V torek je z mesta predsednika alpskega zbora in odbora odstopil Jure Košir, nato se je poslovil še direktor Smučarske zveze Slovenije Matija Vojsk. Predsednik Tomaž Lovše si lani spomladi gotovo ni predstavljal, da ga bodo po dobrem letu zapustili skoraj vsi sodelavci. Ni skrivnost, da Vojsk ni bil priljubljen in je užival le Lovšetovo podporo. Očitali so mu, da ni znal ustvariti pozitivnega delovnega vzdušja, proračuni so se nenehno spreminjali, še dodatno se je zapletlo, ko se je vodstvo zveze odločilo, da smučarjem ne izplača nagrad za nazaj in da se poveča samoprispevek, slabo voljo pa je prinesla tudi zgodba o skupnem trženju čelad.

Matija Vojsk je bil gost oddaje Odmevi

Ko je Košir odšel, je rekel, da je izgubil podporo vodstva. Podporo koga ste vi izgubili, da ste odstopili?
Svoj odstop sem predlagal izvršilnemu odboru, ki me je po aktih smučarske zveze tudi imenoval. Kar se tiče predsednika posamezne panoge, pa je jasno iz aktov, da gre za voljeno funkcijo, in tam gre predvsem za podporo baze. To sta dve različni zadevi. Moja funkcija je profesionalna, funkcija predsednikov pa je voljena.

Zakaj niste dokončali mandata in odhajate že po 17 mesecih?
Ko vidiš, da ni dovolj podpore za tisto, čemur si se zavezal, je prav, da razmisliš, ali se splača vztrajati, posebej ko se na tvojo osebnost projicirajo vse težave.

Košir pravi, da ni imel podpore, vi tudi, da je niste imeli ...
Moja funkcija je bila profesionalna, odgovarjal sem tako predsedniku kot izvršilnemu odboru, ki me je imenoval. Izvršilni odbor SZS-ja obsega predsednike posameznih panog, teh pa je osem ...

Kje je torej razlog za vaš odhod?
Premalo je bilo podpore izvajanju odločnih sprememb.

Predsednik Lovše pravi, da se je proračun za alpski del povišal za 56 odstotkov, a vseeno je potreben ta sporen samoprispevek.
Proračun nastaja tako, da ga potrjujejo organi na zvezi, teh organov pa je več, kot bi si človek mislil. Od olimpijske sezone je bil proračun večji za 56 odstotkov, od sezone prej pa za 37 odstotkov. Od tega je bilo pet odstotkov letošnjega mišljenega kot samoprispevek tekmovalcev. To odločitev je že spomladi sprejel že organ panoge, ne direktor zveze.

Nespretni ste bili tudi pri predlaganih spremembah pri trženju čelad.
To je bil smel marketinški predlog, vrnitev v nekdanje čase. Ideja je bila ta: če zveza dobi pokrovitelja za dovolj velik denar, da ta tekmovalcem odplača pravico individualnega trženja na pokrivalih in da za isti program alpskih disciplin ostane denar, potem to zveza naredi z jasno zavezo in dogovorom s tekmovalci, da to uresniči do 31. julija. Ker tega ni bilo, je ta ideja odpadla.

Kakšno plačo ste prejemali?
Moja plača je nekaj čez polovico povprečne plače direktorja. Po zadnjih podatkih je to nekaj manj kot 150 tisoč evrov na leto, moja je bila približno polovica tega.

Iz mariborskega studia je svoje mnenje povedal tudi Tone Vogrinec, nekdanji direktor alpskih smučarskih reprezentanc.

Je Lovšetova metla preveč pometala ali pa ne zna pometati?
Morda je bilo storjenih nekaj napak. Po mojem mnenju je bilo slabo, da se je vsaka kontinuiteta, ki je dolgo vladala na zvezi, prek noči kompletno presekala. Bilo bi dobro, če bi nekaj tistih, ki so bili na vodilnih položajih, ostali tam vsaj še kakšno leto ali dve, da bi bil prehod bolj mehak. Ta situacija nikakor ni dobra, to ni v redu. Na začetku novega štiriletnega mandata med dvojimi olimpijskimi igrami je tako rekoč razpadla cela ekipa, ki bi morala voditi programe. S temi odhodi se razmere na smučarski zvezi čez noč prav gotovo ne morejo izboljšati. Alpsko smučanje je drag šport, zato je težko zbrati sredstva, da uloviš tiste, ki so ti pred letom ali dvema pobegnili in so boljši od tebe. Če jih hočeš ujeti, moraš trenirati bolje in več od njih.

Košir je odšel, ker ni imel podpore, Vojsk tudi pravi, da je ni imel. Kdo bi moral koga podpirati?
Mislim, da so bili odnosi slabi, pokvarila jih je še odločitev, da morajo tekmovalci od svojih skromnih štipendij, ki jih dobijo ali pa sploh ne, sofinancirati letne priprave v višini 5.000 evrov. A v tem športu nekaj zaslužijo le tisti, ki so v prvi deseterici v svetovnem pokalu, vemo pa, da teh skoraj nimamo, zato je težko iz žepa smučarjev vzeti 5.000 evrov. Jasno pa je, da jim kljub temu dodatnemu denarju ne moremo zagotoviti enakih razmer, kot jim ima konkurenca. S tem se bo razlika med našimi in najboljšimi na svetu le še povečevala. Obenem pa je vzdušje na zvezi kot pes in mačka. Tega vzdušja ni bilo mogoče popraviti in zdaj padajo neke žrtve.

Pogodba s Tino Maze je končno podpisana. Kako ocenjujete ta dogovor?
Imamo samo eno tekmovalko. Moramo jo negovati, četudi ta rožica včasih malo ovene ali pa če je včasih malo užaljena. Če Tine Maze ne bi bilo, ne bi bilo slovenskega alpskega smučanja. Moja pripomba je naslednja: alpsko smučanje od lani nima več svojega direktorja, ki bi povezoval vse tekmovalce, trenerje, ustvarjal klimo, kontroliral finance. Tega amaterski funkcionar, kot je bil predsednik alpskega odbora Jure Košir, prav gotovo ne zmore. On ima svoj poklic, svoje življenje. Ta funkcija direktorja alpskih disciplin je manjkala. Vsa leta smo to funkcijo imeli. Menim, da bi bilo treba razmisliti, da bi jo spet uvedli.