Stare je s sočnimi komentarji postal že legenda TV Slovenija. Eden njegovih najbolj priljubljenih športov so smučarski skoki. Pred novoletno turnejo smo z njim kramljali o tem, kakšne razmere za delo ima na prizoriščih, kdo izmed tujih reporterjev je najglasnejši in kaj meni o krizi slovenskih skakalcev.

Dolga leta že komentirate smučarske skoke. Še vedno radi odhajate na tekme novoletne turneje?
Še vedno z velikim veseljem! Zdaj sem imel dva meseca in pol reporterskega premora. Šel sem v novo službo, postal vodja rehabilitacijskega centra v Rimskih Toplicah in sem si moral vzeti nekaj časa, da sem se znašel.

Torej ste vsak dan na cesti?
Ja, 109 km v vsako smer. Kar dolga pot.

Vam je žal, ker zaradi reporterske službe zamujate silvestrske zabave?
Praktično ne. Sem se kar navadil takšnega ritma okrog novega leta. Za nas reporterje ni praznikov in nedelj, ampak so to najbolj pestri delovni dnevi. Po navadi sem novo leto praznoval v Garmischu ali pa doma, pri čemer sem takoj naslednji dan zjutraj odšel na turnejo. Tudi letos bom 1. januarja že ob sedmih zjutraj krenil proti Innsbrucku.

Robi Kranjec je vaš prijatelj. Sta se v zadnjem času slišala, ste mu morda dali kakšen nasvet, kaj storiti za boljše rezultate?
Ja, sva se slišala. Ne dajem mu nobenih nasvetov, saj ima trenerje in je tudi dovolj star, da ve, česa ne počne najbolje. Mislim, da zdaj prihaja njegov del. Na vrsti bodo tri tekme v poletih, najprej dve v Harrachovu, nato Oberstdorf in Vikersund, in mislim, da bo Robi tam pokazal pravi obraz in nas, tako kot lani, spet razveselil.

Pogosto poslušamo, da naši skakalci niso sproščeni. Toda saj nimajo takšnega pritiska kot na primer Avstrijci, od katerih res pričakujejo samo zmage ...
Ta sproščenost, to je neka floskula, pri kateri nihče ne ve natančno, kaj želijo tekmovalci s tem povedati. Menim, da mora biti športnik poln adrenalina, da da od sebe maksimum in morda še kakšen odstotek več, kot je sposoben. Ne vem, kaj je bilo narobe v poletnem delu. Rezultati so bili slabi, bistveno slabši kot prejšnja leta. Prvi del sezone bo treba čim prej pozabiti. Upam, da je pred nami boljša turneja kot zadnja leta.

Menite, da je čas za zamenjavo trenerjev?
Nisem pravi naslov za to, imam pa svoje mnenje. Če je nekdo dolga leta vodja ekipe, tako kot Matjaž Zupan, se ga morda mnogi preobjejo, toda po drugi strani: Finec Mika Kojunkoski je že dolga leta na čelu norveške reprezentance, pa se ga nihče ni najedel. Podobno Avstrijec Pointner. Menim, da z zamenjavo trenerja ne bi storili ničesar.

Kakšne razmere za delo imate na tekmah, kako moderne so skakalne naprave?
Novoletna turneja je osrednji del sezone, skakalnice v Oberstdorfu, Garmischu in Innsbrucku so res izjemne. V Bischofschofnu je resda starejša naprava, toda publika je izjemna, zbere se 30 tisoč gledalcev. Razmere za delo so odlične, sicer pa so postavljeni standardi za velike tekme in se jih morajo prireditelji držati povsod.

Kaj pa gledalci? Nekateri Planici očitajo, da je tam preveč popivanja, ampak drugod verjetno ni nič drugače ...
Veste kako ... Nekateri so pač občutljivi na to, kako si dajo gledalci duška. Nekoč sem rekel: Planica je v primerjavi s Kulmom pravo kulturno prizorišče, tam je 30 tisoč ljudi non-stop 'nažganih.' Marsikaj se dogaja tudi na Češkem, ko pridejo v Harrachov Poljaki ... Po drugi strani pa so v Oberstdorfu v glavnem starejši gledalci in ne vidiš enega pijanega človeka.

Ste med kolegi reporterji kdaj naleteli na kakšnega, ki je komentiral v slogu južnoameriških komentatorjev nogometa?
Seveda, to je bil japonski kolega. Na olimpijskih igrah v Naganu ravno toliko, da ni pogledal skozi okno, ko so Japonci osvojili zlato medaljo na ekipni tekmi. Je pa nesmiselno primerjati reporterje iz Južne Amerike z evropskimi ali japonskimi. To je seštevanje jabolk in hrušk. Vsak jezik ima svoje značilnosti, svoj karakter. Če bi jaz tako vreščal, kot vpijejo južnoameriški kolegi med nogometom, bi delal le enkrat in nikoli več.