Knjiga, ki je izšla pod okriljem založbe Beletrina, je na neki način sklepni del projekta V iskanju svobode: 1968–2018, prinaša pa tako mnenja o tem, ali obstaja skupni imenovalec burnim dogajanjem pred pol stoletja po različnih evropskih mestih, kot tudi pričevanja v dogajanje vpletenih akterjev ter razmišljanja mladih o boju za svobodo danes.

Knjigo zaokrožujeta transkripta videopogovorov idejnega vodja projekta Mitje Čandra s pomembnima akterjema in pričevalcema dogajanj v Ljubljani okoli in po letu 1968, filozofom Mladenom Dolarjem ter literatom Milanom Deklevo, ki sta bila tudi gosta pogovora v Narodni galeriji. Videoposnetka in transkripta pogovorov sta dostopna tudi na posebnem spletnem mestu MMC RTV Slovenija, ki predstavlja podaljšek projekta in po Čandrovih besedah ponuja poglobljen vpogled v dogajanja okoli leta 1968, njegova prednost pa je, da bo obstal kot bogat vir informacij, namenjen navdušencem nad tem obdobjem.

Kljub nekaterim razhajanjem v pogledih na tisti čas sta se tako Dolar kot Dekleva strinjala, da je treba na leto 1968 pogledati z današnjega zornega kota, opozorila pa sta, da je treba tudi dogajanje okoli leta 1968 razumeti kot kontinuiteto določenih dogodkov ter specifičnega družbenopolitičnega položaja.

Takrat je bilo videti, da je vse možno
Dolar se je spominjal, da je med drugimi dogodki po svetu, denimo invazijo na Češkoslovaško leta 1968 in seksualno revolucijo konec 60. let, prišlo tudi do vrenja v celotni Jugoslaviji, zelo pomembno pa je, da je ta trenutek generacija, zbrana med drugim okrog Perspektiv, Odra 57, Tribune in skupine OHO, znala pograbiti. Ob tem je bilo odločilno, da je bila Ljubljana povezana s svetovnimi gibanji. Kot je Dolar povedal v pogovoru s Čandrom, pa je mogoče tisto, kar je držalo skupaj in spenjalo te heterogene oblike protesta, združiti v stavek: "Takrat je bilo videti, da je vse možno."

Dolar je med drugim poudaril, da gibanja 1968 ne gre omejiti zgolj na kulturno zgodbo tistega časa in doseganja boja za individualno izražanje in identiteto, problem časa pa kulturalizirati kot na problem imidža in sloga, svobode izražanja nasproti nekemu sistemu, ki tlači. Pač pa je ključen politični moment in sporočilo, na katerem bi morali graditi tudi danes. Tisto obdobje se osvetljuje skozi tri načine narative, s čimer se vsa stvar naturalizira in se politično gibanje, ki je bilo pomembno, omeji na neki omejen del populacije – in sicer na mlade, generacijo '68 in pa študente. Pa vendar je v Franciji protestiralo devet milijonov ljudi, kar je seveda krepko preseglo zgolj študentsko populacijo. Tem so se navsezadnje pridružili tudi delavci in pozablja se, da se je zgodila največja stavka po drugi svetovni vojni.

Dekleva je poudaril, da je z današnjega vidika morda najbolj bistveno pogledati na to, kar je spodletelo konec 60. let. "Leto 1968 je razkrilo tiste šibke točke, ki jih je bilo treba pokriti, da bo lahko eksplodirala neoliberalistična pamet ekonomije, da bo svet nato postal čim bolj tekoča mašina, v kateri je človek zgolj delček, ki ga je treba samo dobro namaziliti, kapitalsko ali kako drugače," je poudaril.

Zgodilo se je ravno to, česar si nismo želeli, pravi. "Ekonomija je postala naš diktator, vse o čemer razmišljamo, je dobiček, funkcionalnost človeka itd. Kar se je meni zdelo tedaj odločilno, za človeka presežno, pa je utihnilo, postala obrobna zadeva, o kateri razmišlja nekaj čudakov," pravi.

Čandra, ki je povezoval pogovor, je vselej zanimalo dogajanje v obdobju med letoma 1968 in 1972 v Ljubljani, v katerem velja omeniti zasedbo filozofske fakultete leta 1971, ter njegov širši, mednarodni kontekst. "Šlo je za neko nenavadno vrenje. To nikoli ni bila homogena revolucija z določeno ideologijo zadaj, ampak je to vrenje dopuščalo individualne glasove in je bilo pomembno kot politično, umetnostno in duhovno gibanje, ki je predstavljalo velik sunek k iskanju svobode v Evropi in svetu." Knjigo V iskanju svobode uvajata eseja Mitje Čandra ter direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije Kaje Širok, ki se v svojem delu ukvarja tudi z vprašanjem spomina. Kot pravi, je bil glavni namen projekta prav v tem, da se ne iščejo zapisi in interpretacije tega obdobja v zgodovinskih arhivih, temveč se v ospredje postavijo pričevanja in videnja akterjev v kontekstu preteklega pol stoletja.

V iskanju svobode je sicer skupen projekt, v katerem so moči združile partnerske organizacije – Muzej novejše zgodovine Slovenije, Hiša srečevanj z zgodovino iz Varšave in Fundacija solidarnosti Univerze v Barceloni, s posebnim spletnim mestom pa prelomna leta osvetljuje tudi MMC RTV Slovenija.

Po besedah urednice knjige in vodje projekta pri Beletrini Miljane Cunta so projekt uvedli s predavanji zgodovinarjev iz vseh partnerskih držav, ki so soočali mnenja, ali obstaja skupni imenovalec burnim dogajanjem pred pol stoletja po različnih evropskih mestih. Njihovi prispevki so dobili v knjigi svoje mesto ob razmišljanjih današnjih študentov, ki so reflektirali sedanjost skozi vprašanja, ki so se tedaj odpirala, denimo, kaj je danes z bojem za svobodo ter pravice in svoboščine ter kako je danes z demokracijo? Aktualizacijo prinaša še razdelek, posvečen trem najboljšim fotografijam, izbranim prek mednarodnega natečaja na Instagramu, ki pričajo o tem, da boj za svobodo še ni končan.

Ne pozabite zahtevati nemogoče
Na vprašanje, kaj je ostalo od vsega tistega potenciala leta 1968, Dolar pravi, da je ostala zvestoba tej misli revolucije, ki se je ohranila. Dekleva pa je spomnil na znameniti slogan protestov v Parizu, izraženem v grafitu anonimneža: 'Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče.' "Premišljujmo o tem vedno znova, da se nam ne bodo dogajale take stvari, ki se nam vrtijo pred očmi – pomanjkanje empatije, socialnega čuta," pravi Dekleva in spomni, da človek ni zgolj del stroja, ki ga poganja kapitalni dobiček, ampak obstaja tudi nekaj drugega – in to drugo je tisto, kar smo leta '68 imenovali nemogoče.

MILAN DEKLEVA O LETU 1968: