Za Ilko Štuhec je bila pretekla sezona svetovnega pokala s 602 osvojenima točkama druga najboljša do zdaj, le leta 2017 (1325 točk in 2. mesto v skupnem seštevku, pa seveda mala globusa za smuk in kombinacijo) je bila uspešnejša. Z novim opremljevalcem smuči Kästlejem in novim trenerjem Markom Vukičevićem ji je uspelo prekiniti triletno tekmovalno krizo, ki bi kaj kmalu lahko pripeljala do konca kariere. Z 32-letno Ilko Štuhec in njeno mamo Darjo Črnko smo se pogovarjali ob robu ponedeljkove novinarske konference, na kateri sta obe potegnili črto pod sezono 2022/23.

Ilka Štuhec: Ne omenjajte mi brstičnega ohrovta

Sezone svetovnega pokala je konec in pravite, da bi jo po zmagi na smuku v Soldeuu kar podaljšali. Popolnoma drugače je bilo pred enim letom, ko je večina po vaši tretji zaporedni slabi sezoni pričakovala, da boste končali kariero!
Ni jih bilo veliko, ki so verjeli, da se lahko vrnem. Zdaj se še toliko bolj veselim prihodnje sezone, saj res uživam v tem, kar delam. Verjetno se še ne zavedam najbolje, kaj mi je uspelo, zanesljivo pa je to drugo mesto v smukaškem seštevku neki dokaz, kako konstantna sem bila. Prejšnje štiri medalje v skupnem seštevku mi niso toliko pomenile, kot mi ta, saj se je vmes zgodilo toliko stvari.

Podobni ste Primožu Roglič. Po vsakem padcu se poberete. Ali kdaj pomislite na to?
Vsak ima svojo zgodbo, navijači pa potem lahko v vsaki najdejo neke vrline in vrednote, ki jih navdihujejo. Res je, Primož je že nekajkrat padel, poznam njegovo razmišljanje. Včasih, ob težkih trenutkih, pridejo prav poznanstva z ljudmi, ki razmišljajo podobno.

Je bilo v Soldeuu veliko obveznosti po zmagi, veliko intervjujev, morda zanimanj kakšnih večjih medijskih hiš?
Nekih posebnosti ni bilo, seveda pa vem, da z uspehom vse to pride zraven. Kot pravi sestra: bolj počasi smučaj, pa ti ne bodo težili (smeh). Sicer pa – nisem več najmlajša, težko me je že s čim še presenetiti.

Izkušenj vam vsekakor ne manjka. Pa se na smučeh še kdaj počutite nelagodno? Morda pri res ekstremnih hitrostih?
Ne, ampak pri slalomu, ker je precej vrat in so kratke smuči. Hitrosti se navadiš. Je pa res, da se ti zdi, da smučaš v slabi vidljivosti in na nemirni progi še hitrejše kot v čudovitem dnevu in v odličnih pogojih.

Imate v načrtu, da se tudi v superveleslalomu prebijete višje?
Vse leto sem se trudila za to. Marsikdaj sem na treningih v superveleslalomu smučala bolje kot na smukih, ampak mi tega ni uspelo v takšni meri prenesti na tekmo.

Če primerjate svoje smučarsko znanje s tistim leta 2017 ali 2019, ko ste postali svetovna prvakinja – ste precej napredovali?
Težko bi rekla, na koncu je pomembno le, da je smučanje hitro. Ko govorite o znanju, pa se včasih kar malo smejim. Saj veste, ko ti že od malega govorijo iste stvari: roke naprej, stopi na zunanjo smučko, ramo gor ... Včasih gre to bolje, včasih slabše, odvisno od forme, zaupanja, počutja.

Ali, če vprašam drugače: je konkurenca v hitrih disciplinah zdaj večja, kot je bila pred tremi ali petimi leti?
Ne. Tako kot gre ves razvoj v tem svetu naprej, gre tudi pri nas vse skupaj v še večje ekstreme. Nihče se ne heca, vsi delajo na polno, s tem pa se raven iz leta v leto zvišuje.

Sorodna novica Že uvod dober, nadaljevanje pa nad vsemi pričakovanji

Zadetek v polno je bil, da vas je pod svoje okrilje vzel Kästle. Ali pričakujete, da bodo zdaj sledili še kakšni vrhunski smučarji, saj ste dokazali, da se da zmagovati s tem materialom?
Tega ne vem, nisem spraševala, so pa pri teh odločitvah vsekakor v ozadju posamezne smučarske zveze, ki določajo, kdaj lahko pride nov opremljevalec in kdo lahko uporablja kakšne smuči. Je pa tako, da je imel Kästle pred menoj že tekmovalce v, če se ne motim, 16 reprezentancah, pri vseh sicer ne na najvišji ravni. Kästle je, kar se mene tiče, res uspešna zgodba, oboji imamo dovolj dobrih razlogov, da še naprej sodelujemo.

Kot smo lahko prebrali danes, naj bi raziskava pokazala, da ima od 10 do 20 odstotkov vrhunskih športnikov motnje v prehrani. Imate vi kakršne koli težave?
Nisem izbirčna, dokler ne pride do brstičnega ohrovta, ki ga ne morem videti. Sicer pa – čutim, kaj mi ustreza, pri teh letih dobro vem, kako moje telo deluje, navsezadnje pa sodelujem tudi z nutricionistko.

Še to: je ta sezona morda obudila tudi olimpijske sanje? Vemo, da je to edina lovorika, ki vam manjka v bogati karieri ...
(Smeh). Gremo leto po leto. Do naslednjih olimpijskih iger (2026) je še daleč.

Darja Črnko: Na SP-ju je vreme nedvomno odneslo medaljo

Kako težko je biti v eni osebi mama in trenerka, ki mora svojo varovanko preganjati do skrajnosti?
Tako težko, da ne poznam ustreznega izraza, s katerim bi lahko to opisala. To združiti, je res zahtevno.

Bi bili do kakšne druge varovanke manj ali bolj prizanesljivi?
Ne vem. Bilo bi lažje. Vsekakor bi spet hotela, da vedno izvede tisto, kar se dogovorimo.

Bi dali Ilki za to sezono oceno 10?
Ne. Bilo je nekaj nihanj, ki jih moramo do naslednje sezone izničiti. To moramo popraviti.

Vas še vedno boli svetovno prvenstvo in tiste razmere na smuku, ki Ilki niso več omogočale, da se vmeša v boj za medaljo?
Zelo boli. Res nismo mogli nič proti naravi. Kaj hočemo, takšno je smučanje. Letos je kar pogosto tekme krojilo vreme. Včasih se zgodijo čisto nepričakovane stvari, a tekmovalci morajo vedeti, da je to stvar, na katero ne morejo vplivati. Tako kot ne moreš vplivati, ali se bo kakšna druga smučarka peljala dobro ali slabo. Ti moraš svoje oddelati maksimalno. Samo to je pomembno. To je vedno moje navodilo Ilki: če si zadnja in si dala svoj maksimum, je to OK, če si prva in nisi dala vsega od sebe, potem se vznemirjaj. Od nekdaj tako učim svoje otroke.

Če bi imela številko 5 namesto 15, bi bila medalja v Meribelu njena, se strinjate?
Absolutno. Stojim za tem. Trdim, da bolje ne zna smučati, kot je takrat.

Ilka sicer v izjavah ni iskala izgovorov in se je zdelo, kot da se ni tako obremenjevala s tem vremenskim dejavnikom?
To vi mislite. Rekla mi je, da je morala tudi to predelati. Ko daš vse od sebe in misliš, da se je vse sestavilo, pa se začne pet številk pred tabo dogajati to, kar se je. Katastrofa.

Torej, veter se je obrnil, sonce je bilo vse močnejše ...
Na zgornji del proge v Meribelu sije sonce, ob takem vremenu pa se oblika snežnih kristalov spremeni in potem ne najdeš pravega mazila. Mazila so zato, da izničiš trenje, ko pa se snežni kristali preoblikujejo v tako nemogočo obliko, pa trenja ne moreš več izničiti.

Ko se je to začelo dogajati, je bilo vendarle do Ilkinega starta še nekaj minut. Se je bilo nemogoče tako hitro odzvati?
Ni bilo variante. Mene sicer ni bilo na startu, vem pa, da ko serviserji vidijo, da se sneg spreminja, poskušajo še kaj storiti. Takrat ni bilo rešitve, tudi drugi serviserji niso mogli storiti ničesar.

V slabših razmerah, ob slabši vidljivosti, Ilka ne tvega vsega, kar je po vseh poškodbah normalno. Kako vi gledate na to?
Podpiram jo. Zame ni olimpijske medalje, ki bi bila vredna poškodbe. Neverjetno je, da je včasih vidljivost tako slaba, da sama ne morem smučati, pa vozijo 130 km/h mimo mene. Še tista, ki je v cilju štiri sekunde zadaj, ji rečem: vsa čast. Kaj pa je to štiri sekunde? Preštejte in boste videli, kako je to malo. Skratka, nikoli Ilke ne kritiziram, če se ni 'vrgla dol' na 100 odstotkov v slabih razmerah. To je tista razlika med poškodovanimi in nepoškodovanimi smučarkami.

Da bi se že pred tekmo pogovarjali o tem, da danes ne bo šlo na polno, to pa najbrž ne?
Ne, na ta način se ne pogovarjamo. Vedno je pristop isti, potem pa je njena odločitev, ali bo šla na polno ali ne.

Je bilo to sezono kljub številnim izjemnim dosežkom kaj trenj, prepirov?
To ravno ne, nisem pa razumela nekaterih nihanj, ki jih še sama ne zna razložiti. To bo treba še malo predelati.

Ste z videoanalizami že končali, je to pozabljeno?
Ne. Še sredi dopusta odpreš video in gledaš. To ni nikoli končana zgodba. Ne vem, kaj počnejo drugi, jaz vedno razmišljam o tem. Na morje odneseš računalnik in se spomniš: kaj je že bilo tam? In začneš gledati.

Zanimivo ...
Nekoč, ko sem Ilki še pripravljala smuči, sem jih nesla s seboj na morje. Mazala sem jih ves mesec. Dobrodošlo je, da jih večkrat namažeš in jih daš na toplo. Smejali so se mi, to morate vedeti, ampak – jaz sem bila zadovoljna. Ko narediš dobro smučko, je lahko ta smučka še leta zelo hitra.

Še na poletnem oddihu torej smučanja ne morete odklopiti, pozimi pa ste ves čas pod stresom. Ali živci zelo trpijo?
O ja, živci pa res. Vedno si na trnih. Se bo izšlo ali ne? Boš imel dober trening, dobre razmere? Že zdaj načrtujemo trening v Južni Ameriki, treba je urediti rezervacije, letalo, hotel ...

Brez treninga na južni polobli ne gre?
Ni variante. Vemo, da sredi avgusta tu snega ne bo in trening hitrih disciplin ne bo mogoč. Še potem so težave, ko pride oktober in začne snežiti. Dobiš novi sneg in so razmere neugodne.

Kaj v hotelskih sobah najraje počnete za sprostitev po napornem delovniku?
Berem knjige. Vedno so z mano.