Predsednik Smučarskega kluba Branik iz Maribora in dolgoletni vodja tekmovanja za Zlato lisico je bil slabe volje, ko je spremljal uvodne nastope slovenskih smučarjev in smučark v letošnji sezoni svetovnega pokala. "Imamo tekmovalce, ki so mladinski svetovni prvaki in so dosegali vrhunske rezultate. Kako je mogoče, da ti isti tekmovalci tega ne dosegajo več? To, kar smo gledali v Söldnu in Leviju, to ni smučanje, če ga primerjam z našimi tekmeci. Naša stroka se je zaplezala, šla je popolnoma v napačno smer. Ob tem je zanimivo, da so nekateri naši trenerji, ko so v tujini, zelo dobri, ko se vrnejo domov, pa niso več tako dobri. Z načinom dela pri nas je nekaj narobe. Zdaj se sprašujemo, kako bomo prišli do denarja. Kako naj pridemo do denarja, če nimamo proizvoda?"

Podobno meni nekdanji alfa in omega slovenskega alpskega smučanja Tone Vogrinec: "Po prvih tekmah v tej sezoni vidim, da bo ta sezona še slabša od lanske. Že lanska je bila zelo slaba. Pozabimo Tino Maze, o njej nima smisla govoriti. Vse drugo je takšno, da ne obeta nič kaj kakovostnega. Če loviš konkurenco, moraš delati več in bolj kakovostno, da ujameš tistega pred seboj. Če delaš manj in manj kakovostno, je razlika vedno večja."

Vstajanje ob pol šestih
Kot eno izmed glavnih težav slovenskih "alpincev" so razpravljavci navedli slabe razmere za delo doma, kjer nimajo (več) poligona za vadbo. Skakalci, biatlonci in smučarji tekači so, kar se tiče tega, v veliko boljšem položaju. "Če ne bomo imeli razmer, kot so ustvarjene v Planici, Kranju in na Pokljuki, ne bomo imeli možnosti, da bomo v alpsko smučanje dobili najboljše otroke. V zdajšnjih razmerah mora pri nas ubogi otrok vstati ob pol šestih, da je ob sedmih na terenu in do devetih opravi, kar ima za opraviti, saj je potem smučišče namenjeno komercialni uporabi," je poudaril Bedrač.

Ali, kot se je izrazil nekdanji poslovni direktor alpskih disciplin Matjaž Šarabon: "Športom, ki se dogajajo na lokalni ravni, so občine zgradile telovadnice in športna igrišča, smučarji pa se pol leta vozimo na Möltall s svojimi kombiji, plačujemo trenerje za polni delovni čas, ker si ne moremo privoščiti honorarcev za 4,5 evra na uro po tri ure na dan, kupujemo opremo in tako naprej."

Največji talenti ne gredo več v njihovo "štalico"
Zlati časi smučanja so seveda mimo. "V času Jugoslavije je bilo zelo težko priti v državno reprezentanco v nogometu, košarki, rokometu in tudi nekaterih individualnih športih. Takrat je večina staršev v Sloveniji svoje otroke želela usmeriti v zimske športe. Smučarski trenerji so lahko izbirali med najbolj talentiranimi otroki. Šli so na osnovne šole, napravili teste in najboljše povabili v smučanje. Danes je v Sloveniji več kot 70 športnih zvez. Starši se odločajo in otroke porinejo v tiste športe, ki jih najmanj stanejo. Zato je sorazmerno veliko otrok v raznih borilnih športih, hip hopih in tako dalje. Tam, kjer potrebuješ veliko denarja, je otrok vedno manj. Največji talenti pri mladih ne gredo več v našo "štalico", ampak gredo kam drugam ali pa se porazgubijo po "kafičih" in za računalniki," je razmišljal Vogrinec.

Šarabon je naštel nekaj idej, s katerimi bi se alpsko smučanje lahko izvilo iz krize: "Smučanje v Sloveniji moramo nujno priklopiti nekim drugim dejavnostim, po mojem mnenju k turizmu. Turizem je dolgoročno edina panoga, ki bo Slovenijo nekam pripeljala. Nujno moramo zgraditi snežni stadion, stvari profesionalizirati tudi na klubski ravni, dobiti vadbeni poligon, uvesti otroška snežna igrišča v mestih in smučanje spraviti tja, kjer so otroci. Prav tako moramo obuditi blagovno znamko slovensko alpsko smučanje, ki je umrla, postaviti kompetentne in uveljavljene profesionalce na vsa odgovorna mesta ter ustanoviti razvojni center slovenskega alpskega smučanja oziroma slovensko smučarsko akademijo, s čimer bi poenotili stroko."

Profesionalizem brez kančka entuziazma
Smučarska zveza Slovenije je trenutno brez predsednika. Volitve novega bodo na skupščini 16. januarja. "Pozabimo, da bo skupščina kar koli rešila. V tem trenutku ni pomembno, kdo je predsednik. Lahko pride sveti Peter za predsednika, pa ne more napraviti ničesar. Mnogo pomembneje je, kdo je vodja alpskega smučanja, kdo je vodja nordijskega smučanja, kdo je vodja biatlona in kdo je vodja tekov. Ti imajo škarje in platno v rokah. Smučarsko zvezo bi bilo treba razdeliti na pet ali šest pravnih oseb. Vsaka panoga bi morala imeti svojo piramido, se ukvarjati sama s sabo in se morala začeti tržiti zase," je dejal Vogrinec.

Bedrač je svoj pogled na burno dogajanje na zvezi strnil takole: "Bojim se, da imamo na smučarski zvezi eno veliko težavo. Imamo profesionalizem, ki pa nima niti kančka entuziazma, ki je še kako potreben za vrhunsko delo. Zato ker pri nas ljudje hodijo v službo, ne hodijo pa delat! Če nisi z dušo in srcem pri stvari, ne moreš pričakovati uspeha. Stvari delajo ljudje, in če niso pravi ljudje na pravih mestih, potem je naše gobezdanje tu pihanje v veter in ne bo prineslo nobenega učinka."