Novinarstvo je prvi, še grobi osnutek zgodovine, je prepričan Michael Goldfarb, prekaljeni ameriški novinar in publicist, ki se je v 90. letih prejšnjega stoletja proslavil z delom za NPR, ameriško nacionalno radijsko hišo, in za britanski BBC.

Pokrival je zelo raznolike teme – od vojn v Bosni in Iraku, prek iskanja izhoda iz konflikta na Severnem Irskem do zgod in nezgod na angleškem kraljevem dvoru. Za večdelno reportažo o življenju na ameriškem srednjem zahodu je leta 1994 prejel prestižno nagrado sony, ki jo podeljuje britanska radijska akademija.

Na prelomu tisočletja je poučeval na Harvardu, potem pa se je posvetil pisanju knjig, med katerimi je nemara največ pozornosti javnosti in priznanj za novinarsko odličnost požela tista, v kateri je popisal zgodbo svojega iraškega prijatelja, umorjenega časopisnega urednika Ahmada Shawkata.

Danes Goldfarb že četrto leto vodi podkast FRDH. To je akronim za First Rough Draft of History, se pravi za prvi grobi osnutek zgodovine, in temu primerno Goldfarb tukaj govori predvsem o načinih, kako bližnja pa tudi bolj oddaljena preteklost vpliva na sedanjost.

To Goldfarbovo povezovanje preteklega z aktualnim je mogoče zlahka opaziti tudi v njegovem razmišljanju o nezavidljivem ekonomskem, družbenem in političnem položaju, v katerem se je ob koncu Trumpovega mandata znašla Amerika. Zakaj so torej ZDA v krizi in kdo vse je za to odgovoren?

Štiri leta Trumpove vladavine se zlagoma bližajo koncu. Mislim, da se lahko strinjamo, da so bila zelo burna. Pri tem pa ne merim samo na predsednikove resnično nesprejemljive izjave, kakršna je bila tista o dobrih ljudeh na obeh straneh, s katero je pospremil neonacistične izgrede v Charlottesvillu, ali na hudo sporne poteze njegove administracije, kakršna je bila zapiranje otrok nelegalnih migrantov v kletke, ampak slej ko prej tudi na to, kako ogorčeno, zagrizeno in nepomirljivo je bilo – malodane od prvega dne – nasprotovanje pomembnega dela ameriške javnosti Trumpovi politiki. Poleg demokratskih politikov so jo namreč prepričano in konsistentno zavračali tudi številni znanstveniki, novinarji, podjetniki, pravniki in tako naprej … Vtis imam, da tako ostrega nasprotovanja ni bil deležen niti Bush mlajši, ko je z lažnimi pretvezami silil z napadom na Irak. Zakaj je torej Trump tako razkačil vsaj polovico Amerike?
Najprej zato, ker je povozil vse običaje in nenapisana pravila o tem, kako naj bi se ameriški predsednik pravzaprav obnašal. Prav tako pa ne gre spregledati, da službi preprosto ni dorasel – tako vsaj misli malo več kot pol Američanov. Ta dobra polovica v njem tudi vidi demagoga, surovega in primitivnega človeka, ki prav nič ne skriva svojih rasističnih stališč in pogledov. To seveda še ne pomeni, da je Trump član kukluksklana, a prav tako ne gre pozabiti, da je, malodane takoj ko so bili znani izidi volitev leta 2008, začel voditi odmevno kampanjo, naj Obama javnosti pokaže svoj rojstni list, saj da naj bi novoizvoljeni predsednik, čigar oče je bil iz Kenije, sploh ne bil pravi Američan. Pa še na nekaj velja opozoriti: Trumpu že pred vstopom v politiko ni manjkalo nasprotnikov, še zlasti ne v New Yorku, kjer živi in dela res ogromno novinark in novinarjev, med katerimi so, jasno, tudi številni taki, ki jih berejo ali gledajo po vsej Ameriki, ki imajo torej izjemen vpliv na oblikovanje javnega mnenja. No, ti ljudje so si seveda zelo dobro zapomnili, da je poslovnež Trump kar štirikrat bankrotiral. Prav tako jim ni ušlo, kako se je obnašal do someščanov, kadar so ti izražali nestrinjanje z njegovimi megalomanskimi gradbenimi projekti. Skratka, če vse to seštejemo, ni čudno, da so številni v Ameriki Trumpovo obnašanje v Beli hiši navsezadnje ocenili kot neprimerno. Pa pravzaprav ne gre samo za Američane. Združene države Amerike namreč še vedno zavzemajo prav posebno mesto na svetovnem političnem odru in tudi v drugih državah si želijo – pa naj v splošnem nasprotujejo ameriški politiki ali jo pač, prav nasprotno, odobravajo – predsednika, ki se obnaša svoji funkciji primerno. Trump pa se ne in se tudi nikoli ni. Zanimivo pa je, da so natanko te stvari, ki sem jih pravkar opisal, stvari, ki so številne Američane tako jezile, da so navsezadnje volili proti njemu, ogromno drugih naravnost navduševale. In to tako zelo, da ti ljudje niso le volili zanj, temveč se zdaj celo sprašujejo, ali je Biden sploh zmagal.

Posvetiva se prav tej nepripravljenosti številnih volivk in volivcev, da bi sprejeli očitno Bidnovo zmago. Mislim, da ni težko razumeti, zakaj so bili na predsedniških volitvah leta 2016 številni Američani pripravljeni svoj glas zaupati Trumpu. Obamovih osem let na oblasti najbrž ni izpolnilo smelih pričakovanj, s katerimi sta ameriška in svetovna javnost leta 2008 pospremili prvega temnopoltega predsednika v Belo hišo. Če namreč odštejem, da se mu je posrečilo skozi kongres spraviti reformo zdravstvenega sistema (Obamacare), ni videti, da bi 44. predsedniku ZDA uspelo še kaj drugega, s čimer bi otipljivo izboljšal socialni in ekonomski položaj ameriškega delavskega razreda. Zato menda res ni pretežko razumeti številnih volivk in volivcev, ki so se po dveh Obamovih mandatih nenadoma obrnili k Trumpu, ki se je, za nameček, predstavljal natanko kot človek, ki je pokvarjenost ameriškega ekonomskega in političnega sistema videl od blizu, in naj bi bil zato tudi edini, ki se bo proti njej znal učinkovito boriti. Toda: ali so se štiri leta pozneje življenjske razmere ameriškega proletariata res tako zelo izboljšale, da si je Trump dejansko zaslužil tistih 73 milijonov glasov, kolikor jih je novembra prejel na volitvah?
To je res dobro vprašanje. Najprej bi opozoril, da danes v pomembni meri sploh ne moremo več govoriti o delavskem razredu in bi bilo najbrž bolje govoriti o nedelavskem sloju. Pa s tem še zdaleč nočem reči, da vsi ti ljudje kratko malo lenuharijo. Prav nasprotno; gre za to, da se je položaj ameriških delavcev v nekaj desetletjih dramatično poslabšal. Če so nekoč delali po tistih precej standardnih 40 ur na teden in za to prejemali plačo, ki jim je zagotavljala nezanemarljivo socialno-ekonomsko varnost, jim danes ne preostane drugega, kakor da iščejo zaslužek od enega negotovega, priložnostnega dela do drugega. Ta položaj je nasledek 40 ali celo 45 let dolgega procesa, ki pa, po pravici rečeno, ni potekal samo v Združenih državah, ampak tudi v Veliki Britaniji, kjer živim zdaj. Opravka imamo namreč s politično-ekonomskim sistemom, ki se je začel razvijati konec sedemdesetih, ko sta oblast na eni in drugi strani Atlantika v roku enega leta prevzela Ronald Reagan in Margaret Thatcher in začela implementacijo politik, ki so razkrojile delavsko zaščito in vpeljale zelo grobo obliko kapitalizma. Pa je treba reči, da to najbrž sploh ni prava beseda, s katero bi lahko opisali ta sistem. Kakšen kapitalizem neki namreč je to, ko pa se izgube najbogatejših nenehoma socializirajo? Samo pomislite na vsa tista velika podjetja in banke, ki smo jih, ko so leta 2008 zašle v resne težave, reševali z davkoplačevalskim denarjem ... Sicer pa imate kar prav, ko trdite, da Obama ni bil tako uspešen predsednik, kot bi si človek sicer želel. Mislim, da je vzrok za to kombinacija več dejavnikov. Po eni strani tako ne moremo spregledati, da je bil Obama v svojem bistvu pravzaprav centrist. Povrhu pa ni bil niti ne vem kakšen borec. Če hočete namreč uspeti v Beli hiši, se morate za svoje zakonodajne predloge znati trdo boriti na kongresnem Griču. Obama pa je imel, ko je bil izvoljen za predsednika, le malo izkušenj s tem, kako Washington pravzaprav deluje. No, po drugi strani pa se je republikanska stranka po zmagi na vmesnih volitvah leta 2010 odločila – in pomena tega ne morem dovolj močno podčrtati –, da z Obamo kratko malo ne bo sodelovala. Na prav nobenem področju ne. Kar koli je že predlagal, prav vse so zavrnili. Da je v teh okoliščinah uspel skozi kongres spraviti tako imenovani Obamacare, reformo zdravstvenega sistema, se zdi malodane čudež. Vem, o čem govorim – dogajanje v kongresu sem takrat spremljal od blizu. Da bi razumeli, kako izjemno, resnično silovito je bilo nasprotovanje republikancev, se morate zavedati, da je Obama kot predsednik sicer razpolagal s precejšnjo močjo, ki se je v preteklega tri četrt stoletja – tudi na račun zakonodajne – zlagoma zgostila v izvršilni veji oblasti. To je, mimogrede povedano, posledica tistega dolgega zgodovinskega procesa, ki se je začel z veliko gospodarsko krizo leta 1929, ko je postalo jasno, da lahko samo resnično močna izvršna oblast s svojo odločno intervencijsko politiko znova zažene zastalo gospodarstvo. No, Bela hiša pa se je z ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, iz katere so Združene države navsezadnje izšle kot globalni hegemon, samo še krepila. Tako so, skratka, ameriški predsedniki v 20. stoletju pridobivali vse več in več moči in avtoritete. Toda Obama je proti republikancem ni znal ali mogel učinkovito uporabiti. V letu 2016 se je Amerika torej znašla v položaju, ko dva Obamova mandata nista izpolnila visokih pričakovanj javnosti. Pri tem pa nikakor ne smemo pozabiti, da je bilo med številnimi ljudmi že od Obamove prve zmage čutiti otipljivo nelagodje zaradi dejstva, da se je v Belo hišo vselil temnopolt človek. Trump je te belopolte volivce nagovoril precej spretno in jim nič kaj subtilno obljubil, da bo poskrbel, da bodo dobili svojo državo nazaj. Vsemu temu navkljub je Trump leta 2016 uspel prepričati samo dobrih 62 milijonov volivk in volivcev, to je približno tri milijone ljudi manj kakor Hillary Clinton, ki je sicer bila ena najmanj priljubljenih kandidatk za predsedniški položaj v vsej ameriški zgodovini. Kot veste, je zmagal samo zaradi tega, ker pri nas, skladno pač z Ustavo, predsednike izbira tako imenovani elektorski kolegij, v katerem glas manjših, manj poseljenih držav šteje več. Kljub temu pa mislim, da Trumpove zmage leta 2016 ni mogoče pojasniti samo skozi prizmo nekoliko nenavadnega ustroja našega političnega sistema. Mislim, da je daleč najpomembnejše to, da republikanci že več desetletij odklanjajo sleherno obliko kooperacije z demokrati in delujejo načrtno razbijaško. Tako prav nič ne skrivajo ne svojih želja ne svojih prizadevanj, da bi se mandat slehernega predsednika, ki prihaja iz vrst demokratov, iztekel v neuspeh, v polom, v fiasko. To so poskusili z Billom Clintonom in to so poskusili z Barackom Obamo. Rekel bi, da jim je z Obamo kar lepo uspelo, vsekakor bolj kakor s Clintonom, ki je bil najbrž boljši, spretnejši, bolj zvit politik. V tem smislu bi bilo mogoče celo zagovarjati tezo, da je Trumpovo predsednikovanje pravzaprav skrajna faza dolgoletnih republikanskih naprezanj, da bi razveljavili, negirali ameriško demokracijo, kakršna se je oblikovala v 20. stoletju. Amerika je sicer, posebej z evropskega vidika, še vedno precej mlada država, a vseeno je že šla skozi več različnih faz oziroma obdobij. Prvih 80 let obstoja Združenih držav je, na primer, bistveno zaznamovalo sužnjelastništvo. V naslednjih 80 letih – govorim o obdobju med koncem državljanske vojne in veliko gospodarsko krizo – smo bili priča neslutenemu razmahu ameriškega kapitalizma. No, republikanci pa bi nas zdaj radi popeljali v povsem novo obdobje, v katerem bodo zunanje oblike demokracije sicer obstajale še naprej, a bodo v resnici izpraznjene kakršne koli vsebine. Predvsem si želijo pokopati tisto, za demokracijo najbrž ključno prakso, skladno s katero različni akterji, ki se jasno zavedajo, da za svoje cilje nikoli ne bodo mogli dobiti stoodstotne, včasih pa tudi petdesetodstotne podore ne, v politični areni iščejo konsenz in kompromis, saj je, dolgoročno gledano, to edini način, kako preprečiti, da bi se družbeno tkivo nepopravljivo raztrgalo. Mislim, da smo v Ameriki v zadnjih desetletjih ostali natanko brez te politične kulture. Od tod tudi Trumpova pripravljenost vladati zgolj v imenu svojih volivk in volivcev, ki jim nenehno dopoveduje, da jih samo on sam lahko zavaruje pred slabimi elementi v družbi, ki hočejo vdreti v njihova domača predmestja ali kamor koli pač že.

Dobro; mislim, da razumem, zakaj je v predvolilnem času strašil s skorajšnjim koncem lagodnega življenja v ameriških predmestjih in govoril o nujnosti vzpostavitve reda in miru. Tak diskurz vendar lahko pripomore h krepitvi belskega resentimenta, ki se nato pretvori v glasove volilne podpore republikancem. Toda službe v proizvodnem sektorju, ki naj bi se pod Trumpovim vodstvom iz Kitajske vrnile v Združene države Amerike, se slej ko prej niso. Prav tako nič ne kaže, da bi zaščitne carine na blago iz Evrope in Azije bistveno spodbudile ameriško industrijo ali kmetijstvo. Povrhu so se stara mednarodna zavezništva skrhala. In, nikakor ne nazadnje, več kot četrt milijona ljudi je v zadnjih desetih mesecih umrlo zaradi epidemije covida-19. To je štirikrat več, kolikor je bilo ameriških žrtev v vsej vietnamski vojni. Mislil bi si, skratka, da bodo ti očitni neuspehi, katerih boleče posledice ljudje še kako občutijo v svojih vsakdanjih življenjih, ameriške volivce obrnili proti Trumpu …
Tako bi si mislili, ja. Toda pri tem trčimo ob neko drugo, še globlje vprašanje: čemu so obubožani belci z ameriškega Juga tako vneto podpirali segregacijo? Saj bi menda lahko sklenili politično zavezništvo z Afroameričani, s katerimi so bili vendar v istem ekonomskem položaju – a tega niso storili. Zakaj ne? Odgovor na to vprašanje je slej ko prej poznal že demokratski predsednik Lyndon Johnson, ko je sredi šestdesetih lobiral za sprejetje zakona, s katerim je zvezni kongres naposled prepovedal predvsem na Jugu razširjeno, z odločitvami vrhovnega sodišča podprto segregacijsko prakso kratenja volilne pravice temnopoltim. No, ko je Johnson avgusta leta 1965 končno podpisal omenjeni zakon, se je menda pridušal, da je s tem Jug prepustil nasprotni stranki, saj se je jasno zavedal, da bodo revni belci, ki so že vse od konca državljanske vojne volili predvsem demokrate, hitro prestopili k republikancem. Johnson, ki je bil tudi sam iz Teksasa, je namreč dobro vedel, da se bo reven belec nekako že sprijaznil s svojim tegobnim položajem – če se bo, seveda, le lahko počutil večvrednega od temnopoltih. Pravzaprav so ta občutek superiornosti ti ljudje potrebovali bolj kakor bogastvo oziroma blagostanje. Seveda se je od Johnsonovih časov marsikaj v Ameriki spremenilo in tudi revščina je danes videti drugače kakor nekdaj. Še pred 25 ali 30 leti, ko sem se sam mudil v Misisipiju, so bile življenjske razmere tam, iskreno rečeno, šokantne, spominjale so na položaj v kaki deželi tretjega sveta. No, danes pa je obraz ameriške revščine čisto drugačen. Revni ljudje seveda nimajo dostopa do zdravstvenega varstva in ker nimajo dovolj pod palcem, da bi se kakovostno prehranjevali, postanejo patološko debeli. In če izgubijo službo, v svojem obupu ne postopajo več na ulici, kjer bi se, kakor je to veljalo v tridesetih, med veliko gospodarsko krizo, lahko začeli povezovati s sotrpini, temveč sedejo pred televizijo ali računalnik in se pustijo zamotiti oziroma zabavati. Ko je torej Trump junija 2015 napovedal svojo predsedniško kandidaturo, so ga, dolgoletnega zvezdnika televizijskega resničnostnega šova, ti ljudje že dobro poznali. A za hip bi se, če dovolite, še enkrat vrnil k podobi revščine v Ameriki. Pomenljivo se mi zdi, da je v zadnjih letih pričakovana življenjska doba Američanov, še zlasti belih Američanov, začela opazno upadati. Vzrok za to sta, kakor sem že povedal, slaba prehrana in pomanjkljiv dostop do zdravstvenega varstva, pomemben dejavnik pa je tudi prava pravcata eksplozija zasvojenosti, pri čemer ne merim toliko na prepovedane droge kakor na zlorabo opioidov na medicinski recept. Tako fizično kakor psihično zdravje ameriške družbe je, skratka, začelo pešati. Položaj pa je še slabši, ker tudi izobraževalni sistem ne daje želenih rezultatov. Poglejte si samo statistične podatke: matematično znanje ameriških srednješolcev je, še zlasti če ga primerjamo z dosežki njihovih vrstnikov iz drugih razvitih dežel, naravnost katastrofalno.

Bogataši seveda lahko svojim otrokom še naprej omogočajo vrhunsko izobrazbo na najodličnejših svetovnih univerzah, kakršni sta Harvard ali Stanford, a velika večina ljudi tega finančnega bremena preprosto ne zmore.

Pa so te zagatne razmere, ki ste jih ravnokar opisali, Michael Goldfarb, primerno gojišče za vzpon ne- ali celo protidemokratičnih politik in političnih voditeljev?
Vladati na avtoritaren način nikakor ni preprosto, Donald Trump pa je, odkrito rečeno, prelen za kaj takega. Tudi bister ni dovolj. Mislim namreč, da bi načeloma mogel volilni poraz proti Bidnu izpodbijati precej prepričljiveje in učinkovito, ko bi se bil stvari lotil bolj premišljeno. Se pa kar veliko ljudi boji, da je Trump s svojim nastopom, s svojo politiko, s svojo držo pravzaprav tlakoval pot kakemu prihodnjemu voditelju, ki bo znal Trumpovo koalicijo, teh 73 milijonov volivk in volivcev, zares mobilizirati. Nekoliko bolj brezobziren, nekoliko bolj inteligenten politični vodja bi namreč s tolikšno množico militantnih podpornikov Ameriko resnično lahko popeljal v povsem novo smer.

Še enkrat bi se, če smem, vrnil k socialnim in ekonomskim težavam, ki zdaj že lep čas pestijo ameriški delavski razred. Ko sem vas namreč poslušal, sem se spomnil misli, izrečene v kontekstu neke debate po referendumu o izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije. V razpravi, ki se je vrtela okoli vprašanja, zakaj so izstop Britanije množično podprli v obubožanih delavskih krajih na severu Anglije, kjer so vse dotlej podpirali proevropske laburiste, je eden izmed sodelujočih pripomnil, da se moramo zavedati, da so se ti volivci, ko so podprli brexit in torej pripomogli k porazu londonskih elit, nemara sploh prvikrat v svojih življenjih znašli med zmagovalci. Bi mogli to analizo prenesti tudi na Združene države Amerike in Trumpove podpornike? So volivke in volivci iz vrst ameriškega delavskega razreda, ki na svoji koži čutijo propadanje zdravstvenega in izobraževalnega sistema, volili Trumpa v upanju, da bodo poslali jasno sporočilo tistim, ki so bili do zdaj med zmagovalci globalizacije, se pravi pripadnikom kapitalskih in intelektualnih elit, ki v precejšnji meri Trumpa naravnost črtijo?
Natanko tako je, ja. Še enkrat: dinamika, ki sta jo v britansko oziroma ameriško politično ekonomijo malodane simultano vpeljala Margaret Thatcher in Ronald Reagan, je v obeh državah sprožila primerljive učinke. Tudi centristični odgovor na te neoliberalne politike, tako imenovana tretja pot, ki sta jo v 90. letih zagovarjala Bill Clinton in Tony Blair, je koristil predvsem ljudem, kakršen sem jaz sam. Natančneje rečeno: tretja pot je prinašala koristi ljudem, ki so živeli v bližini velikih, kozmopolitskih mest in si služili kruh v medijih ali v pravu ali v finančni industriji. To so ljudje, ki so imeli precej liberalne poglede oziroma stališča do takšnih stvari, kot je, na primer, poroka za istospolne, obenem pa so se zavzemali za sklepanje takih mednarodnih trgovinskih pogodb, ki so na kocko postavljale službe v domačem industrijskem sektorju. To se je dogajalo tako v ZDA kakor v Združenem kraljestvu. In tudi reakcija na tretjo pot je bila na obeh straneh Atlantika bolj ali manj enaka. Trumpovi volivci brez najmanjšega dvoma sovražijo tako imenovano liberalno, elitistično medijsko industrijo. Od nje so se odvrnili in vzpostavili svojo lastno medijsko infrastrukturo. Pa ne le na spletu, ampak tudi v televizijskem okolju, tu mislim predvsem na Fox News, in na radijskih valovih. Pomislite samo na Rusha Limbaugha in kopico drugih, njemu podobnih voditeljev pogovornih radijskih oddaj, ki so toliko časa po svojem okusu selekcionirali in prirejali dejstva ali govorili le o tistih vidikih zgodb, ki so jim bili všeč, dokler niso navsezadnje, v procesu, ki je trajal več desetletij, zgradili celotnega vzporednega vesolja, nekakšne alternativne resničnosti. V Veliki Britaniji so tako vlogo v pomembni meri odigrali tabloidi, ki so svojim bralcem iz dneva v dan dopovedovali, da jim hoče Evropska Unija vzeti vse, kar imajo. In čeprav je evropska povezava v resnici precej šibka in nikakor ni ogrožala njihove suverenosti, so ljudje temu verjeli. Posebej na severu Anglije so številni laburistični volivci – brez najmanjšega dvoma upravičeno – sklenili, da je politična in gospodarska elita nanje povsem pozabila, zaradi česar so se odločili pokazati ji pregovorni sredinec in podpreti brexit. V London so poslali preprosto sporočilo: vam je morda članstvo v EU-ju v interesu, nam pa ni. Podobno je bilo v Ameriki, kjer so številni volivci z užitkom podprli Trumpa že samo zato, ker je to očitno raztogotilo liberalce. Kar pri Trumpu cenijo, je, da mož že z načinom, kako se obnaša, očitno zavrača liberalne vrednote. To jim je res všeč. Težava je seveda v tem, da so ljudje, ki so na severu Anglije glasovali za brexit, ter volivci iz tako imenovanega rjastega pasu, se pravi iz nekdanjega industrijskega osrčja Amerike, ki so podprli Trumpa, spregledali, da so njihove službe izginile, še preden se je doba globalizacije zares dobro začela. Proces avtomatizacije v industriji se je namreč z vso silo sprožil že v zgodnjih 80. letih. Thatcher in Reagan sta to zavzeto podpirala, saj sta hotela razgraditi moč sindikatov, ki so dotlej delavcem nudili zaščito in zaslombo. Pri tem je sicer treba reči, da jima ni šlo preprosto za to, da bi delavci zaslužili manj, ampak sta daleč na obzorju videla tudi nevarnost, ki jo je prinašala naraščajoča moč vzhodnoazijskih gospodarstev. Sklepala sta, da bosta ameriška oziroma britanska industrija lahko ostali konkurenčni, če bodo v tovarnah s pomočjo strojev, ki bodo nadomestili ljudi, uspešno znižali proizvodne stroške. Glede tega sta imela do neke mere najbrž prav, čeprav je vprašanje, v kolikšni meri zahodna gospodarstva sploh lahko tekmujejo z vzhodnoazijskimi odprto. Žal pa sta povsem zanemarila ceno, ki so jo morali v tem kontekstu plačati običajni delavke in delavci. Težava je, seveda, ker danes o vsem tem nihče ne govori. In tako se vsi tisti, ki so podprli Trumpa v pričakovanju, da bo Ameriki izboril bistveno boljše pogoje v okviru severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma ali da se bo maščeval Kitajski, ne zavedajo, da se izgubljena delovna mesta ne bodo nikoli vrnila. Te službe kratko malo ne obstajajo več, saj jih zdaj namesto ljudi opravljajo stroji.

Če drži, kakor pravite, gospod Goldfarb, da dandanes nihče ni pripravljen spregovoriti ameriškim volivkam in volivcem, jim naliti čistega vina in predlagati korenitih sprememb, ki bi položaj obrnile na bolje, ali to pravzaprav pomeni, da še zdaleč ni le republikanska stranka odgovorna za položaj, v katerem se tako Amerika kakor tudi druge zahodne države v družbenopolitičnem smislu nahajamo? Bi se tudi demokrati morali zazreti v ogledalo in se vprašati, zakaj in komu v korist so nehali zastopati interese delavcev? Ali pa je že prepozno in je proletariat zdaj trden del republikanske volilne koalicije?
Povsem se strinjam z vami. Poglejte samo fenomen Bernieja Sandersa leta 2016. Sanders sicer sploh ni bil član demokratske stranke, bil je neodvisni senator, ki so ga volivci iz Vermonta v kongres poslali kot socialista. Ne kot ortodoksnega marksista ali zagrizenega komunista, temveč kot politika, ki je utelešal visokoleteče ideale socializma. Očitno je bilo, da njegovo politično sporočilo odzvanja med številnimi demokrati. Njegova kandidatura je Hillary Clinton povzročala resne težave, vse dokler je ni vodstvo stranke odkrito podprlo – tako organizacijsko kakor finančno. Šele ta intervencija ji je prinesla demokratsko nominacijo za predsednico. Podobno je bilo tudi letos. Sam sem mislil, da Sandersu ne bo uspelo še enkrat uspešno nagovoriti množic, a sem se motil. Ko namreč opazujejo, kaj vse se je v zadnjem času posrečilo republikancem, številni demokrati menijo, da je demokratska stranka za to tako ali drugače sokriva oziroma soodgovorna. Demokratska stranka je namreč očitno pozabila na svoje korenine. Stranka je kratko malo pozabila, da so, zgodovinsko gledano, njeni volivci predvsem ljudje s socialnega roba. Glejte, leta 2016 sem potoval po Ohiu. Državo kar dobro poznam, saj sem tam študiral, drži pa, da je potem zelo dolgo, kakega četrt stoletja, nisem obiskal. Vozil sem se torej naokrog in pred svoj mikrofon vabil najrazličnejše ljudi, se pogovarjal z njimi. Priznati moram, da me je vse skupaj povsem potrlo. Saj drži, da sem tu in tam pripotoval tudi v kakšno novo predmestje, kjer je bilo vse videti rožnato, a obiskal sem severozahod Ohia, kjer sem, kot rečeno, preživel svoja študentska leta. V teh krajih – gre za precej veliko območje med Daytonom in Detroitom – so nekoč živeli od avtomobilske industrije, toda zdaj so bile vse nekdanje tovarne zaprte. Rjavele so pod milim nebom. Tamkajšnja majhna mesta začenjajo spominjati na mesta duhov, saj so se številni prebivalci s trebuhom za kruhom odselili na jug, proti Cincinnatiju, kjer je še bilo mogoče najti delo. Tisti pa, ki so ostali ... na vsakem koraku je bilo mogoče videti, da je epidemija zasvojenosti z opioidi še kako resnična. Povsod vlada globoka revščina. Nič drugače ni niti v Pensilvaniji. Pred dvema ali tremi tedni sem bil tam – med Philadelphio in Pittsburghom vse propada! Celo tisti, ki v teh krajih še imajo delo, trpijo. Samo pomislite: recimo, da imate v Clevelandu službo in se morate torej vsak dan voziti tja 45 minut ali eno uro od svojega doma v lepo urejenem predmestju. Toda pot vas vodi mimo propadajočih industrijskih objektov in zapuščenih mest ... Mislim, da vas mora to psihološko močno zaznamovati. In, ja, mislim, da bi tudi demokratska stranka morala odgovarjati za ta položaj. Res pa je, da so Trumpova leta razkrila, da v Ameriki tako rekoč ni družbeno pomembne institucije, ki bi je v njenem jedru ne razžirala korupcija. To je postalo še posebej očitno zdaj, med epidemijo covida-19. Pokazalo se je namreč, da nihče nima ne volje ne znanja ne sredstev, da bi se spopadel s krizo. Za vse nas, ki smo odraščali takoj po koncu druge svetovne vojne, v času po ameriškem zmagoslavju nad fašizmom torej, za vse nas, ki smo v srednja leta stopili nekako v času, ko je padel Berlinski zid, in smo potemtakem verjeli, da se na obzorju naposled zarisujejo boljši, bolj optimistični časi, za vse nas je skrajno mučno opazovati, kako nemočna je Amerika pravzaprav postala. Pa ne gre preprosto za to, da je zatajila ta ali ona stranka, gre za to, da je zatajil naš celoten politični sistem. Zatajil je tudi izobraževalni sistem. Zatajile so institucije, na katerih temelji liberalni družbeni red. Dovolite, da vam postrežem še z enim drobnim podatkom, ki pa je, se mi zdi, precej pomenljiv. Harvard je seveda ena najboljših, najslavnejših univerz na svetu, je pa tudi ena najbolj elitističnih. Tik pred gospodarskim zlomom leta 2008 si je, na primer, več kot polovica vseh Harvardovih diplomirancev – poudarjam: diplomirancev, ne pa nujno tudi diplomirank – poiskala službo na Wall Streetu. Vse, kar je teh 60 odstotkov študentov zanimalo, je bilo, kako obogateti. Po vsem sodeč prav nič v izobrazbi, ki so jo na univerzi prejeli, na njih ni vplivalo tako, da bi si želeli kariere na katerem koli drugem področju. Misel, da bi svoje bogato znanje uporabili tako, da bi pripomogli k napredku družbe, jih, kot kaže, ni niti prešinila. Zanimalo jih je le, kako si prigrabiti čim več denarja. No, potem se je zgodila velika recesija in za kako leto ali dve je naval na Wall Street rahlo popustil, a zdaj znova kar 55 odstotkov diplomirancev s Harvarda išče svojo priložnost v finančnem sektorju. Rekel bi, da je v tem treba prepoznati nekakšno obliko korupcije. Paradoks pa je seveda v tem, da Harvard velja za izrazito liberalno ustanovo. A če to drži, tedaj se moramo vprašati, kakšen liberalizem neki to je, ki študente, ki jih osebnostno oblikuje, navsezadnje oblikuje tako, da ne čutijo prav nikakršne povezave z družbo, v kateri so se njihova lastna življenja tako očitno razcvetela. Kako to, da ne čutijo odgovornosti do okolja, ki jim je omogočilo uspeh? Kako to, da jih niti malo ne mika skrbeti za to okolje – če zaradi drugega ne, pa vsaj zato, da bodo sami mogli biti uspešni še naprej?

Precej mračno sliko ste nam naslikali, gospod Goldfarb. Koliko pa so za ta položaj krivi oziroma soodgovorni mediji?
Liberalni mediji so povsem ignorirali Trumpov fenomen oziroma, natančneje rečeno, socialne in ekonomske razloge, ki so omogočili njegov vzpon. Ko sem se leta 2016 vrnil iz Ohia, sem za BBC napisal reportažo, kjer sem sklenil, da bo v tej zvezni državi najverjetneje zmagal Trump. In kdor zmaga v Ohiu, skoraj zagotovo postane predsednik Združenih držav. Zadnji, ki tam ni slavil, a je vseeno zmagal na volitvah, je bil leta 1960 Kennedy. No, letos je to uspelo tudi Bidnu, a vrniva se nazaj, v leto 2016. V svojem članku sem takrat zagovarjal tezo, da je Hillary Clinton, če bo res izgubila v Ohiu, v precejšnjih težavah. Seveda me nihče v Ameriki ni vzel resno. Novinarski kolegi so bili sveto prepričani, da Trupova zmaga preprosto ni mogoča. Mislili so, da govorim tjavendan. No, potem pa je Trump dejansko zmagal in nenadoma so vsi ti novinarji začeli hoditi v Ohio in okoliške zvezne države intervjuvat volivce novoizvoljenega predsednika, da bi izvedeli, kaj se pravzaprav dogaja – pa čeprav bi jih moralo že dolgo zanimati, kakšne so dejanske razmere v ameriškem osrčju, ki ga je pretresal proces deindustrializacije. Američani bi morali biti o vsem tem poučeni, a niso bili, ker novinarjev te stvari kratko malo niso zanimale in ker so institucije, ki naj bi skrbele za reprodukcijo liberalnega družbenega reda – med njimi tudi demokratska stranka –, prav tako pokvarjene, skorumpirane.

Ker se bližava koncu najinega pogovora, bi vam rad zastavil samo še tole vprašanje: kaže, da Trumpu vendarle ne bo uspelo izpodbiti izidv volitev in da bo torej Biden 20. januarja prisegel kot 46. predsednik ZDA. Toda politične, ekonomske, socialne, zdravstvene in kulturne okoliščine, sredi katerih bo prevzel vajeti oblasti, so, kot sva menda pokazala tudi midva, resnično zelo težke, zelo skrb vzbujajoče. Zato me zanima, kako bi ocenili Bidnove možnosti: mislite, da bo njemu in njegovi administraciji uspelo presekati gordijski vozel, pred katerim se je Amerika znašla?
Ne, ne ... Mislim, da je največ, kar lahko doseže, to, da zaustavi najhujše krvavenje. Glejte, demokrati bi najbrž v vsakem primeru nominirali Joeja Bidna, a če ne bi bilo covida, ki je čez noč vse spremenil, najbrž nikoli ne bi zmagal na volitvah. Če ne bi bilo epidemije, bi Trump verjetno slavil. Sicer pa me – in tu moram besede izbirati res zelo previdno – položaj v Ameriki danes nekoliko spominja na tisto, kar sem videl v devetdesetih, ko sem poročal o vojni na tleh nekdanje Jugoslavije. Takrat sem prav posebej sicer spremljal diplomatska prizadevanja za sklenitev miru, toda ko sem bil v Bosni, sem spoznal, da si v družbi skoraj nihče nikoli ne želi državljanske vojne. Če pa imate kakih 15 ali 20 odstotkov ljudi na eni strani spora, ki si jo, in 15 ali 20 odstotkov na drugi strani spora, ki si jo prav tako želijo, tedaj bo državljanska vojna najverjetneje res izbruhnila. Ne glede na to, kaj si o vsem skupaj misli večina v sredini. No, Amerika je na ravni javne retorike že nekaj časa v državljanski vojni. Recimo, da je to nekakšna hladna državljanska vojna. Zdi se, da med demokrati in republikanci ni mogoče prav nikakršno sodelovanje več. Mogoče ga je kaj še bilo pred desetimi leti ali nekaj takega, potem pa so republikanci čez vse skupaj naredili križ in stvari so se samo še zaostrovale. To je torej situacija, sredi katere Joe Biden zdaj stopa v Belo hišo. Biden je seveda izpričan zagovornik stare, na iskanju konsenza in sklepanju kompromisov utemeljene politike. Nihče ne dobi vsega, kar si želi, a politični sistem se, nespremenjen, lahko obnavlja in perpetuira naprej – to je njegova vizija, vendar nisem prepričan, ali je v ameriški politiki sploh še kje kdo, ki bi bil pripravljen na kompromis. Četudi so med starimi republikanci, ki so bili nekoč njegovi kolegi v senatu, morda še vedno tudi taki, ki bi bili na tem ali onem področju z Bidnom pripravljeni skleniti nekakšen dogovor, je onkraj Washingtona ogromno ljudi, ki nikakor niso pripravljeni sprejeti, da je bil Biden zakonito izvoljen. Priznati moramo, da je Trump zelo spreten, kadar je treba zasejati tovrstne dvome. Že leta 2008 so Trump in drugi vztrajno in tudi precej uspešno ponavljali, da Obama morda sploh ni rojen Američan in da bi torej nikoli ne smel postati predsednik. To pa so, seveda, nevarne stvari, ki spodjedajo oziroma ogrožajo demokracijo samo. In ker večina republikancev ni pripravljena reči: "Čakajte, čakajte, to preprosto ne drži, Joe je vendar zmagal pošteno, po vseh pravilih." Ker torej prikimavajo Trumpu, se lahko vsi skupaj vprašamo, kam vse to pravzaprav vodi. Nisem prepričan, ali poznam odgovor na to vprašanje, a eno je gotovo: naloga, ki zdaj čaka Bidna, je strahovito težka. Že ko bi mu uspelo za kako stopinjo ali dve znižati temperaturo pregretega političnega ozračja, bi bil to kar lep uspeh. Če bi mu uspelo obrzdati širjenje koronavirusa – to pa je naloga, ki ga bo v prvih mesecih skoraj gotovo zaposlovala od jutra do večera, saj je epidemija naravnost pobezljala –, bi bil to res velik uspeh. Za še kaj več pa bo že potreboval srečo.