"Dve leti smo bili pod zavezniško vojaško upravo in takrat se nam je zelo dobro godilo. Moj oče je zmeraj govoril, da je to bila edina vojska, ki je dajala, saj vojska zmeraj le jemlje. Zavezniška vojaška uprava je poskrbela, da nam ničesar ni primanjkovalo, poskrbeli so za obnovo porušenih domov, za hrano, za zdravstvo, vojaški zdravniki so pomagali ljudem. A ljudje so vseeno hrepeneli po svoji državi, ta želja je bila res velika," se spominja.

Želja se jim je uresničila s 15. septembrom 1947. Po pariški mirovni pogodbi so mejo zarisali čez prej enotni goriški prostor. Mesto Gorica je ostalo na italijanski strani. "Naenkrat je zmanjkalo vsega. Podeželje je bilo naenkrat odrezano od vsega, saj so v Gorico mnogi hodili na delo, k zdravniku, v bolnišnico, v srednje šole, na obiske k sorodnikom. Zdaj pa je z mejo podeželje ostalo brez središča."

Njiva za hišo, do nje pa čez mejni prehod

Za prebivalce ob novi mejni črti se je spremenil vsakdanjik, ki ga je zdaj določala meja in stražarji ob njej. Postavili so žičnato ograjo, redke mejne prehode s carinarnicami ter več vojaških postojank in stražarnic. Prehod meje je bil kar najbolj onemogočen.

Zaradi tega je bilo oteženo tudi tako običajno opravilo, kot je obdelovanje zemlje. "Skoraj vse mirnske njive so ostale v Italiji. Prebivalci so bili odvisni od pridelkov, živeli smo od samooskrbe. Težava se je rešila z izdajo dvolastniških dovoljenj, ki so omogočala odhod na polje in delo na njem. Dovoljenja so bila samo za lastnika parcele in njegovo družino, z njimi pa si lahko šel le na polje, nisi smel v vas na drugi strani ali kaj podobnega. Čeprav si imel njivo za hišo, si do nje moral najprej čez mejni prehod, ki smo mu po domače rekli 'blok', kjer so te temeljito pregledali in popisali. Postopek se je ponovil, ko si se vračal. Prebrskali so tudi vse pridelke, ki si jih imel v košari ali na vozu, da ne bi slučajno česa pretihotapil."

Strah in ponižanje

Vsi ti stalni pregledi na meji so v ljudeh zasejali stalno prisoten strah. Ta je trajal tudi, ko so meje že padle, poudari Cirila Pregelj. "Najbolj ponižujoče je bilo, če so te poklicali v kabino in te vsega pretipali. Mlajši težko razumejo, kaj vse smo dnevno doživljali ljudje na meji. Po osimskih sporazumih se je ozračje sprostilo, saj so uvedli tudi prepustnice, s katerimi smo nekajkrat mesečno lahko odšli prosto tudi v Gorico."

A vojaki in cariniki ob meji so ostali. Večinoma so jih sem na delo poslali iz drugih jugoslovanskih republik. "Blizu mojega doma je stala stražarnica in ta je bila kot Jugoslavija v malem – vojaki so bili iz vseh republik, še najmanj je bilo Slovencev. Slovenci so bili med miličniki, cariniki pa so bili vsi iz južnejših republik. Težave so imeli dobiti ženske carinice, ki so lahko pregledovale ženske. Rekli smo jim "baba", in ker jih ni bilo veliko, so se selile iz ene postojanke na drugo. To smo izkoristili pri prehodih."

Okoli Mirna največ ilegalnih prebežnikov

Ker je bilo na območju Mirna kar nekaj nekaj točk, kjer je ljudem v večjem številu uspelo prehajati mejo, je tukaj na zahod pobegnilo največ nezakonitih migrantov. Teh se danes spominjajo v muzejski sobi na mirnskem pokopališču, ki ga je birokratsko zarisana razmejitvena črta prav tako preklala na pol. Razstava 'Spomni se name' tako obuja drobce iz tistih časov. Posebno oster režim varovanja je trajal do sredine petdesetih let.

Cirila Pregelj se spominja, da so še posebej bežali fantje, ko so dobili poziv na služenje vojaškega roka. To so bili kar množični prebegi. A veliko je bilo tudi tujcev, ki so tukaj bežali na zahod ‒ predvsem Romuni in potem Bolgari. "Domači fantje so točno vedeli, kje je meja šibka in je možen prebeg. Medtem ko je bilo prebežnikom iz drugih delov države in tudi iz drugih držav, težje. Včasih so jih pripeljali do meje in jih izpustili iz vozila ter jim dejali, zdaj ste že v Italiji. Pa ni bilo res. Kdo se je kdaj skril v kakšno štalo, a v hiše domačinov niso hodili, saj so se bali, da bi jih najavili policiji."

"Ponoči smo velikokrat slišali streljanje in za mnoge se je poskus prebega končal na meji. Potem smo opazovali pokrite vozove, ki so jih odvažali vstran. To so bile res hude stvari in tega nas je bilo še posebej strah."

Najprej so bili prebegi političnega motiva, od 60. let dalje pa predvsem ekonomskega. "Včasih smo že imele do kakšnega fanta simpatijo, pa je nato prebegnil in končal kje v Avstraliji. Ko so zbežali v Italijo, so bili najprej nastanjeni v begunskem centru, potem pa so se podali naprej. Največ jih je odšlo takrat v Avstralijo. Vrnili so se šele po desetletjih, z družinami."

"Še vedno ne ve, kam spada"

Mejna črta torej ne loči le dveh držav, ampak pusti globoke sledi tudi v prebivalcih. Njihove usode so se zagotovo zavrtele drugače, kot bi se sicer. "Ko so potegnili mejno črto, je pet hiš iz Mirna ostalo na italijanski strani. V eni je živela moja znanka, ki je morala nato hoditi v šolo v drugo vas, ki je bila prav tako v Italiji. In še danes mi omenja, da še vedno ne ve, kam spada – ni bila več del Mirna, ni se čutila del Rupe." Meja torej ne deli le teritorialno, razkol pusti tudi v ljudeh.