Bil je najbolj zakrčen in v odgovorih najkrajši od štirih slovenskih finalistov. Anže Lanišek, Peter Prevc in Timi Zajc so bili sproščeni, zadovoljni, skorajda razigrani, sploh po finalnih skokih, ki so bili med najboljšimi na tem prizorišču. Domen ni edini v slovenski reprezentanci, pri katerem lahko opazimo takšen refleks. Tudi Peter je po drugem mestu v Engelbergu zavzel resno držo in najbolj od vsega ni bil zadovoljen z vprašanji glede možnosti za skupno zmago na turneji. V Oberstdorfu je več kot le namignil, da mu je to predstavljalo dodatno težo, čeprav si je govoril, da mu ne sme priti do živega.

Sorodna novica Kobajaši pod Senčno goro postavil temelje za novo skupno zmago, Domen Prevc deveti

Nekaj podobnega smo videli tudi pri Anžetu Lanišku na začetku sezone, ko je postal nosilec slovenskih pričakovanj po dveh uvrstitvah na zmagovalni oder. Ni se želel preveč veseliti, ni hotel izdati, da je presrečen, da se mu je končno odprlo. Svoja čustva, svojo notranjost je želel zadržati zase. Kot bi se bal, da bo tisto, kar bo prišlo ven, delovalo proti njemu.

Razlage ni treba iskati dolgo. Skoki imajo veliko opraviti z miselno pripravo. Če so pričakovanja visoka in jih višaš še sam, lahko hitro prideš v položaj, ko jih ne boš mogel uresničiti in bo razočaranje dvojno.

Vendar v slovenski skakalni reprezentanci ne gre le za to. Če je bil pred sezono glavni nosilec pričakovanj Timi Zajc in po prvih tekmah Anže Lanišek, se je po Engelbergu pritisk preusmeril na Petra Prevca. Rezultat je bil v tej sezoni vsakič isti. Kot bi najboljši Slovenec tistega trenutka na hrbet dobil tarčo, ki se je želi na vsak način otresti. Ker ne gre drugače, se je – seveda nehote – znebi z malce slabšim rezultatom, kar na vrh pripelje nekoga drugega.

To ni pot k stabilnosti in vrhunskosti, zato bo slovenska vrsta zagotovo poskušala najti način, kako tekmovalca, ki je v tistem trenutku v najboljši formi, tam tudi obdržati. V nasprotnem primeru bodo Slovenci celotno sezono to, kar so bili večinoma v Oberstdorfu – srečni poraženci.