Ob tem se nam po glavi hitro začnejo poditi različne misli. Nekaj časa smo tudi stalni kronisti našega nordijskega športa prepričani, da ni vrag, da nam ne bi uspelo že v drugem poskusu kandidature. Toda ko se še bolj zakopljemo v misli in tudi dejstva, pa hitro postanemo pesimisti in si rečemo, le zakaj bi mednarodna smučarska zveza tako pomembno tekmovanje zaupala nam, če dobro ve, da ga bodo Nemci ali Avstrijci izvedli precej bolje. Predvsem pa ne bo treba ves čas nekje v kotu misli imeti tradicionalne improvizacije, ki smo se jo očitno vse preveč nalezli v zadnjem obdobju.

V zadnjem obdobju so se celo pojavile govorice, da je v prednosti pred srednjeevropskimi kandidati, tu sta še Oberstdorf in Seefeld, razvijajoči se Almati v Kazahstanu. Tam imajo eno veliko prednost, predvsem pred nami – denarja ne manjka, in ko vodilni politiki ukažejo, da se nekaj naredi, se to tudi zgodi. Celo več, ko se pri njih ustavi svetovna elita, denimo kombinatorcev ali skakalcev, je stadion nabito poln. Ampak le, dokler traja govor pomembnega veljaka, saj je to enostavno še vedno obveza. Ko se tekma začne, večina med gledalci niti ne ve, kaj gleda, niti ne poznajo niti najboljših tekmovalcev in tekmovanje do konca običajno pospremijo le tisti, ki so na prizorišču zaradi katere koli obveznosti. Jelko Gros je ob vsem še dodal, da če bi šlo za olimpijske igre, bi bil Almati najbrž res v prednosti – seveda v slogu Sočija in Pjoeng Čanga –, ker pa gre vendarle le za svetovno prvenstvo, je prepričan, da bo to leta 2019 v srednji Evropi.

In ko beseda nanese na slovenski vpliv v Mednarodni smučarski zvezi, smo športni navdušenci znova razigrani. Ob vsem so nam velemožje, ki se bodo tokrat ob izboru sončili v Barceloni, skorajda dolžni svoj glas, saj so se nazadnje odločili za Lahti in tako prvenstvo dvakrat zapored dodelili severnjakom. Toda, ko pogledamo na predstavitveni strani Nemcev in Avstrijcev, smo znova skeptični, saj imajo že danes vse pripravljeno, v Planici pa je vse skupaj le ogromno gradbišče in vsaj za zdaj sta na svojih mestih le obe skakalnici, ki bosta uporabni v času prvenstva.

Tekaški del nordijskega centra še čaka na prve lopate, tudi izvajalec del še ni izbran, in nikakor se ne moremo znebiti občutka, da tek v dolini skakalnic enostavno nima prave domovinske pravice. Vsi najbolj odgovorni pravijo, da ni tako, toda o tem nas bodo prepričali le z dejanji. Mimo dejstva, da se na nordijskih prvenstvih praviloma vse v prvi vrsti vrti okrog tekaškega dela prvenstva, enostavno ne bomo smeli tudi pri nas. Če so to znali zajeti tako Avstrijci kot Nemci, bomo najbrž zmogli tudi mi. Konec koncev se več kot dve tretjini končnih odločitev na nordijskem prvenstvu konča na tekaškem stadionu.