim stare občutke. Na treningih mi to uspeva.

Bi lahko rekli, da ste v lanski sezoni preživljali najhujše trenutke v karieri?
Ni bilo preprosto iti čez vse skupaj. Sezono sem vendarle začela kot osma slalomistka na svetu, želiš si med elitno sedmerico, a gre iz tekme v tekmo navzdol. Zavedam se, da so padci del športa, in poskušala sem ostati pozitivna. Po sezoni sem potrebovala nekaj časa, da sem se odpočila in si spet želela na sneg. Zdaj imam res dobro ekipo, ki ji stoodstotno zaupam.

Opreme niste zamenjali, še vedno ste na smučeh in čevljih Salomon.
Z opremo sem res zadovoljna, podpora je odlična in nisem niti razmišljala o menjavi.

Smučarji pogosto poudarjate, da potrebujete čas, preden zaupate materialu, pa o raznih nastavitvah, ki jih iščete še med sezono, kar se nepoznavalcu zdi nenavadno. Češ, mar niste imeli časa poleti?
Seveda si želiš, da je material dokončno izbran avgusta in potem lahko samo še treniraš. Toda pri smučanju je tako, da se med sezono vedno pojavijo določene malenkosti, ki jih želiš izboljšati. Te nastavitve včasih najdeš hitreje, včasih potrebuješ več časa. To poletje smo imeli v Argentini zelo dobre razmere in smo opravili glavnino testiranja, a moramo videti, kako se bo material obnesel v Evropi v zimskih razmerah. Pozitivno je tudi to, da s serviserjem Andrejem Čerinom sodelujeva že dolgo, kar pomeni, da me dobro pozna in točno ve, kaj kdaj potrebujem.

Ste se osredotočili na kakšno posebno napako v tehniki?
So določene napake, ki se vlečejo že tako rekoč vso kariero in jih moraš ves čas popravljati. Vedno se najde še kakšna napaka, je pa seveda vse lažje, če si v formi. Takrat ti bolj ležijo vsi tereni in vse podlage.

Koliko dni smučanja ste opravili to poletje v Argentini?
Toliko, kot smo načrtovali – skupno 32 smučarskih dni. Bolj kot sama številka je pomembno, da so bili treningi kakovostni. Prednost Ushuaie je, da je tam veliko različnih prog, torej različnih konfiguracij terena, imeli pa smo tudi različne snežne površine, vključno s politimi tereni. Tako lahko stopnjuješ svoje smučanje. Večinoma smo imeli dobre razmere.

Katerim disciplinam ste se posvečali?
Če primerjam slalom in veleslalom, je bilo med pripravami malo več poudarka na veleslalomu, kar je tudi posledica tega, da je veleslalomski uvod v Söldnu toliko prej. Uspelo nam je narediti še nekaj superveleslalomskih treningov, kar je ključno za napredek pri veleslalomu.

Ko omenjate snežno površino, se zdi pomembno, da se dobro znajdete tudi na pomladanskem snegu. V lanski sezoni je bilo veliko takšnih tekem, kajne?
To je res. Pogovarjali smo se, da je smiselno trenirati čim več v takšnih razmerah, čeprav je vsaj zame veljalo, da sem imela do zdaj težave predvsem na ledenih progah, na katerih je samozavest zelo pomembna. Vse podlage poskušam čim bolj vključiti v trening, da se počutim domače.

Vsaka članica reprezentance ima svojega trenerja. Koliko je sodelovanja?
V osnovi z Nejo Dvornik trenirava skupaj, imava enak program, za katerega morava precej doplačati, tekmujeva tudi v istih disciplinah, slalomu in veleslalomu. Zanjo je odgovoren Denis Šteharnik, zame Mitja Kunc. Med seboj dobro sodelujemo in sledimo istemu programu. Smo si dobra konkurenca na treningu, vsaka pa se zaveda svojih primanjkljajev in jih skuša s svojim trenerjem izboljšati. Nika Tomšič bo z nami trenirala do začetka sezone, potem jo čaka evropski pokal. Lila Lapajne ima svoj program, tekmuje le v slalomu in ima svojega trenerja. Se nam je pa pridružila v Ushuaii in smo trenirali skupaj. Andreja Slokar je od nas precej ločena, letos nismo naredile nobenega skupnega treninga.

S katerimi reprezentancami ste se srečale v Ushuai?
Na koncu smo trenirale z Italijankami in Švicarkami. Bilo je nekaj primerjav, vedno je dobrodošlo videti, kako smučajo konkurentke, in dobiti občutek, ali greš v pravo smer.

Tam sta trenirali tudi Mikaela Shiffrin in Petra Vlhova. Ste ju videli?
Drži, obe sta bili v Ushuai. Mikaele nisem videla, Petro sem in sva malo poklepetali. Vesela je, da po poškodbi spet normalno trenira, a jo čaka še kar nekaj dela, da bo v želeni formi.

Kje boste zdaj v Evropi iskale dobre terene?
Želja je trenirati v Val Senalesu, upamo, da tudi v Söldnu.

V Söldnu se bo čez manj kot dva tedna že začela sezona. Na terenu, ki je zelo zahteven, in v razmerah, ki jih v dnevih pred tekmo praviloma niste bile vajene.
Vsekakor je Sölden zahtevna prva preizkušnja. V zadnjih letih smo se pred tekmo srečevali tudi z zelo zahtevnimi razmerami za trening in pomanjkanjem snega, kar je pomenilo otežene okoliščine za pripravo na tekmo. Teren za tekmo je bil v zadnjih letih dobro pripravljen, niti ni bilo ledeno. Nihče pa tja ne pride optimalno pripravljen, veliko je neznank, vsekakor pa dobiš določene odgovore, da se lažje pripravljaš na nadaljevanje sezone.

Vaša startna številka ne bo ugodna, okrog 25. Verjetno želite tako v veleslalomu kot v slalomu čim prej med prvokategornice?
Cilji so visoki, na vsaki tekmi moram kandidirati za prvo petnajsterico in s tem ciljem grem tudi v Sölden. S številko se ne obremenjujem, veliko tekem je dobro pripravljenih in se da dober rezultat doseči tudi z visoko številko.

Dober start v sezono bi bil še toliko bolj dobrodošel, ker boste morali za letošnjo sezono doplačati 40 tisoč evrov. Kakšen šok je bil to za vas?
Zagotovo je bil določen šok, to je vsekakor velik vložek. Želja Smučarske zveze je bila, da bi naredili program v okviru njihovih finančnih zmožnosti, vendar pa je bil to program, ki po mojem mnenju ne bi zadoščal za kakovostne priprave na tekme. Ni zajemal niti stroškov fizioterapevta, ki je za dobre treninge ključen. Nisem želela odstopati od tega. Vem, kaj je treba narediti, da si v vrhu, brez tega dodatka pa bi se takoj postavila nekaj stopničk nižje od tekmic. Žal mi je, da smo prišli do tega položaja. Ni enostavno, a se trudimo dobiti ljudi, ki mi bodo pomagali, da bom lahko izpeljala sezono.

Imate osebne pokrovitelje?
Imam, veliko mi pomagajo in zelo se jim zahvaljujem. Seveda bi si želela dobiti še kakšnega. Ni pa enostavno iskati pokroviteljev.

Ste tako kot mi, mediji, šele sredi septembra izvedeli, da boste morali seči v svoj žep?
Ne, že prej je bilo precej sestankov in dogovorov. Na koncu sem morala to sprejeti, lahko bi se zgodilo, da bi bil znesek še višji. Z Nejo imava to "nesrečo", ker tekmujeva v slalomu in veleslalomu, tako da nas koledar svetovnega pokala pelje dvakrat v Skandinavijo in dvakrat v Ameriko, saj bo tam tokrat tudi finale svetovnega pokala. Priprave v Ushuaii in na drugih smučiščih so povezane z vse višjimi stroški, ki jih seveda poskušamo čim bolj znižati. Sicer pa sva morali z Nejo del stroškov že plačati sami.

Ste pomislili, da bi zaradi samoprispevka končali kariero?
Ne bom dopustila, da bi obupala zaradi takšnega vzroka, kariero želim končati z boljšimi občutki in takrat, ko se bom sama za to odločila. Vsekakor menim, da bi moralo biti za najboljše tekmovalce dobro poskrbljeno, saj smo mi tisti, ki smučanje "pripeljemo v dnevne sobe" v prenosu na TV Slovenija in Smučarski zvezi prinašamo pokrovitelje. V Sloveniji je še vedno zelo veliko ljubiteljev alpskega smučanja. Upam, da je res to zadnja sezona, da smo se nekateri tekmovalci znašli v takšnem položaju.

Povedali ste, da ste po lanski sezoni poskušali za nekaj časa pozabiti na smučanje. Ste naredili še kakšne izpite v četrtem letniku pedagoške fakultete, na kateri ste se odločili za smer matematika in fizika?
Nekaj izpitov mi je uspelo narediti, nekateri pa zahtevajo precej dela, kar je težko uskladiti. To me čaka v prihodnje.