Točnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj 100 tisoč slovenskih življenj. Ta strašljiva številka pa bi bila gotovo še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnšniic. Vse seveda niso delovale sočasno. Nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh med drugo svetovno vojno ustanovljenih okoli 240 takih ustanov.

Prve skrite organizirane sanitetne postaje na osvobojenem ozemlju so zrasle leta 1942, in sicer na Kočevskem, pove Blaž Štangelj iz Dolenjskega muzeja. A dodaja: "Čeprav prav za prvo partizansko bolnico, če govorimo o baraki na skriti lokaciji, se šteje bolnica Krvavice oz. Bercetova bolnica v Iškem Vintgarju. Ustanovljena je bila maja 1942."

Kaj vse je bilo torej potrebno za delovanje partizanskih bolnišnic, kako so jih skrili pred okupatorji, koliko ljudi se je v njih zdravilo in kako uspešni so bili člani partizanskega zdravstvenega osebja pri skrbi za svoje pacientke in paciente? "Poveden je podatek za avgust leta 1944, ko je Slovenska centralna vojna partizanska bolnica potrebovala 16 ton krompirja, 5,5 tone mesa, dve toni korenja in tri tone fižola. Vse te ogromne količine je bilo treba nekako pridobiti, pripeljati na lokacijo, skuhati in postreči. In vse to, seveda, v največji tajnosti," razlaga Matej Rifelj, kustos novomeškega Dolenjskega muzeja, ko pripoveduje o številnih logističnih izzivih, s katerimi se je med drugo svetovno vojno srečevala partizanska saniteta.

Več izveste v oddaji Sledi časa: