Medtem ko se nekateri življenja v Julijski krajini po drugi svetovni vojni spominjajo po vseh mogočih dobrotah, o katerih si v težkih vojnih letih niso upali niti sanjati, pa je bilo za druge to obdobje prerivanja v vrstah za hrano in velikega pomanjkanja. Vsakdan, pogojen z razdelitvijo na cono A in cono B, se je gibal med tema dvema poloma – boljšim življenjem, v katerem so imeli vse na razpolago, in pa reguliranjem hrane, posebnih živilskih izkaznic in pa ilegalno prodajo pridelkov na drugi strani demarkacijske črte, kot so si življenjski standard poskušali izboljšati v coni B.

"Pri nas v Jugoslaviji je bila takrat beda, saj je na vseh ravneh začela iz nič," se je spominjal Gabrijel Kavčič iz Modreja.
Po koncu vojne je bila glavna naloga na obeh straneh, da prebivalcem Julijske krajine omogočijo vsaj osnovno oskrbo z najnujnejšimi potrebščinami. Podobno kot med vojno je za nujno pomoč skrbela humanitarna organizacija UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration). Hrano, oblačila, razne surovine in zdravila so pošiljale ZDA, znotraj tega pa posebej zavzeto slovenski priseljenci. V coni B so v podoben namen ustanovili prehranjevalni zavod PRERAD, ki je razdeljeval humanitarno pomoč, odkupoval domače pridelke, poleg tega pa se ukvarjal še s čezmejno trgovino.

Preskrbe vseeno ni bilo dovolj za vse, zato sta obe upravi razdeljevanje regulirali s pomočjo posebnih živilskih nakaznic, pri čemer se je upoštevalo predvsem številčno in socialno stanje družin. Jožefa Šavli iz kraja Dolje je pred leti pripovedovala: "Smo mogli hodit po špežo tja v Volče, sej nas po krajši poti čez blok v Tolmin niso pustil. Imeli smo karte … na prevzem. Tja smo nosil tudi v mlin."

Milan Velikonja iz kraja Modrejce pa je ohranil spomin, kako so iz cone B hodili do Američanov, da so dobili kakšno čokolado. "Vsak mesec je prišel ameriški Rdeči križ in prinesel vseh sort, od sladoledov do kolačev itd. Takrat so prišli tudi moji kolegi iz šole, ki se je nahajala v coni B, ker sem jih o tem obvestil in so dobili kakšno čokolado. In ni bilo nobenih prepirov ali očitkov ‒ ti si Američan, ti si pa partizan. Tega ni bilo."

Ker humanitarna pomoč pogosto ni zadostovala, so se številni znašli tudi drugače. Predvsem otroci, pa tudi odrasli so v coni A prejemali hrano in priboljške od dobro založenih zavezniških vojakov. "Otroci so bili skoraj cel dan pri vojakih. Mojega brata je en vojak vzel in je bil tri mesece pod šotorom, preden je prišel domov. Mi smo živeli 500 metrov stran. Ko so šli, ga je hotel vzeti s sabo. Je prišel vprašat, če ga damo, ampak ni želel iti," je pripovedoval Matija Černuta. "Imeli so hrano, čokolade je bilo veliko ... Kar jim je ostalo, se je razdelilo. Postavili smo se v vrsto kot vojaki. Vse sorte nas je bilo, žene, staro, mlado, vsi so se prerivali, kdo bo prvi, kdo drugi, bilo je grozno."

V spominu mu je tudi ostalo, kako se je pri njih doma udomačilo nekaj Američanov. "Trije, štirje so vsak večer prišli na večerjo. Mama jim je delala ocvrt krompirček. To so imeli radi … Vsak večer so nekaj prinesli ‒ ali obleko ali nove čevlje, nikoli niso prišli praznih rok. Čokolade, bombone, žvečilne gumije, vse so imeli. Najraje sem imel pa njihovo limonado."

"Ko je bila Cona A, smo bolje živeli, vse je bilo na razpolago. Za tistega, ki je imel denar," se spominjata Franc Sovdat in Anton Fon iz Smasta. "Iz Drežnice, ki je bila v coni B, so nosili sir, meso, teleta, vse, kar so pridelali, so tu prodajali. Gor ni bilo toliko izbire za prodat al pa kupit. Tam pri Kobariškem mostu je bilo znamenje in notri v koritu je bila vedno voda. Američani so v njem hladili Coca-Colo in podobne pijače. Šli smo mimo in smo jim kaj vzeli. Včasih smo jim utekli, včasih so nam pa vzeli."

Za takratno mularijo je bil to preobrat. Iz vojne so se nenadoma znašli v takšnem blagostanju, je dejal Mirko Kurinčič iz Drežnice. "V Kobaridu se je dobilo vse mogoče, so pripovedovali. Ameriški vojaki so imeli pri pokopališču svoje prostore in predrzna mularija se je, potem ko je začela malo popivati, spravila dol. Izvohali so, da so imeli Američani ameriški denar kar v rolah. Sproti so ga rezali in po potrebi plačevali. Mulci so eno takšno rolo smuknili, jo rezali in uživali."

Nekateri niso želeli prevzemati hrane od zavezniških vojakov, češ da je to od Američanov, "so odšli lačni domov, mi smo se pa najedli", pravita Franc Sovdat in Anton Fon.

"Ko je bila cona A, smo pa živeli kot v Ameriki. Dosti čokolade, dosti tega, dosti vsega. Ko sem prišel iz šole, sem šel dol k Američanom in so mi dali jesti. Pomagal sem pometati in takšne reči," je dejal Milan Velikonja. "Tu je bila prva hiša v coni A. Ljudje, ki so iz cone B 'švercali' jajca, krompir in druge reči, so to pri nas shranjevali, in ko so nabrali dovolj, so z avtobusom odpeljali v Gorico ... Nazaj so pripeljali malo kave, malo tega in onega. V glavnem, tisti čas se v stari Jugoslaviji, v coni B ni ničesar dobilo, in so pustili tu. Za protiuslugo, ker smo to shranjevali, so nekateri pustili kakšnih 10 dag kave. To je bil sam šverc."

Uradno plačilno sredstvo v obeh delih Julijske krajine je bila sprva italijanska lira, ker pa se je denarna masa iz cone B naglo prelivala v cono A, v nasprotni smeri pa prometa skorajda ni bilo, so bili tu prisiljeni uvesti lastno plačilno sredstvo. Junija leta 1946 se je na celotnem hrvaškem in slovenskem ozemlju cone B kot edino zakonito plačilno sredstvo uveljavila jugolira. Plačilno sredstvo v coni A je bil poleg italijanske lire vas čas zavezniške uprave v obtoku tudi poseben zavezniški denar, tako imenovana AMG lira.

Pričevanja, posneta v letih 2014, 2015 in 2017, so del razstave Posočje 1945‒1947 avtorice Karle Kofol, ki jo je Tolminski muzej pripravil leta 2017, ob sedemdesetletnici vzpostavitve slovenske zahodne meje.