V zborniku '1968: Čas upora, upanja in domišljije. Zgodbe študentskega gibanja 1964–1974', ki so ga objavili pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, so predstavljene po 50 letih zbrane podobe študentskega gibanja s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. O njih pišejo udeleženci in nekateri mlajši analitiki. Gibanje je namreč pustilo pomembne sledi v razmišljanjih in življenjih akterjev ter vzpostavilo infrastrukturo, ki še vedno obstaja, kot je Radio Študent, oz. je danes le še nezamisljiv standard, kot je bil študentski poslanec v parlamentu.

Mnogo zgodb, pogledov in refleksij smo objavili na MMC-jevem posebnem spletnem mestu V iskanju svobode, ki je bil del skupnega projekta z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in Beletrino. In nabiranje spominov tistih, ki so takrat v gibanju aktivno sodelovali, je spodbudilo Darka Štrajna, Lada Planka, Cvetko Hedžet Tóth ter Goranko Kreačič, da so se lotili tudi obširnejše in urejene tiskane različice, ki bo lahko v pomoč prihodnjim rodovom ob analizi tega obdobja.

Študentsko gibanje je bilo namreč eno od tistih svetovnih dogajanj, v katerih je bila Slovenija vidno udeležena na isti ravni kot takratne bolj in tudi manj gospodarsko razvite dežele. A slovensko študentsko gibanje je v primerjavi z drugimi po mnenju Darka Štrajna zagotovo imelo nekaj značilnosti in posebnosti. Bilo je eno intenzivnejših in vztrajnejših med študentskimi gibanji v takratnih socialističnih deželah, a ni bilo deležno tako brutalnih oblastniških obračunov kot na primer gibanji na Poljskem in Češkoslovaškem, ki pa sta bili tudi bolj prepleteni z delavskimi ter širšimi državljanskimi nemiri. "Jugoslovansko oblastno obračunavanje z upornimi študenti se je omejilo na nekaj policijskih akcij, političnih procesov ter zapornih kazni in pogojnih obsodb po takratni kazenski zakonodaji, ki je opredeljevala različna dejanja proti »ustavnemu redu« ali pa dejanja, ki so pomenila »sovražno propagando« ter »vznemirjanje javnosti«," je Štrajn zapisal v svojem besedilu v zborniku.

Več podrobnosti pa v pogovoru z Darkom Štrajnom:

Zbornik zaznamuje 50. obletnico študentskih protestov in gibanj, ki so jih ta sprožila. Kakšna misel vas je vodila ob njegovi pripravi?
Ko smo v skupini udeležencev dogajanj zaznali večje število besedil na portalu MMC v povezavi s 50. obletnico leta 1968 in ko smo se tudi srečali na "kraju zločina" v rožnodolskem študentskem naselju, smo se zavedeli, da imamo opravka z delom zgodovine, ki ga ne kaže pozabiti. V nasprotju s slovenskimi poosamosvojitvenimi bolj ali manj ideološkimi formacijami politik in interesov pa nismo mislili na nikakršno zaslugarstvo in apropriacijo te zgodovine niti na to, da bi vsiljevali kako "edino veljavno" interpretacijo. Osnovni namen je bil omogočiti vsakomur, ki bi ga ta še aktualna preteklost zanimala, seznanjenje z razponom dogajanj, osebnimi pogledi udeležencev, z manj znanimi dejstvi itd., seveda pa tudi poskrbeti za zbir gradiva, ki bi utegnilo priti prav profesionalnim zgodovinarjem. Nismo pa pozabili na teoretsko in kritično refleksijo, ne nazadnje tudi na odpiranje prostora za distancirani pogled mlajših družboslovcev in humanistov.

Ste zbornik zasnovali kot čim širši spekter različnih informacij in podrobnosti o takratnem delovanju ali ste si zastavili rdečo nit pripovedi?
Pravzaprav se je zbornik v veliki meri zasnoval kar sam od sebe. Glede na razgledanost in mladost ekipe na MMC RTV SLO in glede na naš občutek neke vrste dolžnosti, da prenesemo sporočilo, je prišlo do izvrstnega medgeneracijskega stika. Z naše strani, namreč od udeležencev dogajanj, je šlo tudi za to, da pospešimo pretvorbo zgodb, v resno zgodovino, da vsaj nekoliko zanikamo mite o predvsem uživaški hipijevski generaciji. Ta rdeča nit je s pojavom že prvih nekaj prispevkov na MMC-ju, ko o knjižnem zborniku še nihče ni razmišljal, postala vidna. Potem jo je bilo treba samo potegniti naprej, jo poudariti z ureditvijo poglavij knjige. Na drugi strani pa smo presodili, da je prispevke, zbrane na MMC-ju, treba dopolniti z nekaterimi, ki osvetljujejo širši kontekst časa pred kulminacijo dogodkov v letu 1968 in v letih, ki so sledila. Zato smo v podnaslovu knjige zapisali časovni razpon 1964–1974. Urednici in urednika smo tudi ugotavljali, katere teme in informacije ne bi "smele manjkati", zato smo dodatno poiskali avtorje, ki so lahko zapolnili vrzeli v prvotno zbranem gradivu. Vseeno pa naš zbornik še vedno ni in tudi ne bi mogel biti popolnoma izčrpen. Menimo pa, da vseeno dovolj, da se skozenj nazira celota tedanjih razmerij.

Kako danes s 50-letne distance in po vseh družbenih spremembah, ki ste jim bili priča, gledate na tisti čas, zahteve in vizije?
Lahko rečem, da smo po petdesetih letih jasneje ugledali pomen gibanj nove levice šestdesetih in sedemdesetih let. Dojeli smo, da je res šlo za revolucijo, ki je veliko bolj uspela, kot smo si sami mislili takrat. Ko so namreč sredi sedemdesetih let študentski protesti pojenjali ali pa se nadaljevali v drugih oblikah, so nekaj časa povsod po svetu med udeleženci prevladali resignacija in občutki poraza. Z večje razdalje pa se je pokazalo, da je revolucija uspela kot prelomni dogodek v umetnosti in vsakdanjem življenju, manj pa kot kak politični prevrat. S stališča zahtev po koncu oboroževanja, osvobajanja družbenih manjšin, uveljavljanju principa upravljanja družbe "od spodaj navzgor", odpiranja izobraževalnih poti vsem in še veliko tega, je treba reči, da so razmeroma radikalne zahteve izzvale tudi nasprotne reakcije konservativnih sil. Novi levici se je nasproti postavila nova desnica, ki je sčasoma pripeljala celo do zdajšnjih tendenc rehabilitacije fašizma, nacionalizma, rasizma, seksizma in podobnih izključevalnosti. Glede na to so takratne ideje danes samo še aktualnejše, seveda pa zahtevajo sedanjemu času ustrezno artikulacijo. V takratni Jugoslaviji in Sloveniji v njenem sklopu smo bili kot kozmopolitska generacija del planetarnih gibanj – danes bi rekli globalnih – vendar pa smo bili tudi močno osredotočeni na težave lastnega družbenega, političnega in kulturnega okolja. Nismo se bali cenzure in represije pri kritiki okostenelosti (eno)partijske vladavine, razkrivanju protislovnosti in notranjih blokad samoupravljanja, a hkrati smo insistirali na levičarskih idejah tistega časa, ki so obsegale odpor proti konservativni morali, ki je bila sestavina tudi takratnega socialističnega sistema. Zdi se mi, da je bila blokada številnih iniciativ študentskih gibanj in intelektualcev, ki so se nanj navezovali, tako od partijskih vrhov kot od podtalnejših nacionalizmov, klica poznejšega razpada Jugoslavije, ki je imela nekaj možnosti, da bi se proti koncu osemdesetih let na novo izumila, pa žal teh možnosti ni izkoristila.

Pogled na takratno dogajanje je heterogen, kot so bila raznovrstna takratna protestna gibanja po svetu. Kaj je po vašem mnenju morda njihova najpomembnejša zapuščina?
Kot sem jasno namignil v svojem prispevku v zborniku, sam izraz "heterogen" ni nevtralen, saj vsebuje tendenciozni namig na značilnost gibanj. Bolje gibanja opiše pojem raznolikosti, ki se je takrat izkazala kot antipod unificiranosti, uniformiranosti in kot oznaka polja komunikacije, v kateri se pogovor šele zares začne. Tu ni prostora, da bi opozarjal na prispevke Gillesa Deleuza in Felixa Guattarija, ki sta poudarila multipliciteto in gibanje, ki vodita v nastajanje transformativnih agensov v kulturni oziroma družbeni sferi. Očitek "heterogenosti" študentskim gibanjem in tudi širšim takratnim gibanjem med mladino je očitek o tem, da v gibanjih ni bilo potence za neko novo hegemonijo. Toda upori proti represiji v tehnokratskih demokracijah, proti neokolonialnim pritiskom, kritike blokovske delitve, sovjetskega realnega socializma, predvsem pa mobilizacija osvobojenih pogledov glede življenjskih slogov in pluralizacije vrste družbenih in političnih sistemov so prinesli premike, ki jih praktično ni več mogoče "preklicati". Takratne ideje je treba presojati tudi po tem, kar je iz njih nastalo. Kar je sledilo iz takratne seksualne revolucije, so bila feministična gibanja in gibanja gejev, ki so proizvedla povsem novo razumevanje ontološko pomembne razsežnosti človeške subjektivnosti. Ekologija je bila druga plat tega odpiranja in nemara bi lahko rekli, da so zelene stranke pravzaprav neki dolgoročni uspeh tudi v sferi političnega. Če je vrsta takratnih idej danes potlačenih (npr. zlasti tista, ki jo izraža parola "make love not war", in recimo ideja o osvoboditvi od v bistvu prisilnega dela v kapitalizmu), pa domnevam, da se kaže potreba po njihovi reaktualizaciji nasproti trenutno okrepljenemu toku generičnega fašizma, ki v resnici nikoli povsem ne usahne. Kot je zapisano na zadnji platnici knjige "je to, kar je bilo takrat, vedno znova nekaj, kar bo".

Zapišete, da je šlo za opomin na to, da potrošniška družba obilja ni rešitev za težave, ki jih konstantno proizvaja kapitalistična ekonomija. Kje smo torej danes?
Gibanja, ki so prevladovala v celem desetletju od sredine šestdesetih do sredine sedemdesetih let, pozneje pa so se preoblikovala in razpršila v tako imenovana nova družbena gibanja, so se v svojem razvitju napajala iz tradicij različnih gibanj za emancipacijo – od utopičnega socializma, prek anarhizma in marksizma, do antikolonialnih zamisli – in so prinesla tudi kritično razumevanje teh tradicij. Zavračanje kapitalizma in lažnega antipoda v obliki "realnega socializma" je torej bilo bolj ali manj soglasno. Potrošništvo pa se je kazalo kot nova faza obvladovanja družbe, ki so jo na svež način razkrili situacionisti z Guyem Debordom in njegovim pojmom družbe spektakla. V povezovanju te kritike in okoljske teorije se je izoblikovala tudi ideja o mejah rasti in tudi o inherentni ideološkosti kapitalistične ekonomije. To se je pred kratkim manifestiralo v Pikettijevi knjigi o kapitalu in ideologiji. Danes smo v situaciji vrhunca "kontrarevolucije" proti prebojem šestdesetih let, ko se odpira vprašanje o izhodih iz neoliberalnega kapitalizma in iz začaranega kroga reproduciranja ter dodatnega poglabljanja ekstremnih družbenih neenakosti.

Če ste pred pol stoletja informacije, kaj se dogaja po drugih univerzitetnih mestih po svetu, dobivali predvsem prek (večkrat ilegalnih) tiskanih revij in časopisov ter osebnih stikov, se danes (za)misli lahko širijo ekspresno hitro, a se hkrati v poplavi informacij tudi hitreje porazgubijo. Kako ohranjati kritični pogled na pot lastne družbe in kako dvigniti glas, ko se nam to zdi potrebno?
Pravzaprav je že tudi takrat obstajalo "mreženje" (sam sem bil npr. dejaven v gibanju "community action", ki je delovalo v sedemdesetih letih v Zahodni Evropi). Danes si je morda težko predstavljati, da običajna pošta, telegrami in previdna raba takrat zelo dragega telefoniranja lahko povsem zadovoljivo služijo namenu. Ekspanzija IKT-tehnologij je bila najprej sprejeta kot priložnost za krepitev dinamike delovanja družbenih gibanj. Pozneje pa se je izkazalo, da tako kot te tehnologije lahko služijo obveščanju o dejanskih dogajanjih, širjenju inventivnih idej, vzajemnemu povezovanju ljudi itd., lahko služijo tudi okrepljeni najbolj zavržni propagandi, širjenju laži, mitov, sovražnega in izključevalnega govora itd. Pri tem je treba upoštevati, da so komunikacijske tehnologije, ki jih danes dojemamo kot še "nerazvite" (tisk, gramofon, radio, film, televizija s katodno cevjo …), same bile nekoč nove in so opravile svojo vlogo v oblikovanju množične kulture. Revolucija 1968 je pokazala na emancipativni potencial npr. televizije, ki je izrinjala klasični dokumentarni film. Mislim, da smo za zdaj še v otroški dobi novih medijev in da se bo njihov emancipacijski potencial šele razvil, predtem pa bomo seveda deležni še veliko lažnih novic in "alternativnih dejstev". Navsezadnje je tudi nacionalsocializem svoj toksični antisemitizem razširil prek takratnih tiskanih in avdiovizualnih medijev.