Kline si je pred tremi leti na Žlebeh zlomil desno golen, poškodba se je zaradi bakterije zakomplicirala in možnosti za vrnitev ni bilo več. V karieri je imel nekaj šampionskih trenutkov. Obetal je že kot mladinec, saj je leta 2011 v Crans Montani postal svetovni prvak tako v superveleslalomu kot v smuku. Mimogrede: na tistih dveh tekmah je bil Avstrijec Vincent Kriechmayr, eden najboljših "hitrašev" zadnjega desetletja, peti in osmi. Kline je potreboval kar nekaj časa, da se je uveljavil med člani. Največji uspeh je slavil leta 2017, ko je dobil smuk v Kvitfjellu. Januarja 2016 pa je bil na smuku v Garmischu drugi, zmago mu je za 22 stotink speljal Norvežan Kilde.

Med prvo vožnjo veleslaloma v Kranjski Gori vam je Smučarska zveza Slovenije pripravila krajšo slovesnost, na kateri so pokazali tudi videoposnetke vrhuncev vaše kariere. Kako ste doživljali te trenutke uradnega slovesa?
Vsekakor so bila čustva zelo močna. Pomisliš na zmagoslavja, a tudi na težje trenutke v karieri. Nisem si predstavljal, da bo tako čustveno, z navijači in družino ob meni. Vse je prišlo za menoj.

Kaj bi izpostavili v karieri?
Zmago v Kvitfjellu in tudi drugo mesto v Garmischu, ki mi morda pomeni še več, saj me je bilo te tekme strah in sem imel veliko tremo. Nekaj vendarle sem dosegel, lahko sem ponosen na to. Seveda sem si želel še več – na primer zmagati v Kitzbühelu ali osvojiti olimpijsko medaljo.

Če bi vam ponudili zmago v Kitzbühelu ali olimpijsko medaljo, kaj bi izbrali?
Hm ... Po mojem mnenju bi vzel kar Kitzbühel.

Tam nikoli niste bili prav visoko, najboljša uvrstitev na smukih je 23. mesto leta 2016. Streif je bil očitno za vas uganka.
Nisem se spoprijateljil s to progo, nisem se je niti pravilno lotil. Poskušal sem preveč po svoje. Vse se v smuku dogaja tako hitro, večino stvari delaš instinktivno in preprosto na Streifu nisem odpeljal takšne vožnje, kot bi si želel.

V tehničnih disciplinah med člani tako rekoč niste tekmovali. Kdaj ste se preusmerili povsem v hitre discipline?
Tehničar res nisem bil. No, eno tekmo sem vseeno odpeljal v veleslalomu, v Beaver Creeku (2011). Dokaj hitro, nekje pri 18 ali 19 letih, sem se usmeril v hitre discipline. Takrat sem že videl, da mi to bolj leži.

Kdo so bili vaši vzorniki?
Hermann Maier, Lasse Kjus, Kjetil-Andre Aamodt, to so bili moji otroški idoli.

Zadnjič ste v svetovnem pokalu tekmovali 16. marca 2022, ko ste bili na smuku v Courchevelu 19. Potem vas je presekala poškodba, ki je še vedno niste pozdravili. Najbrž v takšnih okoliščinah ni bilo težko sprejeti odločitve, da nima več smisla?
Vsekakor. Poškodba je bila huda, vse se je tudi zakompliciralo in smo že lani vedeli, da ne bo šlo po mojih željah. Da to ne bo več noga, ki bi se lahko kosala s tekmovalnimi smučarskimi čevlji. Odločitev sicer ni bila lahka, toda druge možnosti niti ni bilo.

Kdaj boste povsem pozdravili poškodbo in živeli normalno?
Dobro vprašanje. Tri leta so že minila, še vedno pa čutim bolečino med hojo ali tekom. A vendarle – če pogledam, kaj vse se je zgodilo v zadnjih dveh letih, je to izjemen napredek. Očitno še potrebujem čas, da se vrnem na prejšnjo raven, tako da – še kakšno leto ali dve. Sem pa po treh letih letos spet malo smučal. Bilo je nekaj bolečin, a vesel sem bil, da sem naredil nekaj zavojev.

Ste izgubili precej teže ob tej rehabilitaciji?
Drži, precej sem shujšal, manj teže nosim naokrog (smeh). Treniram lahko le v fitnesu, a bolj statične vaje. Moja moč definitivno ni takšna, kot je bila, pa saj je niti ne potrebujem več. Ostajam pa 'fit', rad kolesarim, predvsem ko gre za spuste. Za tisti užitek nisem prikrajšan.

Doživljali ste kalvarijo ob poskusu vrnitve v tekmovalno smučanje. Ste bili tudi kdaj depresivni?
To niti ne, je pa bilo zelo neprijetno. Zdravniki rečejo, da je vse v redu, pa pride nova bakterija in je treba spet na operacijo. Čustveni vrtiljak in nihanja tudi med regeneracijo, skratka. Poskušaš to sprejeti in se boriti. Kaj ti pa drugega preostane?

Smučarska zveza se vam je zahvalila z darilom – tečajem usposabljanja za učitelja oziroma trenerja. Očitno vam s tem nekaj sporočajo. Se vidite v tem poslu?
Se vidim in sem hvaležen smučarski zvezi za to darilo. Zanima me ta posel, morda bom kdaj trener v evropskem ali celo svetovnem pokalu, če bo možnost. Menim, da lahko mladim tekmovalcem veliko ponudim.

Pravijo sicer, da so tekmovalci že preveč siti mraza in potem ne gredo prav radi v trenerski posel, kjer jih spet čakajo zgodnje vstajanje in mrzla jutra ...
Saj sem bil doma tri leta in me ni zeblo (smeh). To ni težava. Beli cirkus je svoj svet, drugačna energija, drugačni ljudje, rad bi ostal del tega.