Velepec se je lani poslovil od slovenske reprezentance. Preveč preprosto bi bilo reči, da le zaradi nesoglasij z Jakovom Fakom, drži pa, da je bilo na koncu že precej nasičenosti in da so načeti odnosi vplivali na oba. Novo delovno okolje si je Velepec našel pri ženski ukrajinski reprezentanci, s katero je za zdaj zelo uspešen. Na voljo ima odlične razmere za delo, tudi servis je brezhiben, saj je biatlon v Ukrajini izjemno priljubljen, tako da je denarja dovolj. Opaža, da je med tekmovalkami več pripravljenosti za trdo delo kot pri nas, kjer je večina športnikov razvajenih. O vzrokih za slabo sezono slovenskih biatloncev noče ugibati, si pa zelo želi, da bi svetovno prvenstvo, ki se bo v Oslu začelo v četrtek, krivuljo obrnilo navzgor.

Predvidevam, da ste vodstvu ukrajinske biatlonske zveze za zdaj zelo všeč.
Biatlon je v Ukrajini zimski šport številka ena, ki ga spremlja ogromno ljudi. Dobro so me sprejeli, znam se tudi pohecati, kar jim je všeč, ampak bistvo so rezultati. Lahko si še tako simpatičen, toda če ni rezultatov, ti hitro pokažejo vrata.

V četrtek se začne svetovno prvenstvo v Oslu. So kakšne zahteve, koliko medalj morate osvojiti?
Ne. Dogovorili smo se za triletno sodelovanje, torej do olimpijskih iger v Južni Koreji. Tam morajo biti dekleta sposobna vzeti medaljo. Letos zato ni takšnega pritiska, pričakujem pa, da se bo počasi stopnjeval.
Zanimiva je zgodba prve zvezdnice ukrajinskega biatlona Olene Pidhrušne. Kako, da se je vrnila?
Po olimpijskih igrah v Sočiji je z zlato medaljo v štafeti končala kariero, 'vlačili' so jo vsepovsod, tako da je imela vsega dovolj. Dobila je službo na ministrstvu, po pol leta pa ugotovila, da je ta služba bistveno težja, kot je tekmovati v svetovnem pokalu. Ko sem prevzel reprezentanco, mi je rekla, da bi rada spet poskusila. Čeprav si je na začetku priprav zlomila gleženj in pet tednov počivala, pred sezono pa še zbolela, je kljub primanjkljaju treninga hitro spet prišla v svetovni vrh. Izjemno je nadarjena. Pri njej ni bilo treba odkrivati tople vode. Poskrbeli smo, da je hitrejša na strelišču, napredovala pa je tudi v teku.

Kaj se dogaja s slovenskimi tekmovalci? Letošnja sezona, prva po vašem odhodu, je zelo neuspešna. Vam je že zoprno neprestano govoriti o tem?
Ni zoprno govoriti, ampak je neprijetno gledati izdelek, ki sem ga toliko let pomagal soustvarjati, in zdaj ne kaže tistega, kar bi lahko. To je kot otrok, ki je odrasel in gre od doma. Privoščiš mu vse najboljše, a ne gre. O vzrokih ne morem govoriti. Treba je vprašati tiste, ki izvajajo programe. Res ne vem, kaj je narobe, saj me ni zraven na treningih.
Jakov Fak je izpustil zadnje tekme svetovnega pokala in želi sezono rešiti z odličnim nastopom na svetovnem prvenstvu. Je mogoče, da biatlonec po slabi sezoni zablesti ravno tisti teden, ko je svetovno prvenstvo?
Močno si želim, da se bo to zgodilo, težko pa rečem, da v to verjamem. Jakov je vsekakor nadarjen in sposoben, da se po vseh težavah hitro pobere. To ne bi bilo prvič, tudi pod mojim vodstvom je zbolel, pa smo ga hitro vrnili na prejšnjo raven. Upam na njegov dobri nastop, saj bi mu to olajšalo priprave na novo sezono. Isto velja za Tejo (Gregorin). Vsak športnik potrebuje potrditev, da zmore, bistveno laže se je potem maja, ko se začnejo nove priprave, motivirati.

Kolikokrat ste bili, odkar ste trener ukrajinske reprezentance, v Ukrajini in kaj vas je tam najbolj presenetilo?
Pogodbo sem podpisal 3. aprila lani in šel na lastno željo na poletno državno prvenstvo, saj me je zanimalo, kakšen je njihov stadion, kjer se poleti pripravljajo. Opazen je tisti entuziazem, ki je pri nas vladal v osemdesetih letih, ko je moj oče in še marsikdo sam plačeval bencin, da smo šli lahko na trening v Rateče. Danes skoraj nihče več ne naredi nič, ne da bi imel sam korist od tega. Tega prostovoljstva je bistveno manj kot včasih in tudi to je eden od vzrokov za manjše število tekmovalcev.
Je bilo težko sprejeti odločitev, da po več kot desetletju zapustite slovensko reprezentanco?
Enkrat moraš sprejeti tudi takšno odločitev. Ali boš do smrti trener v Sloveniji ali pa boš šel na nepredvidljivo pot legionarja. Odločitev je bila precej težka, a ker sem se vse življenje prizadeval biti najboljši trener, čeprav mi to najbrž nikoli ne bo uspelo, sem moral iti tudi v tujino. Ni mi žal za odločitev. Morda sem jo sprejel malo prepozno, a v Sloveniji je bilo še veliko dela in sem hotel dokončati stvari, vsekakor pa sem vesel, da je Slovenija osvajala medalje od prvega leta, ko sem bil zraven, še pri mladincih, do mojega zadnjega leta.

Menite, da bi torej lahko v slovenski reprezentanci naredili še več?
Zagotovo, a žal ni bilo več pravega ozračja, ni bilo več pravega veselja delati, se spopadati z opozicijo, ki vedno ve več kot ti in ki so ji medalje na velikih tekmovanjih premalo. Škoda časa in živcev. Ves čas se z nekom spopadaš in izgubljaš energijo. Zakaj? Ker šesto mesto moške štafete na olimpijskih igrah ni bilo dobro? Takšnega rezultata še dolgo ne bo.
So živci trenerja biatlonske reprezentance zelo napeti? Je stres zelo velik?
Sindrom izgorevanja je pri vseh trenerjih. Nisem edini, sploh v nogometu so trenerji pod še hujšim stresom, saj tam tribuna vedno ve več kot ti.
Ste bili pred začetkom nove službe dobro seznanjeni, v kakšnem stanju so ukrajinske reprezentantke?
Tekmovalcev seveda ne dobiš na ničli, ampak imajo določeno podlago. Vse te informacije dobiš. Več kot imaš podatkov, laže se lahko pripraviš. Dobil sem na stotine strani s testiranj, podatkov o psiholoških profilih, kaj komu ustreza in kaj ne. Na prvem treningu sem tako točno vedel, kaj imam. Jasno pa, da imaš v ekipi različne profile športnikov, ki jih različno obravnavaš. Nekateri hitro razumejo, za kaj gre, na druge je treba večkrat zavpiti ...
Kako delovni pa so ukrajinski športniki? Pridno sledijo vašemu programu?
Profil športnikov je precej drugačen. V Sloveniji so bili le trije pripravljeni delati tako, kot sem zahteval. Če smo imeli priprave, ki so bile daljše od desetih dni, je večina že nergala, da bi šli radi vmes domov ali pa da bi na trening prišli pozneje. To je slabo, saj le na skupnih pripravah vidiš športnike skupaj. V ukrajinski reprezentanci dekleta od 5. oktobra do danes še niso šla domov. Niti za božič ali novo leto. Ves čas smo skupaj. Dobro se zavedajo, kako je v tekmovalnem športu rok trajanja omejen in da je treba zato do 35. leta, ko končaš kariero, marsikaj potrpeti. Pri nas je večina malce razvajenih. Če imaš večjo skupino, si kot trener želiš, da vseh osem ali devet trenira na polno. Če to storita samo dva, to ni dobro.
Je to težava tudi v drugih vzdržljivostnih športih pri nas? Da tekmovalci niso pripravljeni trpeti in iti kdaj do roba zmogljivosti?
Odvisno. V biatlonu, kjer je treba v zakup vzeti dolgoročno trpljenje in odrekanje, smo bili konkurenčni, prav tako so v vrhu številni kolesarji, ki so šli v tujino. V drugih športih, ki imajo anaerobno komponento in kjer je treba na treningih garati, na primer v smučarskem teku ali v maratonu, nismo tako uspešni. Enostavno so takšni športi prenaporni in nikoli ne bo toliko mulcev, ki bi bili pripravljeni dolgoročno trpeti, pa še vedno ne bo garancije, da bodo uspeli.
Ali v vlogi trenerja ženske reprezentance kdaj razmišljate, da bi dekletom malce popuščali, ker so šibkejši spol?
Če tako razmišljaš, nisi material za trenerja. Včasih se morajo tudi one sesesti na tla in bruhati. Le to je garancija, da bodo uspele na tekmi. Nikoli se mi nihče ni smilil, tega gena nimam. Spremljal sem Jureta Robiča, ko je zmagal na Raamu. 38 ur je brez prestanka gonil kolo in nihče me ne bo, nihče, prepričal, da je lahko po dveh urah tako utrujen, da ne more dokončati treninga. Razen seveda, če gre za poškodbo ali bolezen.
Kako menstruacija vpliva na program treninga?
Zdravnik ukrajinske reprezentance mi po računalniku pošilja koledarček, tako da imam vpogled v to. Nekatere tekmovalke menstruacije skorajda ne opazijo, druge imajo hude bolečine. Temu se prilagodimo z lažjo obliko treninga. A dejstvo je, da lahko dobi športnica menstruacijo tudi na dan olimpijskega nastopa, zato na to ne smeš gledati kot na nekakšno bolezen, je pa seveda treba biti pozoren, kdaj ima težave.
Se lahko ciklus za nekaj dni prestavi, če gre, recimo, za olimpijski nastop?
Ni tako enostavno, saj se v organizmu porušijo nekatere stvari. Tveganje je preveliko.
Vedno ste bili v odlični kondiciji, v letih treniranja biatlona in triatlona ste postali izjemno vzdržljivi. Imate ob vsem trenerskem delu še čas, da skrbite za svojo pripravljenost?
Imam rdečo luč, ki zasveti, kadar pridem na 78 kg. Toliko jih imam tudi zdajle, mimogrede. Dejstvo je, da treniram več, kot se mi ljubi, in manj, kot bi moral, da bi se počutil izvrstno oziroma da bi bil fit kot pred nekaj leti. Poleti, ko je dolg dan, sem pogosto na kolesu in v hribih, pozimi pa moraš ves čas nameniti tekmovalcem ali pa družini, kadar pridem domov. Moralno sporno se mi zdi, da bi doma še dve uri tekel zase. Takrat se posvetiš otrokom, družni. Po pravici povedano, se mi pogosto niti ne ljubi ob devetih zvečer še v fitnes.