Na zadnjih dveh slalomih za svetovni pokal (Adelboden, Wengen) je odstopil, na prejšnjih je bil prepočasen za finale. Že lanska sezona je bila slaba, a je imel vsaj en dober rezultat, 14. mesto v Adelbodnu. Letos ne gre in ne gre. Če Ana Bucik črpa optimizem vsaj iz nekaj dobrih zavojev oziroma kakšnim dobrim odsekom, Hadalin v Wengnu ni prišel niti do prvega vmesnega časa.

Ker je bil slalom za Slovence nekoč skorajda kultni dogodek, ki ga nihče ni smel zmotiti, je razočaranje navijačev ogromno. Merila so se seveda od časov Križaja, Petrovića in Koširja močno znižala, a težko je sprejeti, da slovensko smučanje ne premore niti enega predstavnika, ki bi se vsaj občasno uvrščal v finale. In seveda bi bilo neokusno zdaj s prstom kazati le na Hadalina.

Ker niti po Adelbodnu niti po Wengnu novinarji od SZS-ja nismo prejeli izjave iz slovenskega tabora, smo 28-letnemu Vrhničanu postavili nekaj vprašanj.

Točk to sezono še nimate. Enostavno ne gre. Verjetno je zdaj močno omajana tudi vaša samozavest. Kaj je narobe?
Drži, trenutno mi na tekmah nič ne gre od nog. Na treningih delam dovolj in iščem rešitve tudi za tekmovanja, kjer pa ne prikažem vožnje kot na treningih, kjer sem konkurenčen v hitrosti in izvedbi. Na tekmi mi tega v tem trenutku ne uspe prikazati, čeprav si to močno želim. Enostavno mi ne uspeva, vse skupaj pa seveda vpliva na samozavest in tudi splošno telesno počutje.

Prihajata Kitzbühel in Schladming. Se sploh veselite teh dveh postaj, ki vendarle pomenita vrhunec sezone svetovnega pokala?
Obe prizorišči poznam in na obeh sem v preteklosti že smučal dobro. Tokrat sprejemam situacijo, v kateri sem glede forme. Kljub temu se bom na treningih, ki mi preostanejo do tekem, pripravil najbolje, kar se da. Stremim k temu, da najdem občutke sproščenosti oziroma tiste prave smučarske občutke, ki bi mi vlili samozavest.

V Kitzbühelu ste bili leta 2019 dvanajsti. Tokrat bi bil to že sanjski rezultat. Še menite, da ste sposobni priti med 15, ali pa ste znižali pričakovanja in se zavedate, da več od uvrstitve v finale trenutno nikakor ni mogoče?
Trenutno se z rezultatskimi pričakovanji ne obremenjujem in iščem pot do dobre izvedbe na tekmah.

Kar nekaj sprememb ste doživeli pred letošnjo sezono. Sergej Poljšak je na mestu slalomskega trenerja zamenjal Dušana Blažiča, prišel je nov serviser Čeh Miloš Machytka, predvsem pa ste šli z znamke Rossignol na Völkl. Kaj od tega je delovalo pozitivno, kaj negativno?
Vse od naštetega vidim kot dobre spremembe.

Na oktobrskem srečanju z mediji ste delovali optimistično. Ste takrat res mislili, da ste dobro pripravljeni?
Občutki pred sezono so bili dobri in tudi podatki ter rezultati na treningih so nakazovali v to smer, zato sem bil tudi sam pozitivno naravnan in optimističen.

Je kaj narobe s samim treningom? Tudi Tijan Marovt, za katerega ste jeseni trdili, da bi lahko imel lepo sezono, ne more do točk? Kakšno je vzdušje na treningu?
Treniramo veliko in kakovostno, kolikor se da glede na zimo, ki jo imamo. Vzdušje je dobro.

Sorodna novica Najslabši slovenski Wengen v tem stoletju

Ker ste vendarle še vedno najboljši slovenski slalomist, ste toliko bolj na očeh javnosti, ki ne more pozabiti Križaja, Petrovića, Koširja, konec koncev tudi ne vaše srebrne medalje v kombinaciji, zato se seveda ne more sprijazniti, da zdaj niti en slovenski slalomist ne more v finale. Čutite, da nosite nekakšno breme in ste nekakšen strelovod za jezo navijačev, ali pa se s tem ne obremenjujete?
V svojo športno kariero še vedno vlagam ogromno energije, časa, odrekanj in se trudim po najboljših močeh, kljub temu pa to ni zagotovilo za uspeh. Na tej poti pa sem predvsem zaradi sebe, svojih želja in ciljev.

V preteklih dveh letih ste se med sezono umaknili, imeli ste vsega dovolj, najedali so vas številni dvomi. Ali trenutno premorete kaj več optimizma? Kdo vam lahko najbolj pomaga, morda tudi psiholog?
Trenutno mi je zelo težko, ker ne najdem prave hitrosti in občutkov na tekmovanjih. Seveda mi na poti pomaga tudi psihološka stroka.