Naj demokrati še tako napadajo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da je s svojim ravnanjem v epidemiji pogrnil na celi črti, Trump še kako dobro ve, da bi v ZDA, v državi, ki je zibelka kapitalizma, z zapiranjem gospodarstva ustvaril še hujšo socialno epidemijo, če se sploh lahko tako izrazimo. "Ne moremo se zapirati. Gospodarstvo nam umira, samomori so v porastu, družinsko nasilje, depresija. Mala podjetja umirajo, New York je mesto duhov. Naj še enkrat ponovim: zdravilo ne bi smelo biti hujše od bolezni," je bil na drugem televizijskem soočenju z demokratskim predsedniškim protikandidatom Joejem Bidnom jasen Trump.

Bodo na letošnjih predsedniških volitvah v ZDA odločali socialni ali gospodarski parametri? Morda je zgovorna objava temnopoltega ameriškega raperja 50 centa na Instagramu, ki je po objavi grafike na televiziji CNBS, za koliko odstotkov bi Biden ob morebitni zmagi obdavčil tiste, ki na leto zaslužijo več kot 400.000 dolarjev, zapisal:

"Kaj za vraga (voli za Trumpa), izstopam. J**i New York. KNICKSi ne bodo nikoli zmagali, vseeno mi je, da Trump ne mara temnopoltih. 62 %, ali ste znoreli." Po vsesplošnem preplahu med ameriško srenjo bogatašev je hitro zaokrožila informacija, da naj bi bila grafika, ki napoveduje obdavčitev omenjene skupine zaslužkarjev ob morebitni Bidnovi zmagi za 62 odstotkov v mestu New Yorku, za 58 odstotkov v zvezni državi New York, za 60 odstotkov v New Jerseyju in za 62,2 odstotka v Kaliforniji, napačna, prirejena.

In čeprav glede na javnomnenjske ankete v predvolilni kampanji vodi Biden, so zanimive raziskave trga in potrošnikov, ki govorijo prav nasprotno. Inštitut Socionomic, ki napoveduje ocene volitev, gospodarstva in družbenih gibanj z analizo borznega trga, napoveduje Trumpu 87-odstotno možnost za zmago. Anketa med potrošniki, ki jo je izvedla Univerza v Michiganu, ponuja nekoliko drugačno projekcijo. Na vprašanje, kdo bi bil boljši za ameriško gospodarstvo, Trump ali Biden, jih je v 38 odstotkih pritrdilo Trumpu, v 33 odstotkih Bidnu, 28 odstotkov pa jih meni, da bi bilo vseeno. Kateri predsedniški kandidat, republikanski Donald Trump ali demokratski Joe Biden, bi bil torej boljša izbira za (rešitev) gospodarstva?

Pogled trga: Trump = status quo

"Ameriška administracija ima po mojem mnenju lepo lastnost, da se zelo počasi obrača in da to, ali bo predsednik republikanec ali demokrat, stvari bistveno ne spremeni ... Dolgoročno, in to kažejo podatki za nazaj, tovrstne menjave na borzah nimajo večjega vpliva," pojasni pomočnik direktorja naložbenega sektorja in vodja upravljanja pri Generali Investmentu Aleš Lokar, ki opozori, da je za trge pomembno predvsem to, da bodo imele volitve 3. novembra jasnega zmagovalca in ne bodo obvisele.

Razlike, ali bi v Beli hiši sedel Trump ali Biden, sam ne vidi, ob zmagi demokrata pa "bi imeli občutek, da obstaja velika razlika, saj bi na zunaj potekala drugačna retorika. Kaj bi se pogovarjali za zaprtimi vrati, pa je drugo vprašanje. Morda bi tudi Hillary (op. p.: Hillary Clinton, demokratska predsedniška kandidatka leta 2016) tako zvijala roko Evropi ali pa Kitajski, kot jo je Trump."

Lokar doda, da bi ob morebitni zmagi Trumpa bolj ali manj ohranili status quo tudi glede davkov: "Osnovni scenarij republikancev oziroma Trumpa predvideva, da bo osnovni sveženj dosegel 1,5 bilijona oziroma 1500 milijard dolarjev, seveda ga bo treba spraviti čez kongres in senat, a verjetno je realno, da lahko pričakujemo to številko. Vse drugo je nespremenjeno." Ne pozabimo, predsednik Trump je marca letos uzakonil sprostitev največjega svežnja pomoči v zgodovini ZDA v vrednosti 2200 milijard dolarjev (okoli 1980 milijard evrov). Sredstva so namenjena predvsem podjetjem in posameznikom. Sveženj, ki ga omenja Lokar, je drugi, o njegovi potrditvi pa še vedno poteka razprava.

Pogled trga: Biden = boljši odnosi z Evropo

Ob morebitni Bidnovi zmagi bi bila največja sprememba na področjih energetike, oskrbe in ekologije, meni Lokar. "Pričakujemo lahko zmanjšanje podpore hidravličnemu lomljenju (frackingu), pridobivanju plina in nafte iz skrilavca, močan pritisk bi bil na zapiranje premogovnih elektrarn. Tudi plin je velika neznanka. Šlo bi v smeri več vetrne, več sončne energije in obnovljivih virov. V okviru teh spodbud lahko pričakujejo več zvezne podpore," meni sogovornik.

Demokrati bi po njegovem mnenju sveženj, ki je nekoliko višji od republikanskega, več kot dva tisoč milijard oziroma dva trilijona, "namenili deloma za socialo, deloma pa za pomoč demokratskim državam, ki imajo v povprečju večje primanjkljaje, kot sta Kalifornija in New York". Ena redkih sprememb, ki bi bila pod vladavino demokratov očitnejša, pa je po mnenju Lokarja Rusija, ki bi se ji "pisalo slabše, sploh z dodatnimi sankcijami; pod demokrati bodo tu napetosti večje".

Angleška investicijska banka Barclays morebitno zmago demokratov strne v tri točke: poleg že omenjenega svežnja, ki bi bil namenjen infrastrukturi in transportu, čisti energiji ter komunikacijam, še zvišanje davka za korporacije z zdajšnjih 21 na 28 odstotkov, kar bi bolj občutili v dohodkih v ZDA kot v Evropi. Kot zadnje pa izpostavi boljše gospodarsko sodelovanja med ZDA in Evropo ter okrepitev Nata, kar bi prineslo nižje carine, svobodnejšo zunanjo trgovino in pomagalo delnicam podjetij, ki so izpostavljena evropskemu in kitajskemu trgu.

Ocena angleške investicijske banke Barclays:

Trumponomiki prekrižala pot epidemija

Kot bomo videli, se je gospodarska rast v ZDA v prvih treh letih Trumpovega predsedovanja, čigar ekonomija je označena kot trumponomika, res zviševala, brezposelnost pa padla na skoraj najnižjo v zadnjega pol stoletja, in sicer na 3,5 odstotka, pri čemer je imel industrijski borzni indeks Dow Jones januarja letos največjo rast v zadnjih 23 letih. A vse to je bilo pred epidemijo, ki je v ZDA zahtevala najvišji davek na svetu, tako gospodarski kot po številu okuženih in umrlih za koronavirusno boleznijo 19.

Kako narediti Ameriko znova veliko?

1,5 milijona dolarjev naj bi v zadnjih treh letih zaslužil Trump zgolj s spletno prodajo promocijskih izdelkov (ang. merch) na svoji uradni spletni strani za predsedniško kampanjo.

Majice za vojne veterane, otroški bodiji, skodelice, kozarci in celo slamice, pa igralne karte, otroški leseni vlakec, povodci za pse, značke, plakati ter seveda zdaj že kultna rdeča kapica s ščitkom in belim napisom 'Naredimo Ameriko znova veliko' (Make America Great Again – MAGA), ki je Trumpa pred štirimi leti izstrelila v Belo hišo. Klasični promocijski izdelki pač, ki v ničemer ne izstopajo od ponudbe demokratskega kandidata Joeja Bidena; ta med drugim stavi tudi na majico brez rokavov z natisnjeno mlajšo različico sebe, na kateri ga zlahka zamenjamo za pevca ameriškega delovnega razreda Brucea Springsteena iz obdobja Born to Run.

Promocijsko gradivo in parole za podpornike, volivce, in hkratno financiranje kampanje kandidatov, pri čemer je Trump morda količkaj neposrednejši s parolo, ki vas preseneti ob vstopu na njegovo spletno stran: "Joe Biden je trojanski konj radikalne levice. Potrebujemo vas, da jih premagamo!"

Tako kot številni mediji se je tudi CNBC spotaknil ob to, kje so Trumpovi (Bidna ne omenja) promocijski izdelki narejeni. Ugotovili so, da jih je okoli 100 označenih kot 'Izdelano v ZDA' ali 'Izdelano v Ameriki', nadaljnjih 180 pa na Škotskem, v Franciji in Italiji ali pa so označeni le z oznako 'Okrašeno v ZDA', pri čemer ni navedena država izvora izdelka. Samo zlobno lahko ugibamo, da so bili izdelani na Kitajskem. Zakaj je vse to sploh pomembno?

Kupujmo ameriško, zaposlujmo ameriško (ko nam tako ustreza)

Ameriški predsednik je namreč 18. aprila 2017 z dekretom razglasil pomembno odredbo 'Kupujmo ameriško, zaposlujmo ameriško' (Buy American and Hire American), ki daje pri državnih nakupih prednost dobrinam, proizvodom, proizvodnji ali materialom, s posebno omembo železa in jekla, ki so izdelani v ZDA. Lani so dodali še dve izjemi za aluminij in cement.

Je pa ob vsem tem rahlo nenavadno, da je Trump avgusta letos mirno svoje podpornike pozval, naj ne kupujejo avtomobilskih gum ameriškega podjetja Goodyear, ki je svojo proizvodnjo preselilo na Kitajsko že daljnega leta 1994, saj to svojim zaposlenim ni dovolilo, da bi na delovnem mestu nosili Trumpov merch. "Kupite boljše gume za veliko manj. (To počnejo radikalni demokrati. Oboji lahko igramo isto igro, zato jo moramo začeti igrati zdaj!)," je tvitnil Trump, ki je pred dnevi podpisal protekcionistični odlok, s katerim mora ameriška vlada pri nakupu zdravil ali dobavljanju medicinske opreme prednostno obravnavati zdravila ali izdelke, narejene v ZDA.

Protekcionistični ukrep: višje carine na uvoz

Zaradi uvedbe višjih carin na uvoz jekla in aluminija iz EU-ja, Mehike in Kanade je pred dvema letoma Evropska unija (EU) sprožila postopek pred Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO). Uvedba 25-odstotne carine za evropske izdelke je prizadela tudi slovenski sektor, ki v ZDA izvaža sire in mlečne izdelke, svinjino, sadje, sokove, pa tudi izdelke iz skupine jedrskih reaktorjev, strojev in mehanskih naprav, ki smo jih leta 2018 največ izvozili prav v ZDA.

Po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) se je blagovni izvoz v ZDA v prvih osmih mesecih letošnjega leta znižal za 7,1 odstotka, kar je manj od padca izvoza na trge EU-ja (13 odstotkov), Slovenija pa je v tem obdobju v ZDA izvozila za 380 milijonov evrov blaga.

Glavni ekonomist pri Analitiki Bojan Ivanc (GZS) ob tem opozori, da je bil v tem času evro v povprečju šibkejši od dolarja, in sicer za 0,8, "od julija naprej pa dolar izgublja proti evru, kar slabša prihodnje izvozne napovedi evrskega gospodarstva na najpomembnejši svetovni trg. EU kot celota je v ZDA izvozil za 10,7 odstotka manj ali 228 milijard evrov, pri čemer je slovenski izvoz predstavljal 0,17 odstotka celotnega izvoza EU-ja v ZDA. Ta delež je po naši oceni večji, saj je del polizdelkov, kot so vozila, stroji in elektronika, izvoženi iz drugih držav EU-ja in vsebuje tudi del slovenske dodane vrednosti."

Slovenija v ZDA izvaža tudi električne stroje in aparate za zajem slike in zvoka, farmacevtske proizvode kot tudi aluminij, železo in jeklo, do katerega so ZDA še posebej protekcionistične, prav zaradi Kitajske.

Slovenska industrija jekla (SIJ) je v preteklih letih v ZDA v povprečju izvozila 10 odstotkov vsega jekla, "po uvedbi carin pa se je uvoz leta 2018 nekoliko zmanjšal", pritrdi direktor za marketing in razvoj poslovanja (SIJ) Aleš Falatov. Čeprav je Trumpova administracija uveljavila več svežnjev za spodbujanje gospodarstva, "pa nam žal niso bili v pomoč, saj so bili večinoma namenjeni infrastrukturnim projektom, kjer se uporablja jeklo široke porabe, kot so armature in konstrukcijska jekla, ki niso del našega proizvodnega programa, saj je Skupina SIJ nišni proizvajalec zahtevnejših jeklenih izdelkov".

Skupina SIJ je takoj po uvedbi carin k reševanju problematike pristopila proaktivno, "saj se precejšen delež naših nišnih proizvodov v ZDA ne proizvaja lokalno ali pa povpraševanje presega obseg lokalne proizvodnje. Pri teh dejavnostih smo bili precej uspešni, je pa to delo zamudno – sama dokumentacija je precej obsežna, poleg tega pa traja 90 dni, da se izvzetje uveljavi, če ni pritožbe lokalnih proizvajalcev. Odobreno izvzetje velja eno leto, nato je treba postopek ponoviti." Za Skupino SIJ je letos predvsem zaradi upada avtomobilske panoge in proizvodnje težkih strojev izvoz v ZDA predstavljal 8,1 odstotka njihovega izvoza ali nekaj več kot 50 milijonov evrov.

Trump želi proizvodnjo iz Kitajske seliti v ZDA

Donald Trump, ki je v svojem predsedovanju sprožil trgovinsko vojno s Kitajsko, je pogosto kritiziral ameriška podjetja, ki poslujejo s to azijsko velesilo. Avgusta letos je izrazil namero, da bi v prihodnosti podjetjem, ki bi svoje tovarne preselila iz Kitajske v ZDA, ponudil davčne olajšave. Svojo namero o "ustavitvi zanašanja na Kitajsko" je napovedal z oblikovanjem 10 milijonov novih delovnih mest v desetih mesecih. Vsem, ki bi še naprej sodelovali z deželo rdečega zmaja, pa je zagrozil z odvzemom poslovanja z ameriško vlado. "Promises Made, Promises Kept", pravi novi Trumpov slogan ali "Rečeno, storjeno".

A kaj, ko je pred dnevi The New York Times razkril, da naj bi imel Trump oziroma njegovo podjetje Trump International Hotels Management na Kitajskem odprt bančni račun, Ljudski republiki Kitajski pa naj bi med letoma 2013 in 2015 plačal davke v znesku 188.561 dolarjev, medtem ko naj bi med letoma 2016 in 2017 v ZDA plačal le 750 dolarjev zveznega davka, v zadnjih desetih od petnajstih let pa celo nobenega.

Podjetja tovarn ne morejo zapreti čez noč

"Ocena je, da se je trk dveh svetov ZDA in Kitajske prej ali slej moral zgoditi. Tudi če bo zmagal Biden, se na tem področju večje spremembe ne pričakujejo," meni Aleš Lokar iz Generali Investmenta. Pri tem spomni, da so Američani nadpovprečno število delovnih mest, "celo več kot Evropejci, izvozili v Azijo h Kitajcem". "In to ni toliko stvar same politike, kot je stvar poslovnih odločitev podjetij, navsezadnje pa so to ameriške administracije zadnjih 30 let tudi podpirale, tako demokratov kot republikancev, ko so tekle za dobičkom."

Spremembe seveda ne bodo takojšnje. "Ameriška podjetja ne bodo kar zaprla tovarn na Kitajskem in odprla novih v ZDA, to je neizvedljivo, hkrati pa bi bilo to porazno za poslovne rezultate. Del proizvodnje morajo imeti v ZDA, da bodo imeli delovna mesta, če teh ne bo, se bodo socialne napetosti nadaljevale. Po domače povedano, imeli bodo revolucijo," pripomni Lokar.

Proračunski primanjkljaj rekordnih 3100 milijard dolarjev

Trump je namreč že pred štirimi leti volivcem obljubljal 25 milijonov novih delovnih mest, super hitro gospodarsko rast, najvišje znižanje davkov v zgodovini ZDA, višjo porabo in rešitev na milijon Američanov iz revščine. A oživitev gospodarstva tako z vidika ponudbe kot povpraševanja je letos še dodatno stisnila epidemija, zaradi česar se je letošnji proračunski primanjkljaj ZDA povečal na rekordnih 3100 milijard dolarjev, javni dolg pa na 26.900 milijard dolarjev.

A ameriškemu predsedniku je v prvem triletju mandata kljub vsemu uspela gospodarska rast, ki je bila pred pandemijo med letoma 2017–2019 celo hitrejša kot med prvim in drugim obdobjem predsedovanja demokrata Baracka Obame, poroča Economist, ki se sklicuje na uradne podatke. Če je bilo svetovno gospodarstvo na vrhuncu leta 2017 in se je leto pozneje začelo ohlajati, to ne velja za ZDA. Kljub vsemu pa ima ameriško gospodarstvo najvišji padec gospodarske rasti v zgodovini in najvišjo stopnjo brezposelnosti v zadnjih 80 letih.

Državne spodbude držijo gospodarstvo nad vodno gladino

"Predvsem bi poudaril, da so borze zrasle, saj je tolikšen stimul kreiral ameriški proračun, še posebej pa FED (Ameriška centralna banka). In to je rezultat, ki je tudi spodbudil gospodarstvo, da v tem obdobju ni padlo v recesijo, posledično pa je tudi zaposlenost v primerjavi z začetkom Trumpovega mandata upadla. A moje mnenje je, da bistvene razlike med demokrati in republikanci ne bi bilo," znova ponovi Lokar.

Gospodarska rast v ZDA je padla pod štiri odstotke – Trump je sicer volivcem obljubljal šestodstotno. A v prvih treh letih njegovega predsedovanja je bila v povprečju 2,5-odstotna; 2,2-odstotna leta 2019, triodstotna leta 2018 in 2,3-odstotna leta 2017.

Kritiki sicer poudarjajo, da ima ameriško gospodarstvo vse od svetovne krize leta 2009 postopno rast in da je Trump le "užival sadove", ki jih je zasadil takratni predsednik Barack Obama.

Velika ohladitev je sledila v drugem četrtletju letošnjega leta (april, maj, junij), ko se je gospodarstvo skrčilo za več kot 30 odstotkov, to je več kot trikrat več od do zdaj uradno izmerjenega desetodstotnega padca v enem od četrtletij v letu 1958. V omenjenem četrtletju je bila gospodarska rast za 9,5 odstotka nižja kot v enakem obdobju lani. Trumpova odločitev, da ne bo zapiral gospodarstva, je na neki način razumljiva. Bi bilo pa zanimivo videti, kako drugače bi se zadeve lotili demokrati, ki Trumpu očitajo nesposobnost vodenja krize.

Sorodna novica Wall Street se kar noče upehati na lovu za rekordi, padec cen nafte

Rekordni Dow Jones

Če s čim, se Trump rad pohvali z rastjo finančnih trgov, še posebej industrijskega indeksa Dow Jones, ki meri povprečno uspešnost 30 gigantskih ameriških podjetij na borzi, med njimi so: Apple, Microsoft, Boeing, Nike, McDonald's, American Expres, Coca-Cola, Disney idr. Ta je januarja letos prvi prebil mejo 29 tisoč točk, kar je bila največja rast od leta 1997.

Vlagatelje je spodbujala predvsem novica o počasnem okrevanju ameriškega gospodarstva. Po rekordnih vrednostih kapitalskega trga na začetku letošnjega leta je hitra streznitev sledila že konec februarja, ko so kapitalski trgi dosegli največji padec po letu 2008: Dow Jones pa je 17. marca v enem dnevu padel za kar 2.997 indeksnih točk. Trg si je kljub pandemiji opomogel.

Nižja brezposelnost, a le do izbruha epidemije

Predsednik Trump ves čas zatrjuje, da mu je uspelo brezposelnost znižati na najnižjo raven v zadnjih 50 letih, kar drži. Stopnja brezposelnosti je bila še februarja 3,5-odstotna. Sicer pa je iz podatkov ameriškega nacionalnega statističnega urada mogoče razbrati, da je stopnja brezposelnosti v ZDA začela padati že pod predsednikom Barackom Obamo. Če je bila po gospodarski krizi leta 2009 10-odstotna, je bila ob začetku Trumpovega predsedovanja leta 2017 malo manj kot petodstotna.

Velik preobrat je sledil spomladi letos, sredi vrha epidemije, ko je bila brezposelnost v ZDA 14,7-odstotna, največ od velike depresije v 30. letih prejšnjega stoletja. V enem mesecu je delo izgubilo več kot 20 milijonov ljudi. Od aprila se je po uradnih podatkih trg dela nekoliko stabiliziral, brezposelnost je bila septembra že nekoliko nižja, in sicer 7,9-odstotna.

"Pri podatkih o brezposelnosti bi bil sam nekoliko previden, bolje je gledati delež prebivalstva, ki je udeležen v delovnem procesu, saj oni pri svojih stopnjah brezposelnosti ljudi, ki so neaktivni, odštejejo, zato brezposelnost pada, čeprav realno morda ni nobenega novega zaposlenega. To so statistični triki," opozori Lokar.

Padec revščine očiten, a ne najvišji v zgodovini

Predsednik Trump je lani trdil, da je bila stopnja revščine pod njegovim predsedovanjem najnižja v zgodovini. Leta 2019 je v revščini živelo 10,5 odstotka ali 34 milijonov prebivalcev ZDA, kar je okoli 4,2 milijona manj v primerjavi z letom prej. Padec revščine je očiten, a ni največji v zgodovini države, piše BBC. Od leta 1959, ko je začela država voditi statistiko, je bil največji letni padec revščine leta 1966, ko je predsednikoval Lyndon B. Johnson in iz revščine potegnil 4,7 milijona ljudi.

Ameriška vlada mejo revščine določa pri dohodku 10.000 dolarjev na leto za posameznika in 25.926 dolarjev na leto za štiričlansko družino, kar pa v ZDA ne zadostuje niti za dostojen pogreb. Tisti, ki padejo pod mejo revščine, preživijo le s pomočjo državnih in lokalnih podpor ter pomočjo dobrodelnikov.

Lani je v ZDA v revščini živelo 10,5 odstotka prebivalcev, pod dvokratnim pragom revščine 26,3 odstotka ljudi, pod polovičnim pa 4,7 odstotka. Med njimi je bilo 14,4 odstotka mladostnikov, mlajših od 18 let, in 11,5 odstotka žensk. Poleg 7,3 odstotka belcev so revščini v veliko višjem številu izpostavljeni prvotni prebivalci Amerike (23 odstotkov ali 600.000 ljudi) ter temnopolti prebivalci (18,8 odstotka ali 81 milijonov ljudi) in pripadniki latinskoameriške skupnosti (15,7 odstotka ali 9,5 milijona ljudi).

Nov izziv: regulacija IT-podjetij

Poleg vseh težav, ki pestijo ZDA, pa bo v prihodnjih mesecih ali letih ena večjih tem zagotovo regulacija IT-podjetij, njihov monopolni položaj pa se je med epidemijo še bolj okrepil. "Po mojem mnenju so najbolj problematični Google, Amazon, Facebook, ki imajo na svojih področjih velike tržne deleže. V določenih pogledih bi bilo treba ta podjetja razdeliti, saj zdaj nadzorujejo celotno verigo vrednosti in s tem omejujejo konkurenco," še doda Aleš Lokar, ki razmišlja, da so prav demokrati tisti, ki vnašajo določeno stopnjo zmede na tem področju, "saj so najglasnejši na to temo, a vsi najbogatejši ljudje, lastniki tehnoloških gigantov, bolj ali manj podpirajo demokratsko stranko, financirajo njihove kampanje in logistični stroj".