Smučarska skakalka Nika Križnar, ki je marca osvojila veliki kristalni globus, je bila gostja oddaje V sredo na Valu 202. V Čajkovskem je na zadnji tekmi sezone osvojila tretje mesto, kar je v tekmi z eno serijo zadoščalo za izjemen podvig. "Nisem pričakovala, da bo skok v prvi seriji moj zadnji skok v sezoni. Dobro sem ga izkoristila in osvojila veliki kristalni globus. To je nekaj imenitnega. Ti prstni odtisi, ki so zdaj na njem, bodo tam ostali še nekaj časa, poliranja se bom lotila šele v naslednjih letih."

Sorodna novica Veliki kristalni globus za Niko Križnar!

Še zdaj pade kakšna solza sreče
Ko je izvedela, da finalne serije ne bo, je uspeh doživljala zelo čustveno: "Začela sem jokati, objela sem punce. Imela sem takšen nasmešek, da bi se videle vse moje plombe, če ne bi imela maske. Zelo čustveno je bilo. In še zdaj pade kakšna solza sreče. Trenutek, ko dvigneš globus v zrak, pa je sploh poseben." Zaveda se, da brez izjemne ekipe ne bi bila tam, kjer je: "To je bistvo uspeha, čeprav so skoki individualen šport. Če vsi ne delujemo kot eno, nastanejo spori in potem je težje tekmovati."

Lažje je napadati iz ozadja
Sezona je bila naporna predvsem iz psihološkega vidika. Pritisk, ko nosiš majico vodilne v svetovnem pokalu, je velik: "Najtežje je bilo, ko sem morala braniti rumeno majico. Bilo je napeto, živčna sem bila, vse drugo mi je šlo po glavi. Izkazalo se je, da je lažje napadati iz ozadja. Biti prvi v skupnem in zadržati vodstvo zahteva visoko psihološko raven. Na manjši skakalnici v Čajkovskem me je presenetilo, kako sem bila živčna. Skoki niso bili pravi. Glava ni bila na svojem mestu. Sara Takanaši ima to bolje urejeno. "

Še en globus in seveda – olimpijska medalja
Seveda so z osvojenim globusom cilji zdaj še višji: "Ko dosežeš tak rezultat, dobiš še dodatno motivacijo. Če je Primožu Peterki uspelo domov prinesti dva globusa, zakaj ne bi tudi meni uspelo to? Jaz se bom trudila še naprej. Poleg tega pa so zraven še pomembnejši cilji, kot so olimpijske igre. Tam bi tudi rada osvojila eno medaljo, ni pomembno, katere barve. Manjka pa mi še ena medalja s svetovnega prvenstva, tista najpomembnejša, tista, ki se najbolj sveti. Mogoče mi uspe v Planici (svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju bo leta 2023), kaj pa vemo."

Rekord bi rada postavila pri 217,5 metra
Kako bi ženske skoke primerjala z moškimi? "Moški so v prednosti, ker so prej začeli. Kot v kolesarstvu. Tisti, ki je prej začel, je bolj vajen tega in je na višji ravni. Tudi tehnika pri ženskah še ni tako razvita kot pri fantih. A se vidi, da napredujemo. Konkurenca je večja, zdaj je že 20 deklet, ki lahko v svetovnem pokalu pridejo na stopničke. Upam, da enkrat tudi preletimo 200 metrov. Nekaterim je to že uspelo, želela bi, da uspe tudi meni. Da poletim 217 metrov in pol in da s tem preskočim svojega fanta."

Sorodna novica Nika Križnar do brona na zgodovinski tekmi za skakalke

S sendvičem "podkupila" trenerja
Kako se je začela Nikina zgodba? "V osnovni šoli smo dobili letak, da je v Žireh dan odprtih vrat. Bila sem zelo energična, radovedna. Prišla sem domov in rekla: mami, mami, pojdiva tole pogledat. Prišla sem tja, videla osemmetrsko skakalnico in si mislila: tole bom pa že zmogla. Kmalu me je prevzel Zoran (Zupančič)." Zanimivo vlogo je odigral tudi Jernej Kumer: "Težila sem mu, da želim s 40- na 60-metrsko skakalnico. Ker sem imela vedno s seboj dva sendviča, sem mu v Logatcu ponudila svojega in rekla: 'Dam ti sendvič, če grem lahko na večjo skakalnico.' In me je spustil."

Katera mi bo prinesla zmago?
Ob starših in fantu ("Je kot menedžer, skrbi za stvari, za katere jaz nimam časa.") je Zoran Zupančič najzaslužnejši, da se je prebila tako visoko: "Bil je moj prvi trener že v klubu. Vedno je verjel vame in da se bo zgodil ta dan ... Ne bom pozabila vožnje iz Planice, ko smo šli v Hinzenbach in je rekel meni in Emi (Klinec): 'Katera mi bo prinesla prvo zmago?' Takrat sem glasno rekla: 'Upam, da jaz.' In takrat se je to uresničilo."