29-letni Flisar, ki je v karieri v svojem športu osvojil že vse razen olimpijske medalje, se je na novo sezono veliko pripravljal na gorskem kolesu in se udeležil tudi svetovnega prvenstva v štirikrosu, kjer je bil deseti. Septembra je šel spet na sneg in se mirno pripravlja na začetek svetovnega pokala. Prva tekma bo 8. decembra v Val Thorensu, s štarta pa se bo pognal kar nekaj kilogramov lažji. V intervjuju preberite, zakaj se je odločil za hujšanje, kako se pripravlja na sezono, kako stresno je njegovo življenje in zakaj mu ne diši doktrina Andrea Massija.

Nekaj kilogramov lažji greste sezoni naproti. Nimate več 100 kilogramov, ampak ...?
95.

Kaj to pomeni?
Načrtno sem malo shujšal. Imeti moraš idealno "kilažo". Po eni strani moraš biti čim težji, da "ti leti", a ne smeš biti pretežek, da ne zaviraš svoje maksimalne eksplozivnosti. Če bom izgubil še nekaj kilogramov, bo to idealno za kros. Pri smukačih, na primer, ni tako moteče, če si kakšen kilogram težji. Tam ni tako eksplozivnih gibov, so pa "blazne" sile. Pri nas je tako, da so na štartu zelo eksplozivni gibi, pri smuku pa si kot tank.

Tako kot lani ste šli na snežne priprave spet pozno. Očitno to počnete z namenom.
Lani sem šel prvič na sneg 19. septembra, letos 12. septembra. Dokaj pozno, vsekakor, ampak ta taktika je smiselna. Ko pridem na ledenik, so namreč razmere že dobre, saj čez poletje ne izgubiš toliko. Pomembneje je, da prideš lačen snega na prve snežne treninge in da imaš dobre razmere. Sem pa bil to sezono že na dveh snežnih treningih in se mi zdi, da sem hiter.

Ste z materialom zadovoljni?
Sem, preizkušam pa še nekatere izboljšave pri smučeh in vezeh. Rezultati so dobri. A tudi če ostane tako, kot je, bo izredno dobro. Je pa res, da je prostora za izboljšave vedno dovolj.

Vam je 10. mesto med gorskimi kolesarji na SP-ju v štirikrosu vlilo dodatno samozavest?
Seveda. Tekma je najboljši trening, saj si pod pritiskom. Tudi same proge in borbe so v štirikrosu dokaj podobne kot pri smučanju. Poleg tega me ta šport napolni z energijo. Nekateri resda pravijo, zakaj se izpostavljam poškodbam, ampak - če mi to pomaga pri doseganju ciljev, to vzamem v zakup. Je pa tako, da če je tveganje preveliko, raje odneham, čeprav sem zaradi tega kakšno mesto slabši.

Lani ste dobro začeli svetovni pokal v smučarskem krosu, a ga slabše končali. Kako boste letos načrtovali formo, da boste konkurenčni pri branjenju naslova svetovnega prvaka in da boste uspešni decembra, ko bo v okviru turneje Audi ski cross tour kar šest tekem v dvanajstih dneh?
To bo stresno. Smučišča si niso blizu, vožnje je lahko do osem ur. Že ena tekma te fejst izmuči, šest tekem v dvanajstih dneh pa ... Težko bo. A novost pozdravljam in mislim, da bo ravno to moja prednost. Starejši kot sem, boljši sem. Stari Pohor'c mora biti navajen svinjarije. Načrtujem, da bom že kar na začetku sezone med najboljšimi. Tudi lani mi je to uspelo, res pa je, da sem imel potem malo zatona. Cilji so visoki. Jasno, vedno želim zmagati. Če ne bi meril na prva mesta, bi bil zabit.

Še naprej trenirate z italijansko ekipo, vendar ste dobili novo družbo. Je zdaj še bolje?
Seveda. Pridružila se nam je ena Francozinja in celotna ameriška reprezentanca, ki je malo manjša. Zraven je prišel tudi odličen trener Eric Archer, nekdanji trener kanadske reprezentance v smučarskem krosu. Človek je velik "majster". Zdaj je pri Američanih in je zelo dober v logistiki, v organizaciji. To je velik plus.

Vam pove, kako se peljete po progi, opazi napake?
Ko je tekmovalec v svetovni eliti, mu trener ne more več veliko povedati, ker veš več kot vsi drugi na svetu. Trener mora biti dober v smislu organizacije, omogočiti ti mora, da imaš najboljše razmere, videoanalize ... To je njegovo delo.

Čeprav, pri Tini Maze bi si težko predstavljali, da je lahko uspešna brez Andrea Massija ...
Pri puncah je drugače. Že zato potrebujejo trenerja, ker so čustveno manj stabilne, imajo tisoč in en problem, ovulirajo, so tečne. To je povsem naravno. Ženske imajo v športu pač več problemov kot moški.

Bi šli po karieri trenirat ženske?
Ne. Trener ženske reprezentance in inštruktor v avtošoli, to niso stvari zame.

Kako sodelujete s Smučarsko zvezo Slovenije, ki vsaj v preteklih letih ni imela preveč posluha za vaše želje?
Dokaj solidno. Oni pustijo mene, jaz njih. Dobim tisti denar, ki z ministrstva pride na zvezo zame. Čeprav za letos še ne vem, ker moja mama vodi finance.

Olimpijski prvak Jean Frederic Chapuis je lani zmagal v svetovnem pokalu. Pričakujete, da bo tudi letos v vrhu?
Ne vem. Francozi se skrivajo, strah jih je kot pse. Vsi smo prijatelji, treniramo vsaj malo skupaj, oni pa so zaprti. Takšna je njihova mentaliteta.

Podobno kot Avstrijci v smučanju?
Točno tako.

Je vaše življenje vedno bolj stresno ali znate odmisliti napore in znate biti sproščeni?
Vedno manj je stresno. Naučil sem se izklopiti stvari, naučil sem se reči ne, čeprav mi je težko. A ljudje morajo vedeti, da nisem "mašina". Na vsaki osnovni šoli bi me radi imeli za gosta. Žal ne morem vsega.

Vabila na družabne dogodke torej večinoma zavračate. Kakšna je sploh možnost, da pridete naslednji mesec, recimo, v Maribor na neko modno revijo?
To je praktično nemogoče. Kdor vidi moj koledar na telefonu, mu je jasno, da ne gre. Tudi če moram biti tam le petnajst minut, je težko. Ljudje včasih ne razumejo in rečejo: pridi le za petnajst minut. A če je na primer na koledarju 16. november, bi takrat lahko bil v termah, da bi se spočil.

Smučar Rok Perko je po kondicijskem treningu z Andreo Massijem rekel, da je bilo najtežje teči šestkrat po 300 metrov na polno. Imate tudi vi tako naporne treninge?
Ne. Moj kondicijski trener ni privrženec tega, zato nimam podobnih treningov. Golo mučenje telesa ni prava pot. Poti do cilja je več. Jaz tega brutalnega mučenja ne podpiram. Lahko greš na moč ali na pamet.

Koliko pa je v vašem športu uspeh odvisen od sreče?
Nekaj gotovo. Je pa tako, da moraš biti boljši od konkurence in vedno hitro reagirati, saj se tako lahko nesreči izmuzneš. To potem loči vrhunskega tekmovalca od dobrega.

Ali na dan tekme že takoj, ko se prebudite, veste, da je vaš dan in da imate veliko možnosti za uspeh?
Ja, to res čutiš, vendar je lahko tudi obratno. Pred olimpijskimi igrami in svetovnim prvenstvom si vedno živčen in ne moreš spati. Zbudiš se neprespan, loteva se te še prehlad, glava te boli. Pred svetovnim prvenstvom sem se počutil kot izžeta cunja, a sem vseeno postal svetovni prvak. To je najtežje, da se izvlečeš iz tega ven.

Tomaž Okorn