Katja Požun je na dveh tekmah na Ljubnem osvojila sedmo in deveto mesto. Foto: BoBo
Katja Požun je na dveh tekmah na Ljubnem osvojila sedmo in deveto mesto. Foto: BoBo
V Ljubnem manjkale le stopničke
Hendricksonova razred zase na Ljubnem

Ljubno vsekakor ni med novinci tekem najvišjega ranga. V zadnjih sedmih letih so v zgornji Savinjski dolini že gostili tekme celinskega pokala, ki so bile vse do začetka decembra lani najvišji rang tekmovanja v smučarskih skokih za ženske. Šele danes se vidi, kako neupravičeno so bili tukajšnji prireditelji v njihovih prizadevanjih predvsem na začetku precej zapostavljeni tudi pri novinarjih, ki smo pot do javnosti. Vsekakor se je iz leta v leto tudi ta odnos popravljal, vizionarji te discipline, ki jih pri nas nikdar ni manjkalo, pa so očitno zadeli žebljico na glavico.

Na Ljubnem so si želeli prireditve, ki bi bila povsem njihova in bi vsaj delno spominjala na Planico, ki je iz leta v leto slovenski nacionalni športni praznik. Več kot očitno se je v zadnjih treh dneh na Štajerskem začela neka nova tradicija, ki bo trajala in trajala. In to na temeljih zares dolge tradicije smučarskoskakalnega športa v teh krajih. Pri napravi pod Rajhovko, ki ima svoje zakonitosti in nekdanjega obdobja, je v začetnih letih sodeloval tudi Stanko Bloudek. Torej je tudi tu povezava z našo dolino skakalnic. Na Ljubnem vsekakor Planici ne želijo vzeti nič in ji tudi ne morejo, s tridnevnim dogajanjem ob desnem bregu Savinje pa so dokončno opozorili nase tudi vse nejeverne Tomaže, ki so še nedavno mislili, da so ženski skoki na smučeh le igračka določene ozke skupine ljudi, ki si želi s tem le prepoznavnosti. Vse pa je daleč od tega.

Rajhovka ima dovoljenje za skakanje na najvišji ravni najmanj še za tri leta. In prepričan sem, da se bo karavana skakalk tu ustavila tudi v naslednjih letih. Najodgovornejši se dobro zavedajo, da bo potrebna tudi obnova naprave, ki jo bo vsekakor treba povsem prilagoditi zahtevam mednarodne zveze. Ne glede na to, da mnogi že zdaj razmišljajo, da so zdaj vse skakalnice enake, da nobena nima vsaj kakšne posebnosti. Kot denimo dirkališča formule 1, ki jih v zadnjem obdobju lahko gradi le ena roka. Najmanj v omenjenih treh letih pa se bo tu še treba prilagajati skakalnici, in to ima svoj čas. Kakor koli pa stvari obrnemo, na vrhu so vedno le najboljši oziroma zdaj tudi najboljše.

Prirediteljem pa zgolj še to. Ko se boste lotili obnov, veliko previdnosti, da se ne zgodi, kot se je nedaleč od vas. Ko so dobro 80-metrsko skakalnico spremenili v slabo 90-metrsko.

Dare Rupar, Val 202

V Ljubnem manjkale le stopničke
Hendricksonova razred zase na Ljubnem