76-letni Vogrinec je bil na začetku 70. let, ko si je pot med elito utiral Bojan Križaj, trener alpskega smučanja, nato pa se je uveljavil predvsem kot funkcionar. Dolga leta je opravljal delo direktorja smučarskih reprezentanc. Tudi po slovesu s SZS-ja in upokojitvi leta 2006 je pomagal in bil do letos v izvršnem alpskem odboru Mednarodne smučarske zveze. V četrtek so se mu (na predstavitvi zimskih športnikov v Mariboru) pri Smučarski zvezi Slovenije zahvalili za njegov prispevek. V intervjuju nam je Vogrinec pojasnil, kaj bi bilo treba spremeniti v alpskem smučanju, razmišljal je o tem, ali slovenski športniki znajo nastopati pred mediji, kritično pa je spregovoril tudi o financiranju slovenskega športa. Prepričan je, da za več kot 70 panog preprosto ni dovolj denarja ...

Smučarska zveza se vam je ob koncu funkcionarske kariere zahvalila za vaš prispevek k slovenskemu smučanju. Ste pričakovali to priznanje?
Ne, še dva dni pred slovesnostjo sem se pogovarjal z Mihom Verdnikom in mi ni nič razkril. Tokrat niti nisem dobil priznanja, ampak smuči. To me veseli, ker še vedno rad smučam, čeprav me muči levo koleno. Dejansko sem zdaj smučarijo dokončno zapustil z vsemi funkcijami, ki so trajale še nekaj časa po odhodu v pokoj. Bil sem v izvršnem alpskem odboru Mednarodne smučarske zveze. Junija sem se na kongresu Fis v Grčiji zahvalil za sodelovanje in mesto odstopil Gregi Benediku. S tem, ko sem zapustil to funkcijo, ki me je vezala zadnja leta, je dejansko konec te poklicne smučarske poti, čeprav sem še vedno vezan na smučanje kot ljubitelj smučanja in svetovalec nekaterim fantom na Smučarski zvezi Slovenije. Zlasti z Mihom Verdnikom dobro sodelujeva in mu pomagam pri marsikateri odločitvi. Dokler me bodo vprašali za kako mnenje, bom pomagal.

Pelje strokovni vodja panoge Miha Verdnik smučarsko barko v pravo smer?
Moram mu čestitati za pridobivanje sponzorjev. Letos je s sodelavci na SZS-ju naredil veliko delo. Finančno so pokrili programe, pridobili nove sponzorje. V teh težkih finančnih časih to ni preprosto. Potrebnih je veliko poti, veliko prepričevanja, seveda pa je vse lažje, če so izidi dobri.

Kakšna je vaša zapuščina v izvršnem odboru Mednarodne smučarske zveze, kaj ste spremenili na bolje?
Gre za eminentno druščino, v kateri je precej nekdanjih šampionov. Dolga leta je bil predsednik Toni Sailer, zdaj je Bernhard Russi. Bil sem eden od tistih, ki je bil zelo angažiran in ki je ponujal nove ideje. Zadnje pismo z idejami, kaj bi bilo treba spremeniti, sem napisal za kongres v Mehiki pred štirimi leti. Moram priznati, da sem od Mehike naprej izgubil energijo, čeprav so me tudi letos še prepričevali, naj ostanem. Nimam energije, da bi rogovilil, naj delo nadaljuje Gregor Benedik. Sem pa prepričan, da bo tretjina ali celo polovica mojih idej sprejetih.

Na primer?
Predlagam slalom brez ogleda. Zakaj? Bi vi šli na nogometno tekmo, kjer bi bilo med obema polčasoma dve uri premora? Saj nimaš kaj početi, razen, da se ga napiješ. Ta mrtvi čas je katastrofa. Vsak TV-šov mora biti po uri in pol končan. Na treningih – vprašajte tekmovalce – si nihče nikoli ne ogleda proge. Trenerji postavijo, tekmovalci medtem naredijo ogrevalne vožnje in gredo na progo. Kdor ima več v glavi, boljše reflekse in kdor zna bolje prebrati progo, bo najhitrejši. Pogoji so za vse enaki. Takoj po prvem teku bi imeli 15 minut premora, na televiziji bi bili oglasi in intervjuji, sledil bi drugi tek. Predlagam tudi kvalifikacije za uvrstitev na tekmo. Več kot 30 smučarjev nima v prvem teku kaj iskati. Vsi gledalci najpozneje po številki 30 ugasnejo televizor.

Paralelne tekme naj bi ponujale spektakel, a se zdi, da se to ni zgodilo ...
Tudi sam mislim, da to ni to. Drži, treba je približati smučanje velikim mestom ... Moj predlog je tudi, da bi bile tekme svetovnega pokala res po vsem svetu. Poleti vsi hodijo na trening v Južno Ameriko, nekateri tudi v Avstralijo in na Novo Zelandijo. Naredimo torej svetovni pokal, ki gre po vsem svetu. Pozimi naj bo zato malo manj tekem. Kitajci imajo olimpijske igre 2022, svetovni pokal mora na Kitajsko, mora tudi v Indijo. Nič hudega, če bo imel Maribor ali Kranjska Gora tekmo le na dve leti, naj pa to velja tudi za druga prizorišča. Potem se lahko odprejo novi trgi, ki jih proizvajalci smuči potrebujejo. To bi tudi zmanjšalo stroške reprezentanc. Zdaj morajo sami plačati letalo za Čile. Če bi bila tam tekma svetovnega pokala, bi dobili plačano.

Dobili ste tudi viktorja za življenjsko delo in bili verjetno prvi s tem priznanjem zunaj medijskega sveta.
Viktorja sem dobil leta 2006, ko sem se nehal profesionalno ukvarjati s smučarijo. Moje delovanje je bilo namreč precej široko. Ni bil to le šport, ampak tudi marketing, pa vsa ta nastopanja v javnosti, akcija Podarim-dobim ... To je pustilo pečat in so se odločili, da mi podelijo viktorja. Zanimivo, takrat sem bil ravno na golfu v Tunisu in sem si moral hitro urediti letalsko vozovnico do Münchna, kjer me je čakal šofer. Nikomur nisem smel izdati, da sem prejemnik nagrade. Še sam nisem vedel. Ko sem v Ljubljani tik pred prireditvijo izvedel, za kaj gre, so me pa zaprli v sobo ...

Že takrat, ko ste s Križajem utirali pot slovenskemu smučanju, ste vedeli, da brez promocije ne bo nič. Kako so bili takrat videti, kot bi rekli danes, odnosi z javnostmi?
To je bilo že na začetku 70. let. Vedel sem, da brez medijev in nastopov v javnosti ne bo sponzorjev, publicitete. Naše uspehe, tudi na kakšni kmečki tekmi, je bilo treba ovekovečiti. Javljal sem se z vsake pasje procesije. Danes to pogrešam. Rezultati z evropskih pokalov so v slovenskih medijih neopaženi, pa seveda niso to kmečke tekme, ampak zelo pomembne tekme. Takrat, ko ni bilo mobilnikov in so bili telefonski klici dragi, sem imel povezave z Delom, Večerom, Dnevnikom, Sportskimi novostmi. Precej dela sem imel, ampak sem se zavedal, da je to neizogibno. Nekega leta sem dobil tudi zlato pero, priznanje Sportskih novosti za najboljšega dopisnika. V Novem Sadu so me na marketinškem kongresu izbrali tudi za najboljšega propagandista tistega leta v Jugoslaviji. Na primeru Björna Borga sem demonstriral, kako je promoviral proizvajalca opreme Filo.

Se vam zdi, da bi morali številni slovenski športniki izboljšati svoje nastope v javnosti?
Absolutno. Igor E. Bergant je imel nekaj seminarjev na to temo. Večkrat bi morali športnike učiti nastopanja v javnosti oziroma pred mediji. Isto pa velja tudi za novinarje. Vprašanja po tekmi, kako se športnik počuti, mi gredo kar na bruhanje. Kaj naj pa odgovori na takšno vprašanje? Novinarska vprašanja bi morala biti bolj konkretna in bolj zanimiva za občinstvo. Tako bi se izognili nerodnim trenutkom, ko športnik ne ve, kaj bi odgovoril.

Kdo od smučarjev je najbolje obvladoval medije? Jure Košir?
Zagotovo je med temi, ki so ta posel obvladali. Pa Bojan v drugem delu kariere. Na začetku je bil precej sramežljiv. Trenutno pa Ilka. Zelo je zgovorna, simpatična, odgovarja z nasmehom, nič ji ni težko. Z vsemi je prijazna. Saj veste, imeli smo tudi dekleta, ki so bila zelo zadržana, da ne rečem kaj drugega.

Mislite, da je Ilka Štuhec sama po sebi tako nasmejana, ali pa s smehom skriva kakšna čustva in si morda kdaj misli: pustite me že pri miru?
To ve Ilka sama. Deluje 'šašavo', mladostniško, veselo, neobremenjeno, verjetno pa je v ozadju kdaj tudi kakšen črv, ki jo grize, a tega ne pokaže.

Je tudi kakšen primer res slabega nastopanja v javnosti, pa tu ne mislim le na smučarje?
Precej jih je. Večina športnikov tega ne obvlada. Spomnim se časov akcije Podarim-dobim. To je bila oddaja, ki je nekaj let potekala vso zimo in je bila idealna priložnost tudi za osebno promocijo. Kako težko je bilo pridobiti športnike k sodelovanju! Kdaj pa ima še športnik takšno priložnost, da promovira tudi kakšnega osebnega sponzorja?

Je lepo biti smučar v Sloveniji s finančnega vidika? Je to odlično plačan "poklic"?
Absolutno ne. K sreči je Smučarska zveza toliko sposobna, da imajo vsaj najboljši tekmovalci zagotovljeno financiranje programov. Čim si korak za njimi, pa je že treba nekaj plačati sam. Še do lani so morali tudi najboljši sofinancirati letalsko vozovnico v Južno Ameriko. Denar v smučanju ni primerljiv z nogometom, košarko in tudi rokometom. O večjih zneskih lahko govorimo šele takrat, ko si med 15 na svetu, predvsem pa, ko smučar pride na stopničke. To nekaj prinese, to lahko pomaga za poznejša leta. Drugo je kot štipendija in slaba plača. Za sproti. Boljši sicer dobijo za določeno obdobje tudi avtomobile, ki jih morajo potem vrniti. Je pa velika stvar, da država pomaga s službami, tu mislim na zaposlitve v Slovenski vojski, pa pri carini, policiji ... O velikih denarjih v smučanju skratka ne moremo govoriti, izjeme so redke, na primer Marcel Hirscher in Tina Maze.

Ko je bil atlet Primož Kozmus na vrhu, se je obregnil ob smučanje in zapisal, da je ves državni sistem vedno delal za smučanje in da so smučarski lobiji še vedno premočni. Ali to drži?
Neumnost. Vsaka panožna zveza je na trgu in tu je le vprašanje sposobnosti funkcionarjev in seveda vprašanje razlik med marketinško zanimivostjo posameznega športa. Če panoga nima serijskih tekmovanj, kot je svetovni pokal, če nima prenosov, je marketinško precej manj zanimiva. Tudi če primerjam smučanje z atletiko: kolikokrat na leto je recimo Maruša Mišmaš v prenosu na televiziji? In še takrat, ko je, teče v skupini. To ni tako marketinško zanimivo kot v primeru Tine Maze ali Ilke Štuhec in to pomeni velike razlike v možnosti pridobivanja sponzorskih sredstev. Če karikiram: ni isto, ali si svetovni prvak v nogometu ali pa v sabljanju.

Se vam ne zdi, da je v Sloveniji enostavno preveč športov, ki želijo biti v svetovnem vrhu?
To trobim že dvajset let in večkrat naletim na proteste. Enostavno je Slovenija premajhna, da bi imela več kot 70 panožnih športnih zvez, kjer tekmovalci resno trenirajo in bi bili radi svetovni prvaki. Seveda je to popolnoma legitimno, ampak – pričakovati od države, da bo vse panoge izdatno financirala, je iluzorno.

Imate kakšno rešitev?
Treba je izbrati kakšnih 15 panog, ki imajo veljavo v svetu, občinstvo in splošno zanimanje, te panoge bi bilo treba izdatneje financirati. Potem bi uvedel neko srednjo kategorijo panog, ki bi jim omogočil preživetje in zlasti dobro delo z mladimi. Če bi iz tega sistema prišli vrhunski tekmovalci, bi jih šele potem izdatno podprl. Recimo sabljanje. Če bi iz teh skromnih sredstev, ki jih dobijo sabljači, dobili olimpijskega prvaka, ne bi nagradil vseh sabljačev, ampak le tistega posameznika. Za nazaj in za naprej. Potem bi imel še tretjo klasifikacijo, to pa je bolj na ravni rekreativnega športa. Tem športom bi omogočil čim več investicij v infrastrukturo, podpiral bi seveda tudi tekaške in smučarskotekaške maratone, pohodništvo ... Do takšne kategorizacije bo slej ko prej prišlo. Če primerjamo Slovenijo z Münchnom ali Milanom ... Slovenci jih v 25 ali 30 panogah gladko premagamo, ko pa vzameš celo Nemčijo ali Italijo, je to druga zgodba.

Toda nekateri bodo rekli, zakaj mora biti ravno smučanje med temi 15 panogami, ki bi jih vi finančno podprli!
Poglejte slovenske dobitnike olimpijskih medalj. Večina je smučarjev. Tudi na izborih za športnika Slovenije so zmagovalci zelo pogosto iz smučarskih vrst. Očitno je smučanje dovolj popularno, prisotno je tudi v medijih. Na prireditvah, kot sta Zlata lisica ali Vitranc, se zbere do 10 tisoč gledalcev, v Planici v štirih dneh več kot 100 tisoč. Žalostno je gledati mednarodno tekmo v odbojki, na katero pride 200 gledalcev. O vsem odloča trg. Če bi se kar naenkrat začeli bolj ukvarjati s kriketom, ki je sicer bolj svetovni šport od smučanja, koliko bi bilo gledalcev? Samo sorodniki! Nekoč smo imeli v veslanju šampiona Iztoka Čopa in Luko Špika, kaj pa danes? Zakaj dobivajo toliko denarja, če na svetovnem prvenstvu niti eden ni prišel v finale?