Okoli 18 68-ašev se je v sredo malo pred petnajsto uro posedlo za mizo pred menzo v Študentskem naselju v Rožni dolini. Krog živahnih in energije polnih po-srcu-morda-še študentov je obdan z dvajsetletniki pil pivo in srkal kavo ali se hladil z limonado – tako naravno in preprosto je bilo vse skupaj. Veselje ob srečanju starih znancev in prijateljev, opazovanje drug drugega in iskanje tistih znanih potez, nato stisk rok in vrvenje od ene skupine do druge, pa seveda spomini na študij, na prijatelje, profesorje, sestanke in koncerte, na demonstracije …

Likovnica Duba Sambolec se je spominjala prijetnega kozmopolitskega vzdušja v kavabaru pri AGRFT-ju, ki je bil samoumeven prostor druženja in na neki način stičišče raznolikih svetov. Prijetna toplina, domačnost, ki so jo študentje razvili z natakaricami, s katerimi so v Šumiju tudi "žurali", je bila protiutež brutalističnega oblikovanja tistega lokala. Danes so mnogi takšni prostorčki izginili (Šumi je npr. porušen) ali pa so bili s prenovo odrezani od lastne zgodovine, s tem pa tudi od tipa obiskovalcev, kar je škoda.

Z vseh vetrov – kjer se je začelo
Prišel pa je celo policist, ki je nekoč, 50 let tegà, študente spremljal od Mirja k središču mesta. Cvetka Hedžet Tóth se mu je poklonila, rekoč: "Ta nas pa ni tepel." In gospod Pavle se spominja: "Stal sem tam pri Rimskem zidu, s pendrekom, pred mano pa vrsta – ne sovražnikov, nasprotnikov …" Prav on je bil tisti, ki je študentom uslišal prošnjo in jim dal megafon, da so na glas povedali svoje zahteve. Najinteligentnejši policaj, ta nas je razumel, ga pohvalijo prisotni.

Študentsko gibanje ni bilo toliko politično gibanje, bolj socialno-kulturno, kajti ko je postalo zaresno, uradna politika ni več dopustila njegovega nadaljnjega razvoja, tedaj so se zategnile vajeti in nastopila so, kakor pravijo, svinčena leta do nekako Titove smrti leta 1980; tedaj je bila Tribuna tako rekoč edino okolje političnega udejstvovanja, je razmišljal Lado Planko. Tudi po 50 letih, z vsemi izkušnjami, pa lahko reče, da je bilo gibanje neizključujoče in da je v resnici nekaj doseglo, vzpostavilo infrastrukturo, ki obstaja še danes (Radio Študent), oz. je danes le še nezamisljiv standard (študentski poslanec v parlamentu). Ob tem je dodal, kako vesel je srečanja, ob tem pa se spomnil vseh kolegov, ki so že pokojni, med drugim Marka Slodnjaka, Mira Mihevca in Jaše Zlobca.

Darko Štrajn prikimava: iz gibanja so vzniknile civilnodružbena gibanja, stranke. Ob tem pa zanika, da bi bila njihova generacija kaj posebnega – znašla se je pač v takšnem položaju in nekaj ukrenila. Mladi so bili namreč precej na tekočem, kaj se dogaja na Zahodu, železna zavesa je plapolala v vetru sprememb.

Študentsko gibanje daje vseživljenjske izkušnje
Tudi Peter Pal, ravnatelj Vzgojno-izobraževalnega zavoda Višnja Gora, je mnenja, da študentskemu gibanju dolguje neprecenljive izkušnje. "Gibanje mi je dalo način alternativnega razmišljanja, ki ga pogrešam pri mladih socialnih pedagogih …" In ko se zaplete v pogovor s Francijem Kekom, ki je prav tako prepoznal zgodovinskost trenutka in prišel pozdravit zbrane 68-aše, rad pove, da je bil tudi na Rock Otočcu, pa tudi v druge "diskače" je šel. "Človek mora vedeti, kako se mladi zabavajo in kaj se jim dogaja, še posebej, če dela z mladimi, ki jih pestijo težave," pojasni.

Da je bilo leto 1968 prežeto s posebno "atmosfero participacije pri skupnem projektu, kar jih je združevalo", so mi zatrdili vsi, s katerimi sem govoril. Tako ali drugače, že s pogledom in navdušenjem, s katerim so se spominjali svojih študentskih let in predvsem vsega, kar so tedaj dosegli. Borbeni duh, ponos levičarja, je ostal v njih, zato so ob skupinskem slikanju vztrajali, da se gre pred odbojkarsko igrišče, saj je tam na ograji visel napis "Študentski svet stanovalcev". "Za to se je šlo, takrat!" so poudarili, to pa je pospremil klic iz množice "Ni slikanja brez plakatov!".

Gasilska ob abrahamu gibanja
Veseli druščini se je pridružil tudi Vlado Kreslin. Po načrtu naj bi katero zaigral, Andrej Ule je pripravil tudi govor, a program se je umaknil spontanemu kramljanju. Pet minut slikanja se je razvleklo na pol ure in še dlje, kar so se pred močnim soncem postopoma umaknili v bližnjo rožnodolsko gostilno. "Včasih smo bili ves čas v Katrci, danes pa se kar ne znajdem do tja, hiše so čisto drugačne, tako velike so postale," je na poti razmišljala Cvetka Hedžet Tóth. 50 let je res dolga doba in v tem času se je marsikaj spremenilo, ne zgolj arhitektura, tudi ideja družbene solidarnosti, opozarja profesorica filozofije.

"Smo izrez iz nekega časa, ki je skozi življenje potoval skupaj z nami … nismo se zavedali, da smo že zunaj njega, da za današnji čas naše ideje niso več tako zanimive … še vedno imamo občutek leta 1968, kot v nekakšne kokonu …" ji je prtitrdil Andrej Ule.

Kdo je po vsem tem času organiziral takšno srečanje? "Vabilo sem napisal jaz," priznava Darko Štrajn, "pobudo pa je dala Cvetka. Ko smo se pred kakimi tremi tedni zbrali pod Lip'co, sem prevzel nalogo, da napišem vabilo in ga prepošljem drugim s prošnjo, naj vključijo vse, s katerimi imajo stike. In tako sem ob sliki angela zgodovine Paula Kleeja dobil navdih za tisti barviti nagovor vabila … Raznobarvni hipiji, marksistične prikazni, anarhoidne feministke, pošteni komunisti, večni zaljubljenci, bojeviti pacifisti ..."

Več demokracije, vendar ne z manj, ampak z malo več socializma
Omenjena pobuda je bil članek Cvetke Hedžet Tóth v Sobotni prilogi Dela 12. maja letos. V njem je opozorila na bistvene poteze časa, kot so jih občutili tedaj in kot jih razločujejo danes, predvsem pa na ideale uporniškega rodu, ki je želel udejanjiti solidarnost svetovnih razsežnosti v imenu pravičnosti. Akcije v podporo mednarodnega miru in ohranjanje družbenih idealov so izvajali po načelu Želimo več demokracije, vendar ne z manj, ampak z malo več socializma.

Hedžet Tóthova je tako kot drugi verjela v vseosvobajajočo moč politike, ki da bo prepoznala stvarno kakovost in pravičnost študentskih predlogov, ki so v marsičem kazali širšo družbenokoristno vrednost. A na koncu je ostala praznih rok, saj novi, "kobiličarski" sistem ni imel posluha za njihove ideje. Družbenemu obrobju, neslišanim izrinjencem, dandanes ni lahko, prav po njih pa spoznavamo stanje družbe vobče. Kdo danes zahteva pravičnost?

Vendarle se tudi danes poraja odpor do mehanicističnega, hitrega in brezčutnega življenja. Najstniški upor v letih intenzivnega gospodarskega razcveta ji vzbuja občudovanje. Treba je torej sanjati, kajti dokler sanjamo, smo, bivamo, je poudarila.

Treba je negovati zgodovinski spomin
Ta članek je nagovoril njene vrstnike in vzbudil željo po srečanju. Sestal se je 10-členski akcijski odbor in zakoličil simbolni datum – datum zborovanja v Rožni dolini za srečanje 68-ašev. Škoda, da ni bilo literatov, prišli so predvsem sociologi in filozofi … Nekaterim se je srečanje po 50 letih zdelo nepristno, ampak sam je z veseljem prišel, je dejal Vinko Zalar. "To je zgodovina in kar lahko prispevamo, je spomin, če kdo v tem najde kaj aktualnega, smo še toliko bolj veseli. Bistvo pa je, da se sporočilo, ki ga dajemo, razume," je prepričan Darko Štrajn.

Podobno je Goranka Kreačič mnenja, da je treba zbrati dokumente časa, ki jih hranijo, na enem mestu ter jih umestiti v kontekst in predati zanamcem. "Zelo rada bi šla na predavanje Hrvoja Klasića, pa žal nisem bila tam, kjer bi bilo treba," iskreče razlaga in doda, da je zgodovina, ki jo podaja Klasić, drug tip zgodovine, spisan po aktih političnih organov, sama pa bi si želela, da bi začutili vso pristnost trenutka malega človeka. "Teh malih zgodb, naših zgodb, Roela van Duyna, Andyja Irvina … Klasić ne pozna – in zato je prav, da so zbrane." Pavel Zgaga se strinja: "Krasno se počutim. Stvari le niso šle v pozabo. To nekaj šteje."