Franci Pivec je bil eden ključnih ljudi študentskih demonstracij leta 1968 v Ljubljani, ki so zaznamovale generacijo in prinesle tudi otipljive spremembe. V oddaji Intervju ga je gostila Ksenija Horvat.

"Kljub socializmu smo bili otroci revnejših staršev iz province redka sorta na fakultetah. Zato je bilo naravno, da se zavzamemo za odprta vrata študija vsem," pove Pivec, ki je v Ljubljano iz Celja prišel na študij filozofije in sociologije na Filozofsko fakulteto. Postal je sekretar Zveze slovenskih študentov. Služboval je v kabinetu Staneta Dolanca, nazorsko pa pripadal bolj liberalni struji in zaradi njegovih jasnih stališč so se mu zaprla vsa vrata za službe v Ljubljani. Zato se je z družino preseli v Maribor. S skupino t. i. prenoviteljev je sredi 80. let znova vstopil v politični prostor. Kot sekretar za šolstvo v Šinigojevi vladi je končal partijsko usmerjeno izobraževanje, uvedel splošno maturo in ustvaril trdnejše sodelovanje s pedagoško stroko.

Nujne so bile reforme, spremembe
In kako se spominja tistih vrenja polnih časov okoli leta 1968? "Po letu 1960 se je pojavila baby boom generacija, vse več je bilo otrok, ki so želeli na univerzo. Stanovanj za študente ni bilo, novo študentsko naselje je bilo premajhno," začenja z nizanjem isker, ki so podžgale takratno generacijo k uporu in zahtevanju boljših razmer. "Model vodenja države se je v tistih časih izčrpal, nujne so bile reforme. Kraigher je Kardeljevi ideji o decentralizaciji dodal še gospodarsko reformo, ki je temeljila na tržnem gospodarstvu. To delu Jugoslavije ni bilo prav, nastale so hude razprtije. V to so padle tudi študentske demonstracije."

Leta 1968 smo želeli reševati socialni problem študentov, nadaljuje Pivec. V študentskih domovih je začelo vreti, saj je mestna oblast zahtevala, da si del sredstev zagotovijo iz turizma – torej bi morali čez poletje izseliti študente iz domov oziroma dvigniti ceno najemnin, da bi se študenti sami začasno izselili. Študenti so si zato želeli zagotoviti trajnejšo eksistenco v času študija. Navezali so se na razmislek Tineta Hribarja o študiju kot delu – zahtevali smo delovni status za študenta, pojasnjuje Pivec. Uvedli bi nekaj podobnega UTD – da bi študent za svoj študij – torej za svoje delo – pridobil osnovna sredstva za obstoj. "Skušali smo popravljati sistem, ki pa je bil domena partije. To je bil naš veliki greh."

V senci dogajanja v Beogradu
Nato je nekaj dni pred napovedanimi demonstracijami v Ljubljani zaradi razgretih strasti počilo v Beogradu, ko so študentski protestniki naleteli na policijsko blokado, položaj pa se je končal tragično - z več mrtvimi med demonstranti. To je odjeknilo tudi v Ljubljani. "Na nas so pritiskali, da bi se zato odpovedali demonstracijam 5. junija. Najradikalnejše študente smo nagovorili, da se gredo pogovorit s policisti. Dobili smo odgovor, da nas bo policija med demonstracijami ščitila. Same demonstracije so potekale v hudi napetosti, veliko je bilo zijal, ki so čakala, kdaj bo počilo. A vsi smo se držali dogovora," se spominja Pivec.

Kaj je ostalo?
Prav zaradi teh dogodkov pa so ljubljanske demonstracije takrat in danes pogosto v senci nasilnega dogajanja v Beogradu. Vseeno pa so po Pivčevem mnenju ta dogajanja prinesla veliko: "S tem gibanjem smo pridobili generacijsko izkušnjo, mnogi se čutimo pripadne generaciji 1968, čutimo, da javno angažiranje ni zaman, da je možno kaj doseči. (...) Prišli smo v parlament, to je vplivalo na poznejše parlamentarno življenje. (...) Dobili smo Radio Študent in Center za razvoj univerze. To je bila pomembna kritična pozicija do univerze."